V Ljubljani so pred časom odkrili spomenik največjemu slovenskemu slovničarju vseh časov, dr. Jožetu Toporišiču, avtorju veličastne Slovenske slovnice, v kateri je slovenski jezik analitično obdelal s celo vrsto novimi pogledi in poglavji, ki jih slovničarji pred njimi niso niti poznali, kaj šele analizirali in utemeljili.
Spomenik Jožetu Toporišiču, foto Marijan Zlobec
V parku za stavbo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, na Foersterjevem vrtu, je župan Občine Brežice Ivan Molan skupaj z županom Mestne občine Ljubljana Zoranom Jankovićem odkril spomenik, posvečen akademiku prof. dr. Jožetu Toporišiču, sem prebral v tedanjih poročilih. Takrat me ni bilo v Ljubljani in sem šel spomenik iskat šele sedaj; in sem ga komaj našel.
S tem se je uresničila želja tako vaščanov Mosteca kot programskega odbora Toporišičevo leto, ki sta si vseskozi prizadevala za postavitev primernega obeležja velikemu jezikoslovcu v Ljubljani, kjer je raziskoval slovenski jezik.
Slovesnost ob odkritju spomenika, foto Knjižnica Brežice
Dogodka so se udeležili člani družine in Toporišičevi sorodniki, vaščani iz Mosteca ter številni predstavniki institucij, ki so se vključile v aktivnosti programskega odbora Toporišičevo leto.
Na slovesnosti je o akademiku prof. dr Toporišiču spregovoril župan Ivan Molan. Po njegovih besedah je s svojimi dosežki dokazal, kaj vse lahko doseže človek s trdim delom, predanostjo in znanjem. Zbrane je brežiški župan nagovoril v imenu programskega odbora Toporišičevo leto, ki ga občina Brežice podpira od samega začetka. Jedro odbora sestavljajo predstavniki vasi Mostec oz. Civilne pobude v spomin dr. Jožetu Toporišiču Mostec, Posavski muzej Brežice in Knjižnica Brežice. Odbor je v gibanje povezal številne institucije ter skupno izvedel več kot 40 aktivnosti, namenjenih ohranjanju spomina na velikega jezikoslovca.
Kot talec ob zidu v parku, za katerega nihče, razen peščice študentov, ne ve, da sploh obstaja, foto Moje Posavje
Spomenik so izbrali med idejnimi rešitvami. ki so prišle na MOL. Iz predstavitev projekta povzemam.
Občina načrtuje, da bo spomenik vodilnemu slovenskemu jezikoslovcu druge polovice 20. stoletja in pomembni osebnosti slovenske sodobne zgodovine Jožetu Toporišiču stal na severnem delu južnega zidu Foersterjevega vrta pri ljubljanski Filozofski fakulteti.
Strokovna komisija je bila pri izbiri zamisli pozorna predvsem na prepoznavnost osebe in njene identitete, primernost in koncept umestitve v prostor ter izpovednost postavitve. Med prispelimi idejnimi rešitvami je komisija kot najboljšo izbrala spomenik, kot sta si ga zamislila umetnika Nika Oblak in Primož Novak.
Tandem, ki na področju sodobne umetnosti skupaj ustvarja že od leta 2003, je navdih za spomenik bolj kot v podobi Jožeta Toporišiča iskal v pomenu njegovega dela in v njegovem prispevku k razvoju slovenskega jezikoslovja. »Spomenik simbolizira list papirja oziroma odprto knjigo in je namenoma minimalističen, da ohrani distanco do obstoječih arhaičnih arhitekturnih elementov Foersterjevega vrta,« sta o svojem delu povedala avtorja, ki se z zamislijo za spomenik nista poklonila le akademiku, temveč tudi slovenščini, saj sta na spomeniku izpostavila tudi Toporišičeve besede: Mislim, da je treba slovenski jezik raziskovati enostavno zato, ker je to naša materinščina, in tudi gledati, da se ohrani za vse čase.
Spomenik sta pomagala odkriti ljubljanski župan Zoran Janković in podžupan prof. Janez Koželj, foto Filozofska fakulteta
Največji problem Toporišičevega spomenika je povsem neustrezna, širši javnosti skrita, nesmiselna, nepovedna in posledično žaljiva lokacija. Dr. Jože Toporišič tu ni počaščen, ampak omalovaževan, ponižan in postavljen na povsem stranski tir javnega zanimanja, opazovanja in vzbujanja radovednosti, pozornosti in potrditve zahvale ter priznanja za njegov delo.
Toporišič v sodobni Ljubljani ni osamljeni primer nedorasle spomeniške politike, o kateri odloča v MOL največ podžupan Janez Koželj z žirijo, v kateri so njegovi poslušni sodelavci in župan brez estetskega okusa.
Poleg slovenskega jezika bo potrebno raziskovati še ljubljanske lokacije za spomenike zaslužnim Slovencem, foto Marijan Zlobec
Če bi danes morali postavljati Prešernov spomenik, ne bi naredili nič, še posebej ne primerljivega s tistim, ki ga dan za dnem opazujejo in se z njim fotografirajo tisoči tujih turistov, kakšen pa je tudi domač. Podobno je z Vodnikovim spomenikom pa Valvasorjevim, Trubarjev je že bolj skrit, še bolj Jakopičev v Tivoliju, Miklošiča pa je rešila zamenjana njegova glava namesto cesarja Franca Jožefa.
Nekateri spomeniki so postavljeni na neprimerni lokaciji (Petru Božiču v Stožicah, ki ne bodo nikoli zaživele po prvotnih načrtih), ali strokovno neprimerno, tako rekoč vrženi na tla, kot spomenik županu Ivanu Hribarju, ki bi moral imeti metrski granitni podstavek, tako da bi bil viden tudi z nasprotnega brega Ljubljanice, poleg tega bi moral imeti ustrezen podpis in razlago, kot sem sam pred kratkim opazil zadrego tujih turistov, ki niso vedeli, kdo to je in zakaj je spomenik tam, ker o Hribarju v knjižicah o Ljubljani ne piše nič. Ko sem jim zgodbo razložil, so mi bili zelo hvaležni.
Spomeniki so najbolj skriti fevd nekaj ljudi iz MOL, seveda v imenu javnosti, Ljubljančank in Ljubljančanov.
Koželj sedaj širi peš avenije v središču Ljubljane, a povsem brez spomenikov. Njegova politika ni niti jasna, kaj šele vsebinsko utemeljena.
Ljubljana je postavljala spomenike pod tujo oblastjo (kralj Peter pred Magistratom, Napoleon na Trgu francoske revolucije, kralj Aleksander v Zvezdi, general Radetzky na robu Kongresnega trga, cesar Franc Jožef pred sodiščem…, potem so prišli Tito, Kidrič in Kardelj, pa komandant Stane in Ivan Cankar po ukradenem slikarskem principu Victorja Vasarelyja kiparja Slavka Tihca…), demokracija pa je prinesla le omalovaževanje vseh, ki so se s svojim delom zanesljivo vpisali v slovensko zgodovino. Še sreča, da jim je iz nadzora ušel general Rudolf Maister, potem s premalo obiskano tivolsko lokacijo še Edvard Kocbek in Boris Pahor. Bolj ko tuji turisti iščejo motive za svoje fotografiranje, bolj jim ostajajo le še zmaji na Zmajskem mostu, na srečo pa je na Mesarskem mostu še nekaj figur Jakova Brdarja, a naš kipar še čaka na prostorsko umestitev in zlitje z okoljem svojih velikih kipov (kot sta Ona in On, Ljubljančanka in Ljubljančan ), že odlitih v bron.
Če rečem, da v Ljubljani manjka petdeset spomenikov ali spominskih obeležij, vsaj v obliki portretnega poprsja ali drugačnih kiparskih, oblikovalskih in arhitekturnih rešitev in kombinacij (kot je spomenik Maksu Fabianiju na Roški cesti), žal pa je propadel konstruktivistični spomenik genialnemu Srečku Kosovelu ob prvi poti v Tivoliju, ker menda ni imel lokacijskega in gradbenega dovoljenja, je to prej premalo kot veliko.
Do kdaj bo tako?
Tako bo, dokler svoje nacionalne države ne bomo zapravili. Glede njene “privatizacije” to ni tako neuresničljivo, kot se zdi.
Narod, ki se tako boji svoje veličine, to je dosežkov svojih največjih duhov, je v resnici majhen.
Prostovoljno.
Marijan Zlobec