Salzburške slavnostne igre vsako leto uprizorijo kako moderno opero ali celo noviteto in naročeno opero. Letos so se odločili za uprizoritev sicer ne več tako nove opere The Bassarids že pokojnega nemškega skladatelja Hansa Wernerja Henzeja (1926 – 2012), ki pa je v preteklosti v Salzburgu že doživel nekaj svetovnih opernih praizvedb in sam prišel v Mozartovo mesto. Njegov največji salzburški dosežek pa je še vedno prav opera The Bassarids ali Basaridi, poimenovani kot prebivalci antičnih Teb, ki jih je Aleksander Veliki zbrisal z obličja zemlje.
Prizor iz opere The Bessarids: Vera-Lotte Böcker, Nikolai Schukoff, Károly Szemerédy, Tanja Ariane Baumgartner, vse fotografije SF/Bernd Uhlig
Umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger Markus Hinterhauser v bistvu nadaljuje umetniško prakso svojega učitelja in predhodnika Gerarda Mortiera s poudarjanjem umetniške vrednosti in uprizarjanjem antoloških oper dvajsetega stoletja, od na primer letošnje Salome do novitet. Zaobjeti operno dvajseto stoletje je težje, kot se misli, in stoletje je bistveno bogatejše, močnejše, oper veliko, tako da niti Salzburg z najbolj mednarodno in množično uprizoritveno dejavnostjo, ki mu omogoča tudi do 6000 in še več obiskovalcev dnevno na kakih osmih festivalskih prireditvah na več lokacijah, in preprosto rečeno z vsakršnim potrebnim večinoma gostujočim kadrom, temu ne bo mogel priti do konca. Mnogih biserov verjetno ne bomo videli, čeprav vemo zanje.
Sean Panikker kot Dioniz, Vera-Lotte Böcker kot Autonoe in Russell Braun kot Pentej
Večkrat pomislim na žalostno operno usodo Karlheinza Stockhausna in njegov sedemdnevni operni cikel Luč, ki kljub skladateljevi pripadnosti osemdeset milijonski nemški kulturi s prav takšnim številom orkestrov in nekaj manj opernih ansamblov, njegovega opernega cikla ne morejo uprizoriti, čeprav so prve opere nastale že pred kakimi štiridesetimi leti in je Stockhausen po dokončanem ciklu že umrl, ne da bi svoje opere v celoti na odru sploh videl.
Hans Werner Henze leta 1960, foto Nemški zvezni arhiv
Hans Werner Henze pripada tisti generaciji nemških (in drugih) povojnih skladateljev, avantgardistov, ki so zaznamovali svet, kot nobena druga generacija. Bili so preprosto povedano ne le izjemno nadarjeni, sposobni, študiozni, organizacijsko spretni, dobro etablirani, mednarodno delujoči…,predvsem pa so svojo ustvarjalnost imeli za bistvo življenja in svojega položaja v svetu, kar je postajalo vzor številnim mlajšim skladateljem in njihov vpliv traja še danes.
Je problem orgij v bistvu problem popuščanja pameti ali razumskega pola v človeku ?
Če pogledamo Henzejev velikanski operni (40 del) in baletni (14 ) opus, vidimo zaokroženo celoto del, ki mu zadoščajo za nenehni uprizoritveni izziv, kjerkoli si bodo to želeli. Ravno Henze je operno najbolj uspel, če pomislimo, da na primer Pierre Boulez vse življenje ni uspel napisati nobene, in tudi Stockhausen na Henzejevo precejšnje zanikanje ekstremne avantgardnosti v operi ni gledal ravno s simpatijo… Henzejev operni čas še prihaja.
Vera-Lotte Böcker kot Autonoe in Tanja Ariane Baumgartner kot Agava
Henze se je znal pozicionirati potem ko se je preselil v Italijo in je imel hkrati še dialog z Nemčijo in kmalu zatem z ZDA in Anglijo, kar na primer priča ravno zgodovina uprizarjanja opere The Bassarids v Salzburgu (1966 v nemščini), Santa Feju (1968 v angleščini), Londonu (1968, 1974) in milanski Scali (1968 v italijanščini)… V Nemčiji torej ne. Pred letošnjo salzburško premiero pa so opero Dunajski filharmoniki pod dirigentskim vodstvom Kenta Nagana izvedli že junija v Madridu.
Dioniz v bundi svetuje Penteju naj se preobleče v žensko, da ga na gori ne bodo prepoznali
Opera je nastala že v letih 1965/ 1966 na angleški libreto W. H. Audna in Chesterja Kallmana po Evripidovi tragediji Bakhe. Osrednji konflikt je med človekovo racionalnostjo in emotivnim odzivom na svet, kot se pokaže v tebanskem kraljestvu in ga predstavljata aktualni tebanski kralj Pentej (Pentheus), in neznani prišlek, mladenič, prikriti bog Dioniz, ki pride testirat situacijo in si odgovoriti na dilemo, ali verjamejo vanj kot boga ali ne in si sami vzamejo zemeljsko pravico do vsakršnih užitkov, še posebej ženske na čelu z Agavo in skupnimi orgijami, bakhanali na gori Kitajron…
Sodobno užitkarjenje
Problem je širši, civilizacijski, kulturni, ideološki, skratka opera vzpostavlja lok med antiko in sodobnim časom ter hoče povedati, da se človek ni nič spremenil. Bog, ne le Dioniz, vsekakor v neki obliki obstaja, ker se z njim vsi ukvarjajo in na različne načine deluje. Tudi če zanikaš boga, čeprav antičnega Zeusa, Dioniza…, vanj posredno verjameš. Religije ne bodo izginile, kot nekateri mislijo. Ustroj človekovih možganov in duše je bil, je in bo ostal transcendenčen. Govoriti zgolj o imanenci je nesmisel. Že danes hodi v cerkve več turistov kot vernikov, in če že ne moliš, si še vedno blizu tistega, kar veš da v religijah obstaja, in hoče, da se temu podrediš ali preprosto rečeno brezpogojno veruješ. Tak primer je na primer Marijino vnebovzetje kot državni praznik in dela prost dan, čeprav za to ni nobenega zgodovinskega dokaza in za Slovenijo in slovensko državo pomembnega razloga. A je razlog isti kot je bil v antiki: Bog je, sicer Marijinega praznika ne bi bilo, mar ne.
Sekira je pela, a ne na levji glavi
Opera The Bassarids je zasnovana v štirih dejanjih z intermezom po prvi polovici tretjega dejanja, ki mu sledita še drugi del tretjega dejanja in četrto dejanje, v bistvu pa je njen strukturni princip simfoničen; kot simfonija v štirih stavkih: prvi stavek ima sonatno obliko, drugi je scherzo s triom, tretji adagio s fugo in četrti passacaglia. Temu je slušno težko slediti, ker je že samega odrskega dogajanja veliko, še posebej v salzburški predstavi s scensko razdeljenostjo na segmente ali različne lokacije hkrati..
Plesalka v orgijah na gori Kitajron
Poljski režiser Krzysztof Warlikowski se je izkazal kot pravi mojster tako razumevanja, analiziranja in režijske postavitve zelo zahtevne opere, jo osmisliti od začetka do konca, ki ga zaključi s požigom, a je žal ravno zadnji akt samo simbolno nakazan, medtem ko bi s pomočjo videa in kemičnega ognja požar vsekakor lahko “uprizorili” in dramatično interpretacijsko temeljno idejo: ne zanikaj obstoja božjega sveta in se ne predajaj užitkom kot najvišjim oblikam življenja, še bolj osmislili.
Tanja Ariane Baumgartner kot Agave in Russel Braun kot Pentej
Sedanja druga salzburška izvedba se naslanja na premierno in ohranja izvorni intermezzo, znan kot Kaliopina sodba, ki ga sicer večkrat izpuščajo. V njem so prikazane Pentejeve vizije, kot mu jih v nastavljenem ogledalu postavlja na ogled Dioniz, in tam vidi Agavo, Autonoe, Terezija in kapitana, prepletene v čudna razmerja in se osebe spremenijo v Venero (Agava), Proserpino (Autonoe) in Kaliopo (Terezij) …
Prizor iz Henzejeve opere z Agavo in na kolu privezano Pentejevo glavo
Henze je oblikoval osem petih vlog, kot sta tenorski za Dioniza in filozofa Terezija, basovska za bivšega tebanskega kralja Kadma (Cadmusa), baritonski za sedanjega tebanskega kralja Penteja (Penteusa) in za poveljnika kraljeve straže, mezzosopransko za Kadmovo hči in Pentejevo mater Agavo, altovska za Beroe, nekdanjo Semelino in Pentejevo dojiljo, in sopransko za Autonoe, Kadmovo hči.
Opera se dogaja v starih antičnih Tebah, kjer se Dioniz želi maščevati Agavi in Tabankam, ker so zanikale, da bi bil bog vina, plodnosti, veselja in objestnosti ter bi ga kot takega častile. Na samem začetku opere tebanski kralj Kadmus odstopi in preda krono svojemu vnuku Penteju (Pentheus), Ehionovemu sinu, ki se je učil o Dionizovem kultu in je vedel za divjo in iracionalno veseljačenje ter popivanje. Pentej se je odločil, da bo prepovedal Dionizov kult v svojem mestu.
Sir Willard White kot Kadmus (levo) in Russell Braun kot Pentej
V Tebe pride neznani tujec in zapelje meščane v neverjetno slavljenje boga Dioniza. Pentej se ne zaveda vsega dogajanja, ker je pod vplivom “dionizijskih” impulzov, čeprav se jih želi znebiti in zatreti, a Dionizu uspe Penteju zmešati pamet, tako da se preobleče v žensko in gresta potem na goro Kitajron, kjer ženske že veseljačijo in pijane plešejo svoje plese. Ko sta prišla tja, Dioniz preda Penteja ženskam, ki ga v pijanosti pokončajo. Med ženskami sta tudi Agava, Kadmusova hči, in Autonoe, Pentejeva sestra. Sama Agava natakne glavo svojega sina Penteja, misleč da je levja, na dolgi kol ter se z njim ponosna in vesela vrne v Tebe k očetu Kadmu. Med potjo pride k sebi, prepozna svojega sina in spozna, da jo je doletela božja kazen. Tebe so medtem porušili. Skrivnostni tujec, kot se na koncu izkaže, ni nihče drug kot bog Dioniz.
Russel Braun kot Pentej in Sean Panikkar kot Dioniz
Evripidove Bakhe (Βάκχαι) predstavljajo sintezo pesnikovih pogledov na bogove in religijo. Drama je povezana z mitom o bogu vina, ljubezni, razvrata Dionizom. Dioniz v podobi mladeniča vpliva na tebanske ženske in jih naredi nore, ker ga niso želele priznati za boga… Dioniz, kot vidimo v salzburški predstavi, počasi, a vedno bolj prepričljivo vpliva na Penteja in mu pomeša pamet in dokončno vpliva nanj, da se še sam odpravi zasledovat ženske, med njimi mater Agavo in druge ženske na tako rekoč zloglasni, a skrivnostni Kitajron s tamkajšnjimi norimi plesi, orgijami, vsesplošnimi bakhanali, seksualnostjo, neukročenim mladostnim libidom, ki seveda nima nič skupnega z ljubeznijo, ampak zasleduje zgolj svojo elementarnost in z njo povezano invencijo, tako da je možno na odru videti že skoraj vse, kar se sicer ve, da se ponekod dogaja in se je verjetno v vseh časih ali družbah…
Nekateri imajo ali razlagajo Evripidove Bakhe kot dramatikov protest proti bogoslužnim ljudskim norostim, a hkrati za njegovo najboljšo tragedijo, ker se v njej prepletajo zelo različne prvine človekovega emotivnega sveta (strah, sočutje, bleščeč zanos, še posebej v zboru), njegove slabosti v odnosu do krivičnosti božanskega ali božjega. Evripid je pojav božjega sveta in človekove odzive nanj vsekakor močno problematiziral.
Russel Braun kot Pentej in Tanja Ariane Baumgartner kot Agava
Scenografka in kostumografka Matgorzata Szczesniak je dvorano Skalne jahalne šole oblikovala kot večprostorni in večscenski hkratni ambient, diahrono strukturo, ki prav v tej dvorani omogoča sodobni scenski “notranji dialog”, tako da gledalec spremlja hkratno dogajanje na več ravneh, ki pa je vsebinsko povezano in tvori redko videno gledališko celoto.
Mojster luči Felice Ross, avtor videa, Denis Guéguin, koreograf, Claude Bardouil in dramaturg Christian Longchamp so sooblikovali gledališko podobo tako, da so izrazito antično snov posodobili, aktualizirali in izpostavili različne gledališke segmente in elemente.
Sir Willard White kot Kadmus (Cadmus)
V operi so nastopili tenorist Sean Panikkar kot Dioniz in tujec, baritonist Russel Braun kot Pentej, tenorist Nikolai Schukoff kot Terezij, basist Willard White kot Kadmus, mezzosopranistka Tanja Ariane Baumgartner kot Agava in Venus, sopranistka Vera Lotte Böcker kot Autone in Proserpina, baritonist Karoly Szemeredy kot poveljnik kraljeve vojske in Adonis ter altistka Anna Maria Dur kot stara sužnja Beroe, nekoč Pentejeva dojilja.
Sean Panikkar kot neznanec Dioniz
Njihova kolektivna solistična prezenca je bila v celoti prepričljiva, osmišljena individualno karakterno. dialoško, ansambelsko, dramsko sodobno, kot da bi vse izhajalo iz sodobnega ali našega, lahko bi rekel celo digitalnega sveta. Tu ni vprašanje, kdo je bil najboljši, ampak kako so se s svojo solistično držo vklapljali v celoto. In tu je bila predstava, že ob režiji in scenografiji, velika.
Sean Panikkar kot Dioniz, Russel Braun kot Pentej in plesalka Rosalba Gueterre Torre
Razumljivo je, da ima temnopolti basist Sir Willard White kot Kadmus, precej časa celo postavljen na invalidski voziček, v celoti izredno odrsko prezenco, a tenorist Sean Panikkar kot Dioniz baritonist Russel Braun kot Pentej nikakor ne zaostajajo, ampak tvorijo določene psihološke in vsebinske antagonizme, osmišljajo detajle in celoten potek stopnjujejo v neznana gledalčeva pričakovanja. Napetost je tu.
Plesalka Rosalba Gueterre Torre in Sean Panikkar kot Dioniz
Problem žensk je večji, ker so bolj “razpuščene”, če bi rekel nekaj povsem nepričakovanega: da so hormonsko pod udarom in si v življenju upajo celo več kot moški, bi bil vtis še najbolj primeren. Tu ne gre samo za glas, ampak za celovito, odlično režirano gledališko igro. Mezzosopranistka Tanja Ariane Baumgartner kot Agava in Venus, sopranistka Vera Lotte Böcker kot Autone in Proserpina ter altistka Anna Maria Dur kot stara sužnja Beroe, nekoč Pentejeva dojilja, so si svoje naloge porazdelile še v smislu žensko – moškega pola, delitev, občutij, razmišljanj, spontanih reagiranj. Če je moški svet v operi bolj previden, ženski to ni, bi lahko preprosto rekli.
Tanja Ariane Baumgartner kot Agava z nasajeno Pentejevo glavo
Instrumentacija je obsežna in med drugim obsega štiri flavte (tudi piccolo in alt flavto), dve oboi, dva angleška rogova, štiri klarinete (med njimi sta dva še alt saksofona, tenor saksofon, bas klarinet), štirje so fagoti, šest je rogov, štiri trobente (ena bas trobenta), tri pozavne, dve tubi. Kar osem je tolkalcev; med tolkali so vibrafon, ksilofon, marimba, zvončki, cimbale…V orkestru sta še dve harfi in dva klavirja, celesta…in seveda godala. Nastopa še ansambel na odru: štirje rogovi, dve kitari, dve mandolini, trije kravji zvonci. V prologu ob tenoristu Dionizu nastopa še poseben manjši ansambel. Henze si je omislil še zelo številen zbor…
Agava se ob Kadmu počasi zaveda, da je ubila kralja Penteja
Dirigent Kent Nagano je v interpretaciji oper iz 20. stoletja v Salzburgu in drugod zelo izkušen. Za sabo ima več težkih partitur 20. stoletja (Stravinski, Zemlinsky, Schreker, Berg, Schönberg, Strauss, novitete Jörga Widmanna (Babilon), Wolfganga Rihma (monoopera Ograja (Das Gehege) in južnokorejske skladateljice Unsuk Chin (Alica v čudežni deželi), da mu niti opera Hansa Wernerja Henzeja ni delala nikakršnih težav.
Plesalka, Autonoe, Pentej in Agave
Nagano spada med generacijo glasbenike redkih kvalitet in mešanih kultur; azijske, ameriške in evropske. Odličen je ravno v razumevanju prepletanja antike in sodobnosti, mitov in antimitov, božanstev in poganstev, negotovosti človeka v vseh časih; tako po njegovem ravnanju kot po mišljenju. V tej operi gre še za zapletena razmerja med samimi liki, njihovimi krvnimi povezavami, predniki in potomci, še posebej sorodniki…
Potem pa vse krvavo je bilo; konec predstave s Kentom Naganom, foto Marco Borrelli
Henzejeva glasba, kot rečeno, ni tako moderna, kot bi bila v kontekstu same nemške avantgarde, če je ne bi ublažil s precejšnjo spevnostjo, tako rekoč arioznostjo ali vsaj peto izpovednostjo. Po svoje sicer nadaljuje Bergovo in Schönbergovo operno podobo, a bi pri njem vseeno zaman iskali neposrednejši stik na primer z Wozzeckom in Lulu (Berg) ali Pričakovanjem ter Mojzes in Aron (Schönberg). Henze je omogočil organizatorjem prvič že v Veliki festivalski dvorani, tokrat pa v dvorani Skalne jahalne šole ločemo postavitev velikega števila tolkalcev na stranski kamniti balkon kot dialog in hkrati prostorsko operno zvočno ambientalno pričujočnost, tako da se gledalec ves čas zaveda dogajalnega premikanja iz interierov v eksterier. Henze je že v uvodu nakazal velik pomen opernega zbora, ki ga je tu predstavljalo Koncertno združenje zbora dunajske Državne opere kot najelitnejši zbor na salzburških festivalih sploh. Njegov zbor je najprej v funkciji tebanskega poveličevanja novega kralja Penteja, tako da pevci prihajajo skozi stranska vrata in zaobkrožijo celoten oder kot nekakšni antični zbor, ki komentira in slavi. Že ta uvodna podoba je fascinantna, ker avditoriju pokaže, kako se da petdeset metrov širok oder zaobjeti s sto zboristi v dveh vrstah, kot se korakoma, zakriti kot kakšni srednjeveški menihi, ki se pripravljajo k nočni molitvi, pomikajo skozi dvoje vrat na levi in desni, in seveda kako to zveni. Pojem vrhunskega in še večjega festivalskega zbora, je v Salzburgu ravno tako pomemben kot izbira Dunajskih filharmonikov za izvajanje najzahtevnejših oper. Filharmoniki ravno v Salzburgu s festivalskimi predstavami nadoknadijo in uresničujejo tisto,kar jim je repertoarno onemogočeno v dunajski Državni operi.
Aplavz za nastopajoče
Druga zborovska scena je namenjena slavljenju Dioniza in njegovi vrnitvi, potem ima nekaj manjših komentatorsko hvalničnih funkcij (kot antični zbor) in opisno-prozaičnih, potem nastopa v Intermezzu in dvozborju v četrti sceni, ko gre za slavljenje nadčloveškega, pred komer ali pred čemer moraš poklekniti.
Dunajski filharmoniki, za razliko od ustaljenih prepričanj, da sodobne in moderne glasbe ne izvajajo, vsakokrat znova zatrjujejo, da imajo v Salzburgu najraje najtežje izvedljive opere. In Henze je težak; zase (za svoja dela) hoče tisto študioznost, ki pritiče času njegovega ustvarjanja; z roko v roki partitura in njen interpret. Branje in razumevanje vseh detajlov, odrsko-vokalna in hkrati zvočno-orkestrska prezenca se morajo ujemati do popolnosti. Čeprav se solistična podoba opere zdi na nekaterih mestih bolj spevna in “ločena” od orkestra, je ujemalna glasbena rdeča nit opere stoodstotno uresničena.
Diahrona scenska struktura opere The Bassarids
The Bassarids (Basaridi) so velika opera bolj z začetka druge polovice dvajsetega stoletja (1965/1966). Salzburški festival je ves čas imel nos za novitete, celo pod Karajanom, ki mu očitajo, da je v Mozartovem mestu najraje delal spektakle za bogato meščansko publiko. Analiza nasprotno pokaže več deset novitet in odprta vrata mnogim skladateljem prav v njegovem času. Ta vizija se nadaljuje še danes.
Vse predstave Henzejeve opere so bile nabito polne in odmevi orgiastični.
Marijan Zlobec