Z jutrišnjo nadomestno predstavo Goethejevega Fausta v ljubljanski Drami SNG se bo končal uradni program letošnjega 66. Ljubljana Festivala. Kot je znano, so spričo bolezni v ansamblu, menda je zbolel Igor Samobor, poiskali in našli nov termin, tako da bo po podatkih Festivala Ljubljana že poprej razprodana predstava prišla na vrsto. Ali je kdo prinesel vstopnico nazaj, se zainteresirani lahko pozanimajo le neposredno pri blagajni v Križankah.
Tomaž Pandur po predstavi Fausta v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
S Faustom se želita Festival Ljubljana in Drama SNG Ljubljana spomniti in počastiti spomin na režiserja Tomaža Pandurja, ki je Fausta najprej režiral v Poletnem gledališču v Križankah, potem pa se je predstava preselila še v Dramo.
O predstavi Fausta sem pisal dvakrat, najprej pred premiero v Križankah in potem po premieri, prav tam. Povzemam najprej tiskovno konferenco.
Drevi prihaja v Križanke Tomaž Pandur s Faustom
V zgodovini Ljubljana Festivala se menda še ni zgodilo, da bi za festivalovo mizo na tiskovni konferenci skupaj sedeli direktor Festivala Ljubljana in predsednik EFA (Evropskega združenja festivalov) od leta 2005 Darko Brlek, direktor ljubljanske Drame SNG, dramski igralec, prvak Igor Samobor ter svetovno znani in priznani gledališki režiser Tomaž Pandur.
Dočakali smo zgodovinski trenutek, tako kot bo morda zgodovinska gledališka predstava Goethejevega Fausta; nova izvedba režiserja Tomaža Pandurja po slavni mariborski pred petindvajsetimi leti.
Zakaj je bilo treba čakati toliko let na koprodukcijsko predstavo med Festivalom Ljubljana in SNG Dramo Ljubljana je vprašanje, na katerega se da odgovoriti s preprosto besedo: ker za to ni bilo zadostne volje in pripravljenosti, dokler niso prišli skupaj pravi ljudje na pravih mestih. Vse ostalo je lahko le »filozofija«.
Premiera Fausta na kar 24 metrov širokem odru poletnega gledališča v Križankah bo prav gotovo precej drugačna od kasnejše na komaj osem metrov širokem odru v Drami, tako da bomo bržkone videli kar dvojnega Fausta in si bo marsikdo po Križankah predstavo ogledal še »pod streho« konec oktobra.
Tomaž Pandur in Igor Samobor na tiskovni konferenci
Entuziazem, ki so ga pokazali sogovorniki na tiskovni konferenci v Viteški dvorani Križank, razlaga Fausta, obvladanje predstave dobra dva tedna pred premiero, že sami po sebi napovedujejo nadvse mikaven gledališki dogodek.
Pandur je med drugim povedal, da bo šlo v tej predstavi za novo verzijo Goethejevega besedila, kot ga je dramaturško in kot avtorica priredbe pripravila nepogrešljiva Livija Pandur iz Voduškovega prevoda prvega dela Fausta in Erike Vouk kot prevajalke drugega dela.
Igor Samobor, foto Aljoša Rebolj
Faust bo skušal odgovoriti na vprašanje, kakšen je svet danes, predvsem pa, kakšno je danes zlo, zakaj človeka tako zelo privlači, da se od njega ne more ločiti, kar bo zlasti interpretacijska naloga novega Mefista Branka Šturbeja.
Na predstavitvi Fausta je pravzaprav ravno on bil najbolj konkreten; zlo je »biblijska tema«, zlo pomeni spopad z lastnimi strahovi, in ko jih premagaš, si na poti dobrega. Ob tem pa je omenil sedanjo dramo beguncev kot posledico svetovnega zla.
Polona Juh, foto Aljoša Rebolj
Pandur je bil bolj filozofski in spominski; morda je bilo najbolj simpatično njegovo opažanje, da je bil mariborski Faust še v času Jugoslavije in so bili problemi ter perspektive našega sveta drugačni ter je v tehnologiji še vladala analogna era, medtem ko je danes perspektiva sveta zelo drugačna, vlada pa že digitalna tehnologija.
Morda je zvenelo s kančkom ironije, a Pandur je omenil, da njegov drugi Faust morda ni zadnji; tretji bi bil spet čez 25 let. Tokrat pa bo zelo natanko treba gledati, kdo in kako v Faustu rešuje človekovo dušo. In kdo komu kaj proda ali kupi!
Branko Šturbej, foto Aljoša Rebolj
Dodajam nekaj stavkov iz zapisa po premieri
Igor Samobor je igralec svetovnega formata, žal pa je bil najboljši, ko je bil na odru sam ter je imel svoj veličastni monolog in notranji dialog, izpoved in intelektualno refleksijo, s katero ves čas kot da ne ve, v katerem trenutku sveta in človekovega razvoja je pravzaprav; recimo nekako od časa Galilea in Kopernika do časa, ko svet še ni čisto ponorel (kar bi lahko rekli za današnji čas) in Goethe kljub vsej genialnosti ni videl tako daleč. Njegov spopad med dobrim in zlim je še vedno romantičen, naiven, necivilizacijski v dimenzijah vsakršnega, še posebej tehnološkega, vesoljskega, medplanetarnega…razvoja.
»Pošiljam vas k hudiču!« ali Faust v režiji Tomaža Pandurja v Križankah
Pandur te možnosti žal ni ugledal in je zaustavil »svojo barko« ne v digitalnem svetu, o katerem je govoril na tiskovni konferenci, niti ne v pred njim analognem, ampak nekako na prelomu 19. in 20. stoletja, ob začetkih nemega filma (filmska sekvenca iz Nosferatuja: Simfonije groze režiserja Murnaua in ob gledalcih v črnem na naslanjačih, kot da bi bili kakšni avstrijski turisti na svoji rivieri v Opatiji!), ko se je na primer psihoanaliza šele razvijala in je kirurg in anatomist na graški univerzi Emil Zuckerkandl, ko je analiziral moške in ženske možgane, znanstveno dokazal, da so ženski, kar ste sicer že vedeli, manj razviti.
A če ste pazljivo gledali Pandurjevo uprizoritev, tega v njegovi predstavi ni bilo težko prepoznati. Njegova Marjetica je v roku dvajsetih minut bila mladenka, devica, nevesta (tu je bila še najlepša), žena, jahalka na možu, jahalka na moškem na invalidskem vozičku, kurba in nora domnevna mati…
Zadovoljni nastopajoči s Tomažem Pandurjem na odru
Ker pa Pandur ni nikoli sam, ampak ima ob sebi sestro Livijo Pandur kot dramaturginjo, je bilo treba Goethejevemu tekstu ogromno odvzeti in kaj »svojega«, še posebej komentatorskega dodati, nekatere prizorčke pa »ponavljati« .
Slabost Pandurja je v posameznih odločitvah, ki celoti ne koristijo in v celem odlično zasnovano predstavo zanihajo, ji dovolijo nekatera precej bleda mesta, ji zmanjšajo napetost, tempo, dramatičnost, razvoj in končni efekt povsem spremenijo; ne zato, ker ves čas gledamo napis Utopija; kako je z njo so vedeli že pred Goethejem, ampak ker je ves čas tako prisotna dilema v samem Faustu, na koncu tako neusmiljeno, neinteligentno in banalno izbrisana, povožena in celovečerni projekt ter njegovo vrednost zanika. Faust ni »psovalec z odra«, ampak mora ohraniti digniteto, ker se človek, kljub vsemu ne spremeni tako nalahko, kot misli Pandur.
Aplavz za nastopajoče v Križankah
Tomaž Pandur je predstavnik svetovnega režijskega teatra, ki je bil v razvoju in bolj kratkem zenitu v zadnjih treh, največ štirih desetletjih in se režiserji sedaj vračajo k izvornim tekstom, kar velja ne le za dramo, ampak morda še bolj za opero…
Marijan Zlobec