Čar vina je naslov enološke knjige Jožeta Rozmana, ki jo je izdala založba Beletrina, predstavili pa so jo že nekajkrat; najprej na Festivalu poezije in vina na Ptuju, nazadnje pa v Ljubljani, ki seveda ni mesto trte in vina, kot si domišljajo in razlagajo na MOL oziroma na Ljubljanskem gradu, kjer uspeva znamenita mariborska najstarejša trta in obrodi na leto toliko grozdov, da potem napolnijo šest stekleničk vina.
Novinarka Staša Cafuta Trček, avtor Jože Rozman in oblikovalka knjige Samira Kentrić, foto zasebni arhiv
Če bi pa rekli, da je čar vina v tem, da ga gledaš v kozarcu in ne poizkušaš, bi bilo že preveč bogokletno in neživljenjsko. Bog Dioniz bi nam zameril, tako kot je to slavni Evripid predstavil v svoji tragediji Bakhe. No, ni zameril zaradi vina, ampak ker ga Tebanci niso priznavali za božanstvo.
Kasneje je prišel Jezus Kristus in nam dal vedeti, da je za svatbo treba imeti na voljo dovolj vina, sicer se Kana Galilejska ne more več ponoviti. Kristusov čudež namreč ni le v tem, da je naredil iz vode vino, ampak življenjski nauk.
Če bi rekel, da je Jože Rozman v svoji knjigi izbral in objavil veliko naukov v različnih izpovednih oblikah, se to ob vinu zdi še najbolj primerno. Ob vinu namreč ni tako dolgčas, kot bi bilo ob čem drugem. Vino je vsaj toliko družabna vrednota kot kulinarična. Gostilne bi morale streči kozarce vina samo ob obloženih kruhkih, tako kot to počno v Španiji, ali na predvečernem aperitivo v Italiji.
Rozman je po izobrazbi profesor literature, komparativist, publicist z dolgoletnimi izkušnjami, posebej pa s področja enologije. Stik z zgodovino mu vsekakor ni tuj, a je precej selekcioniran, kot jagodni izbor. Raje ima svoja doživetja kot povzemanje od drugod. Knjiga je v večji meri avtobiografska ali celo avtobiografija z enološkimi osnovami in temami.
V knjigi je med drugim izbral in napisal portrete znanih slovenskih in še več tujih vinarjev, ki pa jih poimenuje le po imenih in letih rojstva in smrti, če so že pokojni, a jih je še spoznal. Prepoznavamo pa jih še mi, seveda le tiste, ki smo jih poznali. Mimo Stanka Čurina in Mirka Kristančiča ne more, kajti vino ni le vino, ampak je v njem prepoznaven človek, ki ga zna narediti.
Posebnost njegove esejistike je zgodovinska panorama slovenskih srečevanj z vinom, od Janeza Vajkarda Valvasorja, nadvojvode Janeza, Matije Vertovca, Dominika Čolnika, Bohuslava Skalickyja in Josipa Vošnjaka.
Kot veste imajo tudi publicisti in enologi svoje pivske izkušnje. Rozman jih je opisal v predzadnjem poglavju Moja vinopivska (stran)pota. Ta “stran” ne razumem, ker ni nič kot tako prepoznavnega in seveda ne opisanega. V zadnjem poglavju pa je nič manj kot prepesnil Jesihovo pesniško metaforo v pivsko: človek lahko preživi brez vina (poezije), toda človeštvo brez njega (nje) ne more.
Ker sem bil na dosedanjih predstavitvah knjige odsoten, si ne upam reči kaj bolj konkretnega. Žal mi je za vino in strokovno vodstvo “po njem”.
Marijan Zlobec