Za vedno je odšel dr. Zmago Šmitek, dolgoletni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, eden najvidnejših slovenskih raziskovalcev s področja primerjalne religiologije in antropologije. Pri Beletrini so hvaležni za dolgoletno, plodno in navdihujoče sodelovanje z izjemnim strokovnjakom in velikim človekom.
Zmago Šmitek, foto Beletrina
Od Zmaga se poslavljajo z besedami, ki jih je na svojem Facebooku zapisal Beletrinin urednik, Zmagov prijatelj Aleš Šteger:
»Z odhodom Zmaga Šmitka nismo izgubili le karizmatičnega osmišljevalca človeške kulture in duše, legendarnega profesorja, velikega erudita in sijajnega popotnika, izgubili smo svojeglavega misleca, lucidnega delavca v brezkrajni deželi prikritega in pozabljenega. Izjemnega sogovornika. Prijatelja, ob katerem je človek zmeraj dobil občutek, da pozna kak skrivni urok in ima ima zato zmeraj zvrhane žepe časa.«
Budisti v Angkor Vatu, foto Marijan Zlobec
Dr. Šmitek je nazadnje izdal odmevno in zajetno knjigo Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja. Po predstavitvi sem med drugim zapisal:
Mandale so geometrične konstrukcije, ki vsebujejo konvencionalne simbole. So nekakšni ilustrirani teološki priročniki z izredno gostoto in ekonomičnostjo shranjenih informacij. O mandalah je nek tibetanski učitelj napisal definicijo že v 14. stoletju:” Mandala je obkroženje vsakega izraza z lepoto.” Lepota mandale je izvirala iz lepote, ki jo je simbolizirala.
Šmitek se je v svoji knjigi najprej posvetil indijski vedski, hinduistični, budistični in džainistični kozmologiji in kozmogoniji in od tod preide h konceptom indijske geometrije. (Poglavje Od mitologije do geometrije).
Dr. Zmago Šmitek, foto Marijan Zlobec
Mandala je v mahajanskem in tantričnem budizmu in hinduizmu sveti prostor s sedežem najvišjega božanstva, ki samo ali skupaj s svojo družico kraljuje iz središča svojim hierarhično razporejenim emanacijam in obvladuje celotno notranjost. Vladarski tron božanstva je največkrat sredi vladarske palače, labirinta, lotosa ali diamanta. Po hinduistični razlagi je mandala sestavljena iz besed manda (esenca, bistvo) in la (iz besednega korena la, “vzeti”).
Angkor Vat, foto Marijan Zlobec
Tibetanska budistična tradicija izraz manda razume kot središče in la kot obdajajočo lupino. Mandalam podobne so hinduistične jantre, geometrični diagrami, ki simbolizirajo energijske tokove, božanske moči, pa tudi človeške kvalitete, h katerim stremi posameznik. Osnovna lika vseh mandalskih konstrukcij sta krog in kvadrat. O tem Šmitek piše v drugem poglavju Za obzidji paradižev.
Badami v Karnataki v Indiji, foto spletne strani
Tretje obsežno poglavje v knjigi Razkošje in praznina mandalskih oblik govori najprej o zgodovinskem razvoju indijskih in drugih azijskih mandal. Vendar pa je najstarejša upodobljena mandala ali njej podobna struktura evropska, nastala pred sto tisoč leti. To je fosilna lupinica morske školjke, numulita, skoraj idealno krožne oblike premera 21 mm, ki jo hrani muzej v Budimpešti.
Mogočnost Angkor Vata v Kambodži je še danes fascinantna, foto Marijan Zlobec
Šmitek pa posebej opozarja na večje število krožnih in štirikotnih znakov na keramiki z Ljubljanskega barja iz časa med 2500 in 1700 let pred našim štetjem. Avtor to predstavlja kot kozmograme. V tem poglavju Šmitem spregovori o mandalah v obliki palače, mandalah v indijskem plesu in gledališču, v indijski ljudski umetnosti, o daritvenih in pogrebnih mandalah, amuletih in talismanih…
Kompleks Angkor Vat, foto Marijan Zlobec
V poglavju Romanja po sveti pokrajini spregovori o tradicionalnem azijskem dojemanju takšnih lokacij ter njihovih vrstah in značilnostih. Romarjevo doživljanje prostora je linearno. Postaje na poti si sledijo v določenem zaporedju vse do končnega cilja in so glavna orientacijska točka. Prihodu na cilj običajno sledi vrnitev, oboje skupaj pa v simboličnem smislu že pomeni nekakšno krožno pot.
Erotični dekor Kadžuraha, foto spletne strani
Kozmični red v arhitekturi je peto poglavje knjige. Šmitek govori o stanovanjskih stavbah kot modelih kozmosa, palačah in svetiščih, kitajskih žrtvenih oltarjih, v podpoglavju “Zlati stolpovi” Pagana in Angkorja vidi metaforo Srečka Kosovela in njegovih zlatih stolpovih v pesmi o umiranju Evrope v Ekstazi smrti, ki pa bolj govori o požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu in prvem fašističnem nasilju, česar Šmitek seveda ne razpreda. Poudarja pa, da sta mesti oziroma azijski prestolnici Pagan in Angkor po grandioznosti in prefinjenosti daleč presegali vse, kar je tedaj obstajalo v Evropi. Angkor je dosegel prostorske razsežnosti, po katerih ga ni dosegalo nobeno drugo mesto predindustrijske dobe.
Pagoda
Šesto poglavje govori o sporočilu stupe in pagode. Stupa je po Šmitkovi razlagi najbolj avtentični izraz budistične arhitekture. Njena tlorisna projekcija je vselej mandala, hkrati pa je utelešenje raznolikih koncepcij: lahko je simbol svetovne gore Meru, kozmičnih sfer, peterih elementov, iz katerih je zgrajeno stvarstvo, ali tudi človeškega telesa. Stupa je kraljevski simbol.
Arhitektura indijske stupe je odločilno vplivala na nastanek kitajskih, korejskih in japonskih pagod. Posebej razčlenjuje sedem tipov kitajskih pagod. Pagode so bile lahko lesene, opečne ali iz kamna.
Zadnje poglavje Mandalske poti k preobrazbi govori o duhovnih aktivnostih, o religiozni funkciji mandal. Princip mandale izhaja iz prvobitne človeške potrebe po prostorski orientaciji, po klasifikaciji in hierarhičnem razvrščanju ter po magičnem obvladovanju kaotičnega okolja.
Tibetansko budistično svetišče Kumbum v mestu Gjantse, foto spletne strani
Mandale nam danes povedo marsikaj o azijskih kulturah in načinih mišljenja.
Šmitek je vse te kraje večkrat prepotoval; prvič bil v Indiji in Nepalu že leta 1976, potem na svetovnem kongresu antropoloških in etnoloških znanosti v Indiji pozimi 1978/1979, popotoval in raziskoval v Turčiji, Iranu, Afganistanu, Pakistanu, spet Indiji… prav tako pa pregledal in študiral obsežno strokovno literaturo v različnih knjižnicah v Evropi in Aziji, vendar je 520 strani debela knjiga avtorsko delo in njegov prispevek k svetovni literaturi o mandalah.
Tempelj v Elori, foto spletne strani
Zmago Šmitek se je rodil leta 1949 v Kropi. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1973 iz etnologije in zgodovine umetnosti, istega leta je postal stažist na Oddelku za etnologijo taiste fakultete, kjer je bil v naslednjem letu imenovan za asistenta. Leta 1979 je magistriral z delom Delitev dela kot sestavina socialne kulture Vitanja, štiri leta pozneje pa je sledil še doktorat Obzorje Slovencev na področju neevropskih kultur.
Chiang Mai na Tajskem, foto Marijan Zlobec
Med letoma 1979 in 1980 je bil na strokovnem izpopolnjevanju na univerzi v New Delhiju. Leta 1990 je bil imenovan v naziv izrednega profesorja za neevropsko etnologijo in etnologijo Evrope, od leta 1995 pa je bil redni profesor za neevropsko etnologijo in antropologijo religije. Sledilo je nekaj let opravljanja funkcije predstojnika oddelka.
Chiang Mai, foto Marijan Zlobec
Šmitek je bil leta 1994 pobudnik in soorganizator Mednarodnega etnološkega mediteranskega simpozija v Piranu. Bil je tudi član več domačih in tujih strokovnih društev ter uredniških odborov revij. Knjiga Klic daljnih svetov mu je leta 1987 prinesla Kajuhovo nagrado, leta 1999 je prejel zlato plaketo univerze za izjemne zasluge in leta 2005 Murkovo priznanje za knjigo Mitološko izročilo Slovencev.
Med Šmitkovimi monografskimi naslovi so še Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture (1986), Poti do obzorja: antologija slovenskega potopisa z neevropsko tematiko (1987), Srečevanja z drugačnostjo: slovenska izkustva eksotike (1995), Kristalna gora: mitološko izročilo Slovencev (1998), Sledovi potujočih duš: kresniki, vedomci in sorodna bitja (2003) ter Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti (2004).
Marijan Zlobec