Na Plečnikovih Žalah se je nekaj sto ljudi poslovilo od zemeljske podobe pesnika in politika akademika Cirila Zlobca (1925 – 2018). Prišli so iz vseh koncev Slovenije, največ pa iz vse Primorske in zamejstva, od Tržaškega do Goriškega konca skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki ga je pokojnik začel graditi še kot mladostnik, šolar in zatem partizan na Krasu, partizanski učitelj, kot aktiven kulturni in javni delavec pa vse življenje.
Ciril Zlobec, fotografija v Nikolajevi mrliški vežici na Plečnikovih Žalah, vse fotografije Marijan Zlobec
Ciril Zlobec je preživel cele generacije ljudi, s katerimi se je družil, sodeloval, prijateljeval, prehodil kulturno in javno pot, tako da so se ga na poslednjem slovesu spominjali največ oni sopotniki, ki so ga bolj aktivno in intimno poznali ter so po naravni logiki mlajši, a so se vendarle za lepa leta povezovali z njim.
Borčevske organizacije
Pogreb je bil z državnimi in vojaškimi častmi, kar se spodobi za nosilca in prejemnika najvišjega državnega odlikovanja. Prejel pa je še najvišje italijansko državno odlikovanje, ki ga lahko dobi kak tuji umetnik: komendnik Republike Italije, kar je bilo v teh dneh povsem prezrto.
Iz Trsta je spontano prišel Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki je ob spremljavi harmonik ob grobu zapel pesem Vstajenje Primorske, bolj znane kot Vstala Primorska, v ozadju so trobilci zaigrali slovensko narodno Rasti, rasti rožmarin. Na Žalah pa sta se s pesmijo iz Salomonove Visoke pesmi, ki jo je Ciril Zlobec imel za začetek velike svetovne poezije, poslovila pranečaka Matej in Eli, ki sta jo zapela ob spremljavi kitare.
Dr. Matjaž Kmecl
V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in političnih organizacij, ki jim je Ciril Zlobec nekoč pripadal, se je poslovil dr. Matjaž Kmecl. Med drugim je odgovoril na očitke Cirilu Zlobcu na začetku devetdesetih let, ko so njegovo dobro ime nekateri želeli javno omadeževati, in jih kot priča razmer in dogajanja zavrnil. Na koncu pa je spregovoril tudi v osebnem imenu, saj se je z Zlobcem poznal desetletja dolgo.
Slovo Ponikovcev
V imenu kraških rojakov, precejšnjega števila Ponikovcev, ki so prišli v Ljubljano na pogreb, se je poslovila hčerka nekdanjega sovaščana in Cirilovega prijatelja Milana Guliča.
Ivo Svetina
V imenu slovenskih pesnikov in pisateljev se je od Cirila Zlobca poslovil predsednik Društva slovenskih pisatelev Ivo Svetona (v odstopu). Tudi on je Zlobca poznal desetletja, od svojih pesniških začetkov.
Predsednik Borut Pahor
V imenu slovenske države pa se je od Cirila Zlobca poslovil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je Cirila Zlobca prav tako osebno poznal od svoje mladosti in vstopa v politiko. Njegov govor objavljam v celoti.
Ciril Zlobec pooseblja Antigonine besede »ne da sovražim, da ljubim sem na svetu«.
Celo, če bi bil Ciril Zlobec znan javnosti samo kot pesnik, kot pesnik ljubezni, je tak njegov opis kompliment brez primere. Toda Zlobec si zasluži ta kompliment tudi kot politik. To pa je, se zdi, edinstveno.
V surovem političnem svetu je spodobno, strpno, pomirjujoče in razumevajoče vedenje zelo osamljeno. Vendar je osamljeno tako kot svetilnik. Sveti in naslavlja vse v razburkanem prostoru okoli sebe.
Z Milanom Kučanom sta se poznala več kot petdeset let
Ciril Zlobec si je s svojo pomirjujočo, razumevajočo in ljubeznivo osebnostjo ustvaril vsesplošno spoštovanje. To je toliko bolj navdihujoče, ker je bil vse svoje življenje nenavadno moralno in politično premočrten. Začenši z antifašizmom in domoljubjem. Imel je jasna stališča, toda sogovornika z drugačnimi je sprejemal in poslušal spoštljivo. Upošteval ga je.
Kulturni minister Anton Peršak
Ta njegov prefinjen občutek za sintezo ga je nevsiljivo, naravno izoblikoval v ljudskega tribuna v najbolj žlahtnem pomenu te besede, ki so mu prisluhnili tudi tisti, ki se z njim niso strinjali. V napetost zaradi razlik je znal vnesti milino. Nestrpen politični občutek, da eno stališče preživi le, če pobije drugo, je umiril s sožitjem obeh, ne da bi zaradi tega premaknil resnico na sredino med njima. To je tiste vrste dediščina, ki postavlja mejnike prihodnosti.
Od Cirila Zlobca se torej ne poslavljamo. Prav nasprotno. Za potrebe tega in prihodnjega časa ga kličemo naj sveti in nas naslavlja naprej. Ciril Zlobec nam ne kaže poti k ljubezni, temveč nam pravi, da je ljubezen pot.
Danes se morda na prvi pogled zdi, da surovi svet politike nežno dušo prej ali slej ali spridi ali izvrže. Toda Ciril Zlobec nam da vedeti, da je močna politična osebnost lahko tudi nežna in ljubezniva.
Gotovo je šlo pri tem za močan pesniški instinkt, ki je oblikoval tudi njegov intelektualni in politični značaj. Vendar se zdi, da si je za to tudi zavestno prizadeval. V javno življenje, v javno polemično politično besedo je želel vnesti umetnost.
Ni pristal, da je politika grda, hotel je, da je lepa kot umetnost, da je žlahtna, da je ustvarjalna, da navdihuje, da pritegne z dobroto. S politiko ni silil v umetnost, je pa z umetnostjo močno silil v politiko. Politiko je želel požlahtniti. Jo narediti plemenito, kot poezijo. Dobro za ljudi.
Žalni zbor,
hočem reči, da se je od Cirila Zlobca mogoče in potrebno učiti. Svet bolj kot kadarkoli potrebuje ljubezen in ne sovraštva. Če te slavne Antigonine besede izrečemo ob našem današnjem srečanju s Cirilom Zlobcem, nimajo patetičnega, sladkobnega okusa. Njegova navzočnost jim daje stvaren pomen. To je njegova dediščina in življenjska izkušnja. To je on. To je njegova dediščina. To je zdaj naše poslanstvo. Slovenski človek in slovenska država sta mu zato globoko in večno hvaležna.
Slovo dr. Matjaža Kmecla
Književniška družba Cirila Zlobca
Prihod župana MOL Zorana Jankovića in Milana Kučana
Arhitekt Marko Mušič, sopotnik v SAZU
Dr. Kmecl in nekdanji kulturni minister Jožef Školč
Sožalje družine Komelj Veroniki Zlobec
Slovo pevskega zbora
Slovo Jožka Čuka, Jožefa Školča in dr. Mladena Dolarja
Dolga vrsta
Marko Kravos in Gabrijela Babnik
Ciril Zlobec je imel rad Miklavža in Milčka Komelja
Ciril Zlobec je zelo cenil pesnika Borisa A. Novaka
Boris A. Novak in Štefanija Lukič Zlobec
Marijan Zlobec
2 odziva na “Ciril Zlobec je želel politiko požlahtniti, jo narediti plemenito kot poezijo”
Torej, na pogrebu so bili vsi, prav vsi, ki z dušo in telesom podpirajo novo nastajajočo vlado Marjana Šarca.
Hvala, Marijan Zlobec,
Za slikovni nekrolog – pogrebna slovesnost za prijateljem Čirom – nisem vedel za datum pogreba, zato me ni bilo, sicer bi se prišel poslovit od prijatelja, ki me je sonetno uvrstil tudi v življenjepis… – smo nastopali, tudi brez četverke s četverico, saj ob Čirotu pomislim še na Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajota Koviča – zdaj so kompletni še celo posmrtno, združeni v slovenski liriki, prevajalstvu, urednikovanju… in večnem prijateljstvu. Pomišljam tudi na svojega mrtvega, še študentskega prijatelja Jašo in na rajnko hčer Varjo, o, kako je očka imel rad svoja oba otroka! Tudi ob priložnostih v dvorani SAZU sva skoraj zmerom sedela skupaj prav s Čirom, včasih sva se samo pomenljivo spogledala, drugič spet sva spregovorila o tematiki…
Ljubezenska – rimana – lirika poje, kako se ljudje med sabo urajmajo – pooseblja jo v novem, po Prešernu, prav Ciril Zlobec. Vest o prijateljevi smrti me je dobesedno prešinila.
Obenem me je čustveno zadelo dan prej, ko je umrl pesnik in prevajalec, tudi kakor “politik” kristjan Andrej Capuder, res huda ali žalostna vest – sva se z Andrejem poznala še iz študentskih let, bil je samosvoja osebnost, klen človek v svoji življenjski usodi.
Bolestni čustveni pretresi in razvihrano slovesni srečni nenadni udari so šokantni in strestni. Torej ne le negativni – kakor je prijateljeva smrt.
Ekstaze literarnosti! Tržaški stari kolega Boris Pahor hkrati prav zdaj – praznuje svoj 105 življenjskih let – objavljal sem v njegovem Zalivu in Mostu, večkrat tudi z njim prijateljsko – še kot slovensko zavedni Mariborčan – sem polemiziral okrog vprašanja – nacionalizma…, ampak z manjšinci sem se dobro razumel, posebej s slovensko avstrijskimi in tržaškimi ljudmi, oboji so pod knuto asimilacije, kot vse kaže, še dandanes… Ob Čirovi smrti vem, kaj mu je pomenilo slovensko manjšinstvo, ki ga je določalo od otroštva naprej – in se sociolektu kraške vedrine ni nikoli odrekel. Po svoje sem imel prijateljsko rad Čira – poleg Kajota sem ga posebej dobro poznal. In ko so ga politiš napadali, sem Čira tudi tolažil, čeprav ga je dobesedno grivalo in je bil kamnito kraško jezen na vse, ki so se spravljali pravzaprav na vrednote slovenskih manjšin.
Ciril Zlobec…Izrekam globoko in pristno sožalje vdovi Veri, snahi Štefki in vsej družini!
Slava velikemu pesniku in humanistu, zavednemu Slovencu – prijatelju Cirilu Zlobcu!
Vladimir Gajšek