Uradni program 66. Ljubljana Festivala bo sklenil koncert prvega orkestra sveta, Kraljevega orkestra Concertgebouw iz Amsterdama, ki je po zadnjih ocenah mednarodne glasbene kritike, sestavljene iz kritiških sodelavcev desetih svetovnih glasbenih revij, zasedel prvo mesto in premagal tako Berlinske filharmonike kot Dunajske filharmonike. Koncert bo v ponedeljek, 3. septembra, ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Kraljevi orkester Concertgebouw, foto arhiv Festivala Ljubljana
Kraljevi orkester Concertgebouw iz Amsterdama je simbol nizozemske glasbene kulture in tradicije. Kritiki označujejo njegov zvok kot edinstven in uravnotežen – godalna sekcija je »žametno mehka«, zvok trobilne sekcije bleščeče »zlat«, pihala nosijo »izrazito osebno noto«, tolkala pa imajo mednarodni sloves.
Od ustanovitve leta 1888 je orkester nastopal pod taktirko sedmih glavnih dirigentov, med drugim sta vlogo nazadnje prevzela tudi izjemna Riccardo Chailly in Mariss Jansons. Sestavlja ga kar 120 glasbenikov iz več kot 25 držav, a deluje zaradi svoje občutljivosti veliko bolj komorno. Enovito celoto ustvarjajo predvsem izjemni solisti, tako komorni kot orkestrski, ter visoka stopnja medsebojnega odzivanja. Orkester domuje v koncertni dvorani Concertgebouw, ki jo je zasnoval arhitekt A. L. van Gendt in se lahko pohvali z izjemno akustiko. Vsako leto orkester izvede številne koncerte tako na domačem prizorišču kot tudi na vodilnih svetovnih odrih, ki jih obišče do 250.000 obiskovalcev. Na prizorišče Ljubljana Festivala se vračajo že tretjič, tokrat pod taktirko dirigenta Manfreda Honecka.
Program koncerta:
Anton Webern: Pet stavkov za godalni kvartet, op. 5
Alban Berg: Altenberg Lieder, op. 4 s solistko Anett Fritsch
Anton Bruckner: Simfonija št. 3 v d-molu, WAB 103
Anton Webern
Anton Webern: Pet stavkov, op. 5
I. Heftig Bewegt / Zelo razgibano
II. Sehr Langsam / Zelo počasi
III. Sehr Lebhaft / Zelo živahno
IV. Sehr Langsam / Zelo počasi
V. In Zarter Bewegung / V nežnem gibanju
Alban Berg
Alban Berg: Altenberg Lieder, op. 4
I. Seele, wie bist du schöner, tiefer, nach Schneestürmen /
Duša, kako lepša, globlja si po snežnih viharjih
II. Sahst du nach dem Gewitterregen den Wald /
Po nevihti z dežjem si ugledala gozd
III. Über die Grenzen des All blicktest du sinnend hinaus /
Zatopljena si gledala ven prek meja vesolja
IV. Nichts ist gekommen, nichts wird kommen für meine Seele /
Nič ni prišlo, nič ne bo prišlo za mojo dušo
V. Hier ist Friede. Hier weine ich mich aus über alles /
Tukaj je mir. Tukaj se izjočem nad vsem
Anton Bruckner
Anton Bruckner: Simfonija št. 3 v d-molu, WAB 103
I. Mäßig bewegt
II. Adagio (etwas bewegt), quasi Andante
III. Scherzo. Ziemlich schnell
IV. Finale. Allegro
Koncertni program oblikuje glasba zgodnjih opusov treh avstrijskih skladateljev. Prva dva (Webern, Berg) sta bila učenca Arnolda Schönberga, znamenitega radikalnega ustvarjalca, ki je emancipiral disonanco, utrl pot atonalni glasbi in razvil dvanajsttonsko tehniko komponiranja. Format instrumentalnih miniatur, ki je bil Webernu blizu, je prvič uporabil v Petih stavkih, op. 5. Leta 1909 jih je napisal za godalni kvartet, leta 1928 brez večjih sprememb razširil za godalni orkester in ponovno orkestriral leta 1929.
Arnold Schönberg
Bolj kot Anton Webern je bil v matematično zasnovo svojih glasbenih del usmerjen Alban Berg (1885–1935), ki je skupaj z njim in Schönbergom sestavljal trojico osrednjih predstavnikov Druge dunajske šole. Pet orkestralnih pesmi je nastalo na besedila z barvnih razglednic avstrijskega pesnika Petra Altenberga, Bergovega kolege v umetniškem krogu dunajskega fin de siecla.
Peter Altenberg
Berg je pet Altenbergovih aforističnih zapisov na razglednicah uglasbil v letih 1911/1912. Skladba je bila krstno izvedena na kasneje v glasbeni zgodovini opredeljenem in poimenovanem “škandal koncertu” 31. marca 1913 v dunajskem Musikvereinu pod dirigentskim vodstvom Arnolda Schönberga.
Koncertni program “škandal koncerta” leta 1913
Koncert z novo zvočnostjo del Antona Weberna, Alexandra Zemlinskega, Arnolda Schönberga, Albana Berga in Gustava Mahlerja so morali zaradi razdražene publike, v kateri se je razvnel nemir, protest, vpitje, intervencija policije in menda celo streli, prej končati prav med Bergovimi Altenbergovimi pesmimi, tako da do izvedbe Pesmi za umrlimi otroki Gustava Mahlerja kot zadnje na programu sploh ni prišlo. Delo sestavlja pet kratkih stavkov oziroma pesmi na besedila o duši, naravi, melanholičnih občutkih minljivosti, hrepenenju. Misli je mogoče brati kot ironične ali resne, metaforično dvoumne ali otipljivo realne. Na dunajskem programu sicer ni bilo vseh pet, ampak le druga in tretja pesem, a očitno več kot dovolj za “preplah”.
Še danes so vsa ta dela, ki so bila tedaj na programu, super moderna.
Peter Altenberg (1859 – 1919)
Berg je Altenbergove utrinke neposredno glasbeno upodobil in pri tem izkoristil najrazličnejše zvočne barve in instrumentalne kombinacije razkošne simfonične zasedbe orkestra, ki ga obravnava kot ogromno komorno telo. Zasedba orkestra je zelo velika: poleg vseh godal so na odru 3 flavte, 3 oboe, 3 klarineti, bas klarinet, angleški rog, 3 fagoti, 4 rogovi, 3 trobente, 4 pozavne, tuba, številna tolkala, pa harfa, klavir, celesta, harmonij, ksilofon, zvončki. Zahteven vokalni part ima širok glasovni razpon, velike skoke, številne izrazne nianse. Odklonilen odnos Schönberga do teh pesmi in katastrofalen sprejem dveh (št. 2 in št. 3) na krstni izvedbi leta 1913 sta Berga odvrnila od pisanja pesmi, se je pa kasneje ponovno lotil vokalno-instrumentalnega komponiranja z odmevnima operama Wozzeck ter Lulu. Altenbergove pesmi so prvič v celoti zazvenele šele v sezoni 1952/1953, ko so jih izvedli v Rimu in Parizu. Prvič pa je bilo natisnjeno šele leta 1966.
Karikatura v Die Zeit 6. aprila 1913 o škandal koncertu na Dunaju 31. marca 1913
Anton Bruckner (1824–1896) se je za študij glasbe odločil razmeroma pozno in diplomiral šele pri štiridesetih. Vse od otroštva je bil poznan kot izvrsten organist, skladateljski ugled pa je pridobival postopoma. Na Dunaju mu je bil namreč nenaklonjen vplivni kritik Eduard Hanslick, nasprotnik Wagnerja, ki ga je Bruckner odkrito občudoval. Toda estetska in ideološka trenja Brucknerja niso zanimala, umetnosti se je v globoki katoliški religioznost posvečal kot metafizični duhovni razsežnosti in sledil lastnemu jeziku. Držal se je konvencionalnih form, a jih znatno razširil; zanj so značilni polifono mišljenje, hitre menjave zvočnih barv in kontrastne zvočne ploskve, izstopa pa širokopoteznost tako v izrazu kot dolžini glasbenih del. Pisal je skoraj izključno sakralna in velika orkestralna dela, skupno je ustvaril enajst simfonij.
Spomenik Antonu Brucknerju v dunajskem Mestnem parku
Simfonija št. 3 iz leta 1873 je poklon Richardu Wagnerju, »nedosegljivemu svetovno znanemu imenitnemu mojstru poezije in glasbe«, kot je skladatelj zapisal na posvetilu. Sam Wagner jo je izbral kot primerno za njemu posvečeno, ko mu je Bruckner med obiskom v Bayreuthu ponudil na izbiro svoji Drugo ali Tretjo simfonijo. V Simfoniji je nekaj citatov Wagnerjevih del (z revidiranimi različicami je avtor nekatere odstranil). Wagnerjev vpliv se kaže v harmoniji, inštrumentaciji, pridihu veličastnosti; sicer se je Bruckner pri simfoničnem ustvarjanju vzoroval pri Beethovnovi Deveti.
Eduard Hanslick
V Brucknerjevih simfonijah je mogoče prepoznati enotno tipologijo zasnove del, ki se kaže tudi v Simfoniji št. 3: uvod prvega stavka je skrivnosten, prva tema (nastopi v trobentah) postopno narašča v svoji moči do orkestrskega klimaksa, skladatelj uporabi tri teme oziroma tri tematske skupine, koda je veličastna, sklene se z unisonom tem; drugi stavek (prav tako s tremi temami) je liričen in duhovno globok, sledi mu ruralno plesni scherzo; himnični vrhunec simfonije je sklepni stavek, ki ima z uporabo tematskega gradiva iz preteklih stavkov tudi vlogo ciklične povezave (v Tretji se mogočno sklene s prvo glasbeno mislijo z začetka simfonije). Simfonija je prvič zazvenela v revidirani različici iz leta 1877, ki je bila tudi natisnjena. Zaradi nenadne smrti dirigenta je bila krstno predstavljena pod nespretno taktirko skladatelja in izzvenela kot popoln polom, zato jo je avtor, že tako zelo samokritičen in nesamozavesten, vnovič popravljal.
Jutri bo Kraljevi orkester Concertgebouw izvedel revidirano različico iz leta 1889.
Anett Fritsch
Nemška sopranistka Anett Fritsch je študirala pod mentorstvom Jürgena Kurtha na Mendelssohnovi glasbeni akademiji v Leipzigu. Leta 2001 je prejela prvo nagrado na Tekmovanju J. S. Bacha v Leipzigu, je tudi nagrajenka mednarodnega tekmovanja v komorni operi na gradu Rheinsberg v letih 2006 in 2007. V letih 2009–2015 je bila članica Nemške opere na Renu v Düsseldorfu in Duisburgu, kjer je pela vloge, kot so Pamina v Mozartovi operi Čarobna piščal, Blanche v Poulencovih Pogovorih Karmeličank in Marie v Donizettijevi operi Hči polka. Triumfalne nastope je imela v Nizozemski nacionalni operi kot Ginevra v Händlovi operi Ariodante in kot donna Elvira v Mozartovem Don Giovanniju. Nedavno je prvič nastopila kot gostja milanske Scale z vlogo donne Elvire, v dunajskem Theatru an der Wien je bila Alice Ford v Salierijevem Falstaffu, v Bavarski državni operi pa je pela Fiordiligi v Mozartovi operi Cos fan tutte. Posnela je več opernih del, nedavno je izšel njen prvi solo CD z Mozartovimi arijami, za katerega si je prislužila prestižno nagrado revije Gramophone. Anett Fritsch se s Kraljevim orkestrom Concertgebouw prvič predstavlja v sezoni 2018/19.
Manfred Honeck
Manfred Honeck (r. 1958) je od sezone 2008/09 glasbeni vodja Simfoničnega orkestra iz Pittsburgha. V Avstriji rojeni dirigent se je izobraževal na dunajski glasbeni akademiji. Več let je bil violist Dunajskih filharmonikov in je igral tudi v dunajski Državni operi, kar je pomenljivo zaznamovalo njegovo dirigentsko pot. Začel jo je kot asistent Claudia Abbada, nato je bil angažiran v operni hiši v Zürichu in tam leta 1993 prejel prestižno dirigentsko nagrado. Njegova kariera zajema položaje prvega gostujočega dirigenta Filharmoničnega orkestra iz Osla, glasbenega vodje Norveške nacionalne opere, Simfoničnega orkestra Švedskega radia iz Stockholma in Državne opere iz Stuttgarta; v tej je dirigiral operna dela Berlioza, Mozarta, Richarda Straussa, Poulenca in Wagnerja.
Kot gostujoči dirigent sodeluje z orkestri, kot so Simfonični orkester Bavarskega radia, Berlinski filharmoniki, orkester Gewandhaus iz Leipziga, Državna kapela iz Dresdna, orkester Tonhalle iz Züricha, Svete Cecilije iz Rima, Dunajski filharmoniki in najpomembnejši orkestri v Združenih državah Amerike. Kraljevemu orkestru Concertgebouw je dirigiral v letih 2004 in 2016.
Willem Kes, prvi šef dirigent Kraljevefa orkestra Concertgebouw
Kraljevi orkester Concertgebouw je od ustanovitve leta 1888 vodilo sedem šefov dirigentov: Willem Kes (1888–1895); Willem Mengelberg (1895–1945), ki je utemeljil tradicijo Mahlerjevih del; Eduard van Beinum (1945–1959), ki je uvedel Brucknerjeve simfonije; Bernard Haitink (1961–1988), ki je razširil prepoznavnost orkestra s televizijskimi prenosi; Riccardo Chailly (1988–2004) in Mariss Jansons (2004–2015), ki sta repertoar orkestra obogatila s sodobno glasbo, Daniele Gatti (2016–2018) pa s francosko simfonično literaturo in deli Druge dunajske šole.
Willem Mengelberg
Poleg približno 80 koncertov letno v matični dvorani Concertgebouw z edinstveno akustiko orkester vsako leto izvede še 40 koncertov po najuglednejših koncertnih dvoranah po svetu. Člani so dejavni kot mentorji mojstrskih tečajev, od leta 2003 vzgajajo nove talente na Akademiji RCO. Večkrat nagrajena diskografija orkestra šteje že več kot 1100 CD in DVD, od leta 2004 se ponaša tudi z lastno založbo RCO Live. Med letoma 2016 in 2018 je orkester, ki ima 130 let, v okviru projekta RCO sreča Evropo gostoval v vseh 28 državah Evropske unije. (Po koncertnem listu/Helena Filipčič Gardina).
Marijan Zlobec