Gostovanje opere iz Genove ali uradno Teatro Carlo Felice z Verdijevem Rigolettom na 66. Ljubljana Festivalu je velik operni dogodek. Ne nazadnje so organizatorji napovedovali nastop legendarnega baritonista Lea Nuccija v naslovni vlogi Rigoletta. Čeprav so nekateri dvomili, ali pri svojih letih še lahko poje, je dokazal, da je baritonist z izjemnimi geni in seveda glasom ter interpretacijo, pred katero se lahko skrijejo mnogi mlajši, bolj sveži pevci.
Leo Nucci kot Rigoletto v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Leo Nucci je resda to vlogo pel že nad štiristokrat, a jo je treba vsakokrat znova dokazati na odru; tu popustov in odpustkov ni, niti ne sklicevanja na visoko številko nastopov ali kaj drugega. Rigoletto je vloga za starejšega pevca z odrskimi in življenjskimi izkušnjami. Ne nazadnje govori o krivičnosti in tragičnosti sveta, ki je v Rigolettu tako močna, da se svoji ljubljeni hčerki Gildi ne upa razkriti, kdo je bila njena mati.
Odličnost libreta se kaže na več ravneh; Verdi n Piave sta prijateljevala in sta se odlično ujela. Vsebina opere je na videz preprosta, a skriva veliko pasti in govori o globalnih občutkih, ki so v vsakem človeku; zabava, ljubezen, naivno zaupljiva čustva, očetovski egoizem, naklepi, maščevanje, rivalstvo, izstopanje iz kulturnih in družbenih norm, vse do potencialne zločinskosti oziroma ubijanja po naročilu, kar aludira na italijansko mafijo, čeprav Rigoletta v taki luči na odru nikoli ne ugledamo; Sparafucile je pošten morilec, na katerega pa v operi odločilno vpliva sestra, pav tako pa sama žrtvujoča se Gilda.
Pojem prekletstva je v Rigolettu pomemben, udejanja se na vseh ravneh, a je posledica zla v človeku, za katerega izvor ne vemo natančno, od kod prihaja in zakaj je večno tu, med nami in v nas. V Rigolettu pravzaprav vse kot da izhaja iz šale, v tej predstavi pa kot iz Kupida, angelske figure, ki iz onostranstva vpliva na ljudi, ki se med sabo odlično poznajo, se družijo, zabavajo, spletkarijo in skačejo čez plot.
Kdo je tu žrtev ? Nedolžni ljudje, čisti, naivno, polni zaupanja v življenje in še posebej v ljubezen. To pa je tu lahko samo Gilda; malo za opero in zgodbo. Nedolžnost je znamenje nedozorelosti, otroštva, prvi prehod v zaresni svet odraslosti. Gilda živi doma pod očetovim ključem in zunanjega sveta ne pozna. Še manj ima izkušenj z njim. Gilda se je rodila iz materinega usmiljenja do pohabljenega očeta, ne pa iz ljubezni, partnerstva ali celo zakona. Bila je otrok trenutka sreče in zatem dolge pozabe, bi morda lahko rekli.
Genovsko predstavo v celoti obvladuje zmerni realizem, rahel scenski konservativizem, režijska korektnost z izrazito razlagalno in vsebinsko razvidno dogajalno rdečo nitjo in končnim efektom izvornega Monteronejevega prekletstva, ki na začetku opere izhaja iz višjih moralnih norm, kot jih kaže celotno grofovo okolje, še posebej veseljačenje in spolno prekrškarstvo vojvode Mantovskega.
Zanimivo pa v zgodbi je, da vojvoda Mantovski na koncu ni kaznovan, ampak v nekem smislu nagrajen. Zakaj je tako ? Na to vprašanje Verdi ne odgovori, je pa iz svojega življenja vedel, da je krivic in porazov več kot preveč (smrt žene in obeh otrok).
Režiser Rolando Panerai, nekoč svetovno znani baritonist, ki je tokrat prvič prišel v Ljubljano in se na koncu pridružil nastopajočim solistom na odru, je pazil na notranjo logiko zgodbe in predvsem na njen jasni potek, razumljivost, dogajalno in scensko (prizorno) identiteto, tako da bi se reklo, kot da je glede na sodobne režije ostal tradicionalist, kar pa je veliko bolje, kot da bi si kaj po svoje izmišljal.
Scenografija je bila prav tako delo Rolanda Paneraia. Pravilno členjena, a spričo statičnosti postavitve z enim odmorom več, kar je predstavo nesorazmerno podaljšalo. Oder se je izkazal za ustreznega genovski izvorni predstavi, morda je v Ljubljani bilo še več stranskega prostora, kar naredi celoto bolj monumentalno in je z video projekcijami v ozadju omogočen še večji efekt, zlasti v podčrtavanju mantovskega okolja; palače, parkov, reke ali jezera.
Če bi rekel da je Rolando Panerai v svoji operni scensko-režijski zasnovi ohranil gledališko mentaliteto in prakso časa, v katerem je v Rigolettu sam nastopal, bi bila to še najbolj ustrezna oznaka, hkrati pa vendarle vzbuja vprašanje, ali niso italijanska operna gledališča nekoliko v zaostanku za splošnim produkcijskim razvojem in modernimi standardi, zlasti nemškimi ?
Rigoletta je interpretiral Leo Nucci, ki se svojega prvega nastopa v Ljubljani, tedaj še v Ljubljanski operi, v Seviljskem brivcu s solisti iz milanske Sale, še vedno rad spominja, (bilo je pred kakimi štiridesetimi leti). Nucci je izjemen interpret, ker ima v sebi vse, kar Rigoletto potrebuje; karakter, zapleteno, tragično, skrivnostno usodo, darilo neznane ljubice v podobi hčerke, lepe in mlade Gilde, večno grbo, ki ga obsodi na položaj dvornega norčka, maščevalnost in nasploh strast, ki bi invalidnost spremenila v zmago nad vsemi, ki se na tak ali drugačen način norčujejo iz njega. Norček je, ni pa nor.
Nucci je sijajen vokalist, z dolgim fraziranjem daje svoji vlogi poudarek emotivnega doživljanja vsakega trenutka. S perfektno dikcijo, ki je pogoj ustreznosti prikazovanja Verdija ne le kot velikega skladatelja, ampak hkrati še lingvista, je Nucci nekakšna globalna lekcija vsem neitalijanskim, pa verjetno kar precej tudi italijanskim pevcem, da je jezikovna identiteta petega vrhunec opere. Nucci vse to ve, ima izkušnje, svojo izpovedno moč, pristnost, namero in željo podajanja vsega tako, da bi bil zadovoljen sam Giuseppe Verdi. Kriterij je on, ne mi v dvorani.
Simpatično pa je bilo, kako sta skupaj z Gildo ponovila arijo o maščevanju še pred spuščeno zaveso, kar je bila posebna poslastica predstave.
Gilda je bila španska sopranistka Marina Monzo. Je tehnično že dovršena pevka in daje upanje za naprej, saj je kljub mladosti že mednarodno uveljavljena. Obvlada težke kolorature in višine, kakšen spodrsljaj je bolj posamezne ali trenutne narave in ga bo z izpopolnitvijo pevske tehnike odpravila. Kot karakter je bila zelo blizu liku Gilde, kot se sama vidi v ljubezni prebujenem trenutku, ki pa jo s samožrtvovanjem pogubi.
Zelo soliden je bil tenorist Celso Albelo kot vojvoda Mantovski. Glasovno je primeren, poje odprto, morda pa je njegov nastop v kontekstu lahkoživega zapeljivca še premalo poudarjen.
Preračunljiva, strastna in po vsej verjetnosti načrtna lahkoživka ali pa vsaj svobodna ženska je bila mezzosopranistka Anastasija Boldyreva kot Maddalena.
Basist Dario Russo je bil načeloma pošten morilec Sparafucile, ki pa se vda sestrinim prošnjam in hitro najde novo priložnost za potrebno žrtev in pridobitev plačila dvajsetih zlatnikov. Glasovno je bil soliden, po postavi pa še bolj.
Prepričljivi so bili še nekateri interpreti, zlasti basist Gian Pierro Barattero kot grof Monterone…
Orkester je pod dirigentskim vodstvom Gianluce Marcianoja igral verdijansko sočno, zvočno polno, z dramatičnimi viški, a na posameznih mestih zelo spevno, mirno, spremlajoče, skratka z občutkom za vsebinski kontrast, ki ga je pri Verdiju vedno v izobilju.
Operni zbor je bil dovolj močan, a na posameznih mestih rahlo do precej razrahljan.
Vtis celote je bil zelo prepričljiv, tako da je občinstvo nagradilo goste iz Italije z dolgimi in burnimi aplavzi med ovacijami pa seveda največ za Lea Nuccija.
Marijan Zlobec