Društvo slovenskih pisateljev je po podelitvi letošnje literarne nagrade Vilenica bolgarskemu pisatelju Iliji Trojanovu medijem poslalo njegov zahvalni nagovor, kot ga je prevedla Amalija Maček in s tem poskrbela za uradno verzijo.
Pisateljeva zahvala, foto Aleksander Zdjarski
“Pobegnil sem z Vzhoda na Zahod. Natančneje rečeno, iz Nove Gorice v Gorizio, z nove gorice na staro gorico, vsekakor je šlo za vzpon. Niti petdeset kilometrov od tod. Pristal sem v obljubljeni deželi, v zbirnem taboru v Padricianu, po slovensko v Padričah, blizu Trsta. Niti pet kilometrov od tod. Je to sploh lahko naključje?
Nemška beseda za mejo, Grenze, je bolgarska granica. Le malo se razlikujeta. Po zvenu pa sta sorodni tudi slovenski Gorici, imenu Gorizia v italijanščini, Görz v nemščini, Gurize v furlanščini, ob vznožju Alp, na bregovih reke Isonzo, imenovane tudi Soča (pri čemer je prvi izraz moškega, drugi ženskega spola, pač odvisno od jezika). Mikrokozmos evropske zgodovine: obdobja, v katerih se je mešalo in premešalo slovensko, italijansko in nemško – vse do apokalipse nacionalne norosti. V tem mikrokozmosu sem se napotil iz Gorice v Gorizio, čez granico, potem pa še, vsaj jezikovno, v Görz. Po tem, ko sem spoznal Görz, sem hotel spoznati še Gurize in naposled sem zahrepenel po Gorici.
Kako slab timing. Če bi pobegnili prej, denimo leta 1900, nam ne bi bilo treba bežati, obstajali bi sicer Gorica in Görz, ne pa tudi granica, le utrujeni objem habsburške monarhije. In če bi bili tedanji časi današnji, bi še danes lahko brez zidov, bodečih žic in obmejne kontrole prehajali iz G. v G., ne da bi vedeli, kje se en G. začne in drugi G. konča. Vse to v krhkem objemu Evropske unije. Kakšna smola!
Če bi se na pot podali v začetku 16. stoletja, bi postali beneški državljani; če pa bi to območje prečkali v začetku 19. stoletja, bi se morali pokloniti Napoleonu v njegovih Ilirskih provincah (mimogrede povedano, so tedanji jezikoslovci ilirski jezik opredeljevali bodisi kot južnoslovanski jezik vključno z bolgarščino, vendar brez slovenščine, ali pa kot srbohrvaško-slovenski jezik brez bolgarščine; meje definicij, kategorije ločevanja).
Leta 1971 so znamenja časa zapovedovala neprehodne meje. Vladala je hladna vojna, med Baltikom in Sredozemljem je visela železna zavesa in mesto Gorizia je ležalo sredi gozda, ki smo ga ponoči prečkali, nedaleč od rimske ceste, ki je nekdaj vodila iz Akvileje v Emono. Right place, wrong time.
Ni čudno, da sem negativno obseden z mejami. Meje so bodoče fronte. Še včeraj sta Schmitz in Svevo verjela v raznolikost v Enem, že jutri pa si bosta stala nasproti ob Soči kot predstavnika dveh armad, ki se bosta spopadli, ki se bosta dvanajstkrat klali med seboj, dokler jih ne bo 1.205.000 padlo na italijanski strani in 1.291.000 na habsburški strani, med katerimi so bili številni Slovenci. Številke, ki bi jih morali vsakemu nacionalistu vtetovirati na nevedni, lahkomiselni jezik. To je zgodba o meji, o Grenze in granici: kri, ki je noben dež nikdar ne bo izpral.
Predvčerajšnjim sem bil v Novi Gorici in Gorizii. Ne vem, ali se mi je samo sanjalo, a med njima je muzej, ki hrani življenjske zgodbe, vse tiste nepomembne, brezimne usode, ki so jih s seboj odnesli vetrovi sprememb, ki jih je uničilo morilsko orodje po imenu Grenze, granica.
Včeraj sem bil v Padričah. Današnji begunci so drugod. Komaj kaj spominja na številne jezike in upe, ki so bili strpani v nekdanje vojaške barake. Veter veje po stopnišču zgodovine. Kot da bi zavijal, naj dokumente izpolnimo v skladu z resnico. Kar počakajte, saj vas bomo obvestili, ko bo kaj novega glede vašega statusa.
Vsaka meja je dolga, globoka rana. Tudi če se zaceli, če se ne gnoji, ne gnije ali ne vname, je jasno vidna brazgotina, ki še kar srbi, ker ločuje žive od mrtvih. Vsaka granica je nikogaršnja zemlja, ki jo naseljujejo duhovi, katerih hripavi šepet slišijo vsi, ki bi radi preskočili zid ali izkopali rov pod njim.
Nacionalist je apokaliptik usmrajenih nogavic. Prihodnost človeštva je odvisna od tega, ali bomo znali presegati meje, kako močna bo vizija kozmopolitskega mišljenja in delovanja. To bi moralo biti še posebej očitno na tem mestu sredi Evrope, kjer me je moj beg, eden izmed številnih, popeljal v to, kar mi je bilo omogočeno. Prečkanje meje, granize, Grenza med Novo Gorico in Gorizio je bilo zame pot iz provincialne ozkosti v širni svet. Zaznamovalo je moje življenje, moje pisanje. Niti petdeset, niti pet kilometrov od tod. Je to sploh lahko zgolj naključje?”