Odkar že nad štirideset let v Sankt Peterburgu obstaja in deluje ter po vsem svetu gostuje Balet Borisa Eifmana,ustanovitelja in umetniškega vodje, je ena izmed njegovih osrednjih preokupacij ukvarjanje, udejanjanje in širjenje ruske kulture, še posebej njenih klasikov. Taka je bila pred leti predstava Ana Karenina, prav tako pa sedanja; nocoj in jutri ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostujoča predstava Čajkovski: pro et contra.
Čajkovski in njegov dvojnik, foto arhiv Festivala Ljubljana/Jevgenij Matvejev
Maja Janson, foto Marijan Zlobec
Opoldan so se ruski gosti predstavili na odmevni tiskovni konferenci v Križanah in se komaj lahko zvrstili v seriji intervjujev in nasploh zanimanja za svoje delo, kar samo potrjuje, kako globoka je vez med slovanskimi kulturami in kako Slovence v bistvu zanimajo usode tako velikih ruskih umetnikov, kot so bili Puškin, Tolstoj, Čajkovski…in še mnogi drugi.
Boris Eifman, ki je pred leti v Ljubljani osebno že bil, je tokrat poslal na pot svojo namestnico Majo Janson, ki je podrobno predstavila tako gledališče, ki smo ga sicer v Ljubljani že spoznali, kot sedanjo predstavo, ki pa je vendarle že stara, vsaj v njeni prvi podobi iz leta 1993, in v sedanji novi, stari dve leti, v kateri je Eifman svoje poglede na ustvarjanje in življenje velikega romantičnega skladatelja le še poglobil, spoznal nove odtenke globokega notranjega življenja, dilem, strasti, lahko bi reli čudnih razmerij v intimnem življenju, tako da v bistvu nikoli ne bomo vedeli, kaj vse se je zares, še manj pa kaj v duši skladatelja in umetnika, intimnega zgodilo.
Plesalka Darja Reznik, foto Marijan Zlobec
Baletni večer je v celoti sestavljen kot kolaž z glasbo Čajkovskega, kot so na primer odlomki iz oper Jevgenij Onjegin in Pikova dama, potem scene iz baletov Labodje jezero in Hrestač, kar je že samo po sebi tako rekoč najboljši možni in hkrati najbolj tipični primer ustvarjalnosti Čajkovskega, ki pa jih bomo skozi balet videli in spoznali morda precej drugače in v novem biografskem kontekstu, kot ga vidi samo Boris Eifman.
Predstava se začenja na smrtni postelji umirajočega Čajkovskega, ki zatem obuja spomine na svoje prehojeno življenjsko in ustvarjalno pot. Iz trpljenja izhaja njegova vizija in podoživljanje doživetega.
V vsaki sceni je hkrati njegova umetnost in odlomki iz življenja, tako da se fikcija in realnost nekako poklapata; imamo zaresnega Čajkovskega in njegovega dvojnika, alter ego, skušnjavca…
Tu ne moremo mimo njegove mecenke Nadežde von Meck in žene Antonine Miljukove, mimo družbenega okolja, ki Čajkovskega prisili v poroko z Miljukovo. Hkrati pa se Čajkovski čuti osramočenega, ker sprejema denar od mecenke in ga razume kot miloščino.
V Jevgeniju Onjeginu stopi na rizorišče Puškin, v Pikovi dami srasti svet kartanja, ki se mu Čajkovski vdaja. Miljukova konča v norišnici, dopisovanje z Meckovo se prekine…
Izčrpani skladatelj naredi zadnji korak: v nesmrtnost, vprašanja, kako je umrl in kako je živel ali je izživel svojo homoseksualnost pa ostajajo še naprej odprta. Morda jih bo znal v pedstavi zaznati vsakdo po svoje. Kdo je dvojnik in kdo pravi Čajkovski ?
Predstavo so poleg Borisa Eifmana kot koreografa zasnovali še Zinovi Margolin kot scenograf, Olga Šajšmelašvili in Vjačeslav Okunev kot kostumografa in Aleksander Sivajev ter Boris Eifman kot oblikovalca luči.
Tiskovna konferenca, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec