Dočakali smo obnovo Poletnega gledališča v Križankah, a še brez strehe nad avditorijem, kar pomeni, da končna realizacija projekta ostaja še odprta, vprašljiva in usoda celotnega kompleksa negotova. Musical Vesna je imel vsaj srečo, da ni več ali ponovno deževalo in smo predstavi lahko sledili od začetka do konca le s krajšim odmorom med prvim in drugim delom, ne dejanjem, saj to ni bi.
Flora Ema Lotrič kot Vesna, vse fotografije Marijan Zlobec
Čeprav je izvršni producent Gorazd Slak na predstavitveni tiskovni konferenci poudaril, da so v predstavi od njenih začetkov pred dvema letoma opravili veliko sprememb, to ni bilo tako opazno. Musical Vesna je enako dober kot je bil poprej oziroma ni nič boljši.
Predstava je gladko tekoča, a ostaja nekako scensko zamejena, ponavljajoča se, vprašljiv je sam dom treh maturantov, še bolj pa nenehno “prežeči” slikar pred njim, kot da je on glavni igralec v musicalu z nenehnim ponavljanjem istih psovk na račun mladine. Scensko bleda ostaja podoknica ob profesorjevi “šestdesetletnici”, bolj simbolen precej povečan krožnik kot čoln na Ljubljanici na Špici, dober letalski in padalski del, vključno s “pošto”. Razred je bil po svoji razporeditvi miz bolj gostilniški kot šolski, profesorjev dom pa bolj obrobnega ali stranskega značaja. Scenografka Greta Godnič bi lahko pokazala več domiselnosti in scenskega poguma, ob katerem pa ne bi trpela vsebina musicala.
Režiser Vojko Anzeljc je v nekaterih prizorih preveč karikiral (trojica maturantov), jih spravljal v hitre, precej odsekane odločitve, reakcije, prepire, boljša je dvojica brata (profesor matematike) in njegove sestre s svojo žensko psihologijo in intuicijo. Domiselna je uporaba drsalk za hojo po novem parketu v meščanskem stanovanju, v katerem o kakšni scenski meščanskosti in intelektualnosti ni veliko sledu.
Koreografija Mihe Krušica je precej šolsko amaterska, tako kot celotna predstava Vesne daje podobo naturščikov, kar po svojem izvoru večinoma tudi so. To pa je verjetno celo bolje, kot če bi se šli čisti profesionalizem, ki ga od maturantov ne moreš pričakovati.
Glasbena podoba musicala Vesna ostaja dvopolna; pevska in ansambelska, solistično vokalna, pa tudi govorjena ali govorna, in inštrumentalna. Predstava ima nasploh v celoti zelo razumljivo dikcijo, vse je razumljivo in izraženo jasno ter s precejšnjim razpoloženjskim, karakternim in situacijskim koloritom. Tu je Vesna zelo dobra. Manj profesionalizma se pokaže v pristopu do vokalnega izoblikovanja vlog, v odločitvah, ali bodo vsi peli bolj kot profesionalni pevci ali bolj spontano, emotivno, doživeto, elementarno. Raje bi imel malo več petja, s čimer mislim na več glasu, izpetih končnic, držanja tonov, dinamike, erotike v glasovih kot slikanja mladostniških razpoloženj ali celo nravi ter občutka za musical, a skoraj s pomislijo, da je tako petje že blizu mentalitete operete.
Kompozicijska podoba z uporabo malega ansambla je ostala bolj ali manj enaka, ne bi rekel, da se je kaj bistveno obogatila. Kompozicijsko znanje skladatelja Matjaža Vlašiča je omejeno na nekaj zelo uspelih pesmi, ki slikajo še najbolj Vesno samo, kar je prav, a dajejo kontrapunkt še drugim, ki pa so ostali na predstavi še nekoliko rezervirani in bi se v ponovitvah bolj sprostili, saj po dolgem, celodnevnem dežju, ni najbolj prijetno takoj stopiti na oder. Vlašič bi pa vendarle moram narediti večjo zvočnost celote, več harmonije in v partituro vnesti nove in drugačne inštrumente, kar pa ostaja za zdaj v Vesni bolj vprašljivo.
Med nastopajočimi je bila najboljša Flora Ema Lotrič kot Vesna. Na odru je prava v vseh ozirih, morda le pleše preveč nerodno. V songih je suverena, a kot rečeno bi pričakoval še več petega, več glasu in manj krajšanja fraz, manj odsekanosti. Njen zaljubljenec Samo je bil prav tako dober Robert Korošec, medtem ko sta bila Klemen Bunderla kot Sandi in Srđan Milovanović kot Krištof precej “nervozna”. Pri Teti Ani, ki jo je interpretirala izkušena pevka Nuša Derenda, in profesorju Kosinusu v interpretaciji slovenista, igralca, medijskega voditelja in glasbenika Marjana Buniča, smo takoj opazili smelejši odnos do snovi in hkrati bližino predhodnih filmskih interpretacij, ki pa za nastopajoče vsekakor niso lahek zalogaj. Podobno zgodovinsko okolje filma je imel slikar Trpin, tokat v interpretaciji dramskega igralca in humorista Konrada Pižorna – Kondija. Solidno je spražila jetrca s čebulo mama Alenka Kozolc Gregurić, kar nekam prehitro je tolkla žige poštarica Maša Tiselj, Hiperbola pa je v musicalu najbolj žaljiva vloga (Tanita Rose)…
Predstava je bila malo predolga in bi se jo še dalo zgostiti. Libretist Janez Usenik po izvirni zgodbi pesnika in dramatika Mateja Bora ni imel lahkega dela, a bi uporaba rdečega svinčnika bila koristna. Vprašljiv je primorski dialekt vodje podoknice.
Kostumi Vesne Mirtelj so odraz neke polpretekle dobe s poudarkom na bolj razkošnem in večjem spektru oblek same Vesne, kar ji vse pristoj, vključno s padalskim kombinezonom. Oblikovanje luči (David Andrej Francky) bi terjalo še podrobnejšo razčlenitev samih lokacij dogajanja, njihovih identitet in kontrastov. Vse je namreč preveč “enako”.
Vesna je po sklepnem aplavzu sodeč polne Križanke prepričala in zapustila dober vtis.
Marijan Zlobec