Sinočnji koncert mednarodno znane skupine Laibach skupaj s Filharmoničnim orkestrom iz Lvova pod dirigentskim vodstvom Filipa Ratheja na 66. Ljubljana Festivalu je še eden v vrsti tistih dogodkov, ki postajajo tradicija ali že skoraj klasika, kar pomeni pogostejše nastopanje, stalna publika, vedno starejša, skratka ona, ki Laibach pozna že zelo dolgo. Zdi pa se, kot da se skupina v glavnem navezuje na en sam glas ali vokal Milana Frasa.
Laibach in Filharmonični orkester iz Lvova v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
To se je sinoči pokazalo skoraj v celoti. Njegov bas ali šuštar bas je vokalna blagovna znamka Laibacha. Deluje ali učinkuje najbolj prepričljivo, s posebnim pokrivalom (kapo), srajco, hlačami…identitetno in pristno; brez Frasa Laibach pade. Ištrumentalisti skupine niso tako dobri ali odlični, da bi izstopali sami po sebi ali zase, ampak se vklapljajo v zvočno celoto.
Skupina Laibach je dvajseto stoletje in njegove probleme že obdelala, na vrsti je enaindvajseto, še posebej zadnja problematična leta in dogajanje v Evropi, pa tudi v svetu (obisk in nastopi v Severni Koreji). Za najbolj aktualnimi evropskimi problemi Laibach zaostaja in izgublja kritično ost. Zmanjka ji tako vsebinskega kot glasbenega naboja.
To kar smo poslušali na koncertu v nabito polnem Poletnem gledališču v Križankah, nekako že spada v rubriko “še pomnite tovariši”.
Politični problemi Evrope, o katerih je pel in igral sinočnji glasbeni dogodek s pomočjo simfoničnega orkestra in mešanega komornega zbora nekaj manj kot dvajsetih pevcev, so se medtem že močno spremenili; razpad Sovjetske zveze, ruska vojaška nevarnost okupacije Poljske, prevzem oblasti generala Jaruzelskega, v kulturi pojav poljske glasbene avantgarde že proti koncu petdesetih let, ki je močno zaznamovala med drugim slovensko klasično glasbo (Primož Ramovš, Ivo Petrić…), so že daljna zgodovinska preteklost.
Skladatelj Andrzej Panufnik je s svojo Simfonijo Sacro leta 1963 po svoje posegel v aktualno poljsko kulturno in posledično javno ter politično dogajanje, čeprav je že bil v tujini. Sinfonia Sacra je bila temelj za izvedbeno zvočno, vokalno in video aranžirano nadgradnjo (Laibach) celotnega prvega dela koncerta
.
Panufnik kot skladatelj klasične glasbe v Sloveniji ni bil niti približno toliko znan kot Penderecki in Lutoslawski; Slovenska filharmonija je izvedla eno samo njegovo delo, pa še to precej kasneje, ko je bil umetniški vodja SF Ivo Petrić.
V glasbeni svet je zlasti vplival festival Varšavska jesen, ki sta ga že leta 1956 ustanovila skladatelja Tadeusz Baird in Kazimierz Serocki. Poleg omenjenih Pendereckega in Lutoslawskega se je zatem najbolj uveljavil Henryk Mikoaj Gorecki, ki je s svojo Tretjo simfonijo naredil svetovni prodor in je med drugim postal v Londonu glasbenik leta (na svetu).
Anton Nanut je zelo hitro reagiral in jo je s solistko, sopranistko Ireno Baar že pred več kot dvajsetimi leti izvedel v Ljubljani. Res pa je, da je Goreskega osebno poznal, saj je skladatelj prišel na koncert del slovenskih skladateljev v Varšavi, ki ga je v celoti dirigiral prav Anton Nanut, v Varšavo pa so odpotovali skladatelji Alojz Srebotnjak, Pavel Mihelčič in Marijan Gabrijelčič. Slovenski skladatelji so se festivala večkrat aktivno udeležili, kar pomeni, da so bili tam izvajani in so Varšavo obiskali. Da se sedaj na Varšavsko jesen navezuje ali da se je že v osemdesetih še skupina Laibach, pa ne bi mogel reči, saj je njihova povezava s poljsko simfonično glasbo drugačna.
Andrzej Panufnik je spričo političnih nestrinjanj s tedanjo poljsko oblastjo, ki se je vpletala v dejavnost Varšavske filharmonije, potem ko jo je prav on po vojni ponovno obnovil in postal njen umetniški vodja, leta 1954 emigriral v Veliko Britanijo. Slovenski stiki z njim, kolikor jih je bilo, so potekali preko Londona.
Poljska oblast se tedaj ni vpletala le v glasbene institucije in društva, ampak v samo komponiranje poljskih skladateljev in jim vsiljevala vzor in vpliv ter direktive ruske ždanovščine, ki je od umetnikov terjala upoštevanje sovjetskega realizma, bolj znanega kot socrealizem in je zlasti v literaturi bil znan tudi v Sloveniji, s partijske prižnice pa ga je razlagal Boris Ziherl.
Kaj vse od tega je bilo zaobseženo v elementih osnovne ali temeljne partiture Sinfonie Sacre, ki ima svoj program, namen, obletniški cilj katoliške vsebine, motiv prve poljske himne Bogorodice, tekst, harmonsko strukturo, orkestrsko in zborovsko zasedbo… je vprašanje celovite analize kombinacije Panufnikovega deleža in zvočne nadgradnje ali končne koncertne oblike še deleža skupine Laibach.
Takega predstavitvenega in razlagalnega teksta v obliki koncertnega lista sinočnji dogodek ni imel. Laibach je vsekakor Panufnika zvočno močno predrugačil, mu dodal svoj kolorit, novo zvočno identiteto, svoja video sporočila, svoj tekst za solista…, a na koncu vendarle ne vemo, kdo je podpisan pod avtorstvo partiture, kot je bila izvedena.
Kombinacija simfoničnega orkestra in skupine Laibach je pogosta vsebinska in izvedbena praksa. Spomnimo se otvoritvenega koncerta na Evropskem mesecu kulture leta 1997, ki ga je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dirigiral Marko Letonja. O tem dogodku je bilo med drugim govora na tiskovni konferenci pred koncertom skupine Laibach v Križanah in Marka Letonje s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu.
Prvi del koncerta v Križankah je bil močnejši, kompaktnejši, bolj zgoščen in vsebinsko razčlenjen, povezan in zaokrožen, kljub dejstvu, da je po vsakem izvedenem stavku nastopila kratka pavza za predah in aplavz.
Avtorska predelava lastne glasbe za predstavo Tako je govoril Zaratustra novomeškega Anton Podbevšek teatra je nadaljevala večer ter ga zaokrožila s popularnima dodatkoma Žvižgači (The Whistleblowers) in morda najbolj identitetno prepoznavno Leif is Leif.
Gostujoči orkester s pevci (komornim mešanih zborom) in dirigentom so se zelo potrudili in večeru dali zvočni temelj, a na koncu se je pri priklonu vendarle zdelo, kot da je ostal dirigent Filip Rathe nekoliko v senci ali odmaknjen, premalo poudarjen.
Marijan Zlobec