Zbirka Glasovi, ki jo zadnja leta izdaja Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, je najpomembnejša slovenska serija znanstvenih knjig o folklornem, jezikovnem izročilu Slovencev v vseh slovenskih pokrajinah doma in v zamejstvu. Zbirka je začela izhajati že leta 1988 pri založbi Kmečki glas, kjer je izšlo prvih 31 knjig, zatem so študije izhajale pri Celjski Mohorjevi družbi (do številke 43), od 44 do zadnje 51 pa pri omenjenem ZRC SAZU. To je podvig, ki je v javnosti malo in premalo znan, saj je naloga folklornega raziskovanja z zadnjo knjigo z naslovom Divje babe na žlikrofih že skoraj končana oziroma popisana vsa Slovenija; glede na bele lise na zemljevidu ostaja za raziskavo in knjižno izdajo še kakšna petina Slovenije.
Nataša Hvala, foto Marijan Zlobec
Divje babe na žlikrofih avtorice Nataše Hvala prinaša folklorne in spominske pripovedi s hribov, planot, iz grap in kotlin od Porezna do Javornika in od Vojskega do Zavratca. Avtorica je v naslovu povezala Divje babe kot znano arheološko najdišče na Cerkljanskem z žlikrofi kot kulinarično posebnost Idrijskega in tako dobila humorno vsebino, v kateri lahko prepoznamo neandertalca s svojo paleolitsko piščaljo, ki preoblečen v sodobnika je žlikrofe, a si še vedno piska. Zbiranje folklornih besedil je težavno delo na terenu, pa tudi brskanje po starih objavah in pregledovanje zbirk, kjer ta pričevanja že hranijo.
Nataši Hvala je pomagala mentorica ddr. Marija Stanonik kot avtorica več poprejšnjih knjig, ki pa je že sama zbrala približno 150 besedil v rokopisni obliki, shranjenih v arhivu ZRC SAZU, ki so jih pod mentorstvom prof. Janeza Dolenca v času njegovega službovanja na gimnaziji v Tolminu zbirale njegove učenke. Avtorica se je sama lotila zbiranja besedil v domačem okolju, na Črnovrški planoti, pomagali so ji še domačini ter njeni učenci. V samo Idrijo kot mesto niso segli, razen z nekaj izjemami, ker je leta 1995 že izšla knjiga Lidije Kleindienst Bom knapa vzela, bom zmeraj vesela, bogata zbirka anekdot in šal, iz katere dodobra spoznamo življenje Idrijčanov.
Knjiga Divje babe na žlikrofih prinaša nič manj kot 748 folklornih in spominskih pripovedi, razdeljenih v enajst tematskih in vsebinskih razdelkov, v katerih spoznavamo, kakšen je izvor krajevnih, ledinskih in hišnih imen, kako so ljudje živeli v preteklosti, s čim so se ukvarjali, kakšne so bile njihove šege, verovanja, praznoverja in praznovanja, izvemo pa tudi, da so se znali pošaliti in videti svetlo plat življenja.
V enajstih poglavjih tako spoznavamo: pravljice, bajčne povedke, vražljive povedke, strašljive povedke, razlagalne povedke, legendne povedke, zgodovinske povedke, socialne povedke, etnološke pripovedi, anekdote in šaljive povedke.
Na žanrsko pestrost kratkih besedil (povedk) je precej vplival dolg časovni razpon, med drugim ga potrjuje že samo zbiranje gradiva za to knjigo, ki se je začelo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, torej pred dobrimi petdesetimi leti.
Kot pravi mentorica Marija Stanonik, je odlično, da se je ohranilo toliko pravljic, in to vseh vrst: živalskih, čudežnih in realističnih. Potem so tu bajke z vedomci, a tu ni vil, ker je pokrajina preskromna zanje. Legendne povedke se snovno navezujejo na krščanski kulturni krog. Največ je zgodovinskih povedk, vse od dinozavra do odkritja živega srebra, turških vpadov, prihoda Francozov do italijanske zasedbe, življenja ob krivični meji, tihotapljenja čeznjo, tragedij med drugo svetovno vojno in tehničnih pridobitev v drugi Jugoslaviji, seveda pa ne manjka nekaj hudomušnih pripovedi o Titu.
Anekdote so večinoma o konkretnih ljudeh, ki so jih mnogi poznali.
V knjigi pa je ena posebnost, morda skrita, a jo Stanonikova v svoji spremni besedi vseeno objavlja. Ugotavlja, da je v Idriji nekaj časa poučeval Fran Milčinski in se zastavlja vprašanje, ali je bližina Šebrelj vplivala na njegove Butalce, ali so navihanci butalske lastnosti pripisali Šebreljam.
S to knjigo (št. 51) je zbirka Glasovi dosegla izjemno številko skupnih objav: 20.250 folklornih in drugih pripovedi.
Iz legendnih povedk naj citiramo uvodno, Kako je Jezus kaznoval idrijske knape.
“Sveti Peter in Jezus sta šla skozi Idrijo. Šla sta tudi mimo gostilne, imenovane Pri Šepetalcu, kjer so knapi pijančevali. Ko sta šla mimo gostilne, je Jezus naredil, da je sveti Peter na hrbtu nosil harmoniko. Ta pa ni vedel, kaj ima na križu. Ko so ju idrijski knapi zagledali, so ju vabili v gostilno, da se bodo zabavali. Peter pa ni hotel noter, ker ni vedel, zakaj ga kličejo. Knapi so se razjezili in svetega Petra pretepli. Sveti Peter in Jezus sta bila huda in Jezus se je odločil, da bo Idrijce kaznoval. Od takrat naprej so idrijski knapje pojedli svojo dnarsko štirinajst dni prej, preden so jo sploh v roke dobili.”
Marijan Zlobec