Gostovanje Akademskega državnega baleta Borisa Eifmana iz Sankt Peterburga s predstavo Čajkovski: pro et contra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru 66. Ljubljana Festivala je ponovno navdušilo, tako kot pred leti z Ano Karenino. Čajkovski je zahtevna baletna, to je koreografsko predstavljena tema, čeprav se zdi, da je avtor baletov svetovne slave, kot sta Labodje jezero in Hrestač, pa tudi opernih biserov, kot sta Jevgenij in Pikova dama, da ne opomnim zlasti na zadnje simfonije, hvaležna glasbena osnova, da lahko narediš zgodbo za celovečerni balet.
Uvodni prizor iz baletnega večera o Čajkovskem, vse fotografije Marijan Zlobec
Vprašanje je dilema v naslovu, torej pro et contra, ker hote odpre probleme, kot da so nekaj bodisi pozitivnega (pro) in negativnega (contra), s čimer je zožena perspektiva na dve komponenti, kar pa za tako velike umetnike, kot je bil Čajkovski, ne drži.
Balet, v katerem se Eifman kot koreograf loteva življenja in ustvarjanja Čajkovskega, je poln dilem in notranjih konfliktov, tako čisto človeške kot ustvarjalne narave. A tega ne moremo in ne smemo tako polarizirati, ker je celota vendarle prikazana veliko bolj sklenjeno, pri čemer je močnejši prvi del, ki temelji na simfonični glasbi, kot drugi, ki sicer govori o opernem in baletnem ustvarjanju, a na “nepravi” način, to je z napačno glasbo, ki ne izhaja iz identitete med koreografirano biografijo in umetniškim ustvarjanjem ter identiteto glasbe kot njeno ilustracijo. Prvi del je sicer lahko tak, drugi pa bolj ne. Eifman se je ilustraciji želel izogniti zaradi bolj prepoznane operne podobe z določenimi prizori, a je hkrati malo zavil s poti in manj poučenega gledalca rahlo zmedel.
Nelogično je, da poslušamo v prizorih Tatjane z njeni pismom Onjeginu, prizoru Olge in Lenskega, pa dvoboja med njima s “tujo” glasbo, podobno kot v zahtevnih in seveda odlično koeografiranih prizorih iz Pikove dame, še posebej Hermana z grofico, pa skrivnosti treh kart, Jokerja in na koncu ali ves čas Pikove dame sklepno in usodno kvartanje, pri čemer kart sploh ni, kaj šele usodne pikove dame. A pomembno je sporočilo, da je Čajkovski svoje življenje, tako kot Herman, zakvartal ali zaigral, ker je vse življenje stavil na napačno karto ali celo karte.
Najprej pa se drugo dejanje začne z ustvarjanjem Labodjega jezera, poslušamo pa glasbo iz Serenade za godala, zatem pa Italijanski capriccio, kar v kontekst obeh omenjenih oper nikakor ne spada in nas zavaja. Je pa pomenljiv kratek liturgični zborovski vložek v prvem dejanju, ki opozarja na prisotnost ruske pravoslavne cerkve “v zakulisju”.
Prvi del je močnejši, ker Eifman v njem odkrije, razkrije in mojstrsko pokaže že vse dileme tako življenja kot ustvarjanja, vse figure in odnose, vse intimno in v intimnosti hkrati tuje (mecenka Nadežda von Meck, žena Antonija Miljukova), skladatelja in njegovega dvojnika, skladatelja in njegovega negativnega skušnjavca, skladatelja in konkretne ljudi, vpletene v njegovo seksualno skrivnostno življenje, ki se v tej predstavi kot neka prepričljiva izpoved identitete človeka, ki je nekaj, za kar pa s svojo glasbo moli, da to ne bi bil ali se vsaj ne bi, ne tedaj ne kasneje, izvedelo.
V teh komponentah je Boris Eifman najmočnejši, ker se nekako pokaže neodtujljiva narava kot eno, kot zlitje duše in telesa z drugim kot moškim, medtem ko sta obe ženski tako ponižani kot do njega poniževalni (denar v rokah Nadežde, ki ga Čajkovski sicer sprejme, a se ob tem razjoka). Obe ženski sta odrsko lepi, svečani, dami…, ko sta sami, čim pa padeta v objem, se začne nekakšna groteska (poroka iz malomeščanskih ozirov).
V tej predstavi si moški plesalci upajo več, ker je moški svet s samim Čajkovskim bolj povezan, če rečem, da je edino prava intima, pa tudi ne zgrešim.
Predstava je imela same odlične plesalce. Čajkovskega je interpretiral Oleg Markov v vseh odtenkih, kot si jih je zamislil Eifman. Ves čas je hkrati dominanten (še posebej kot dirigent) in obkrožen z vizijami, skušnjavami, strastmi, zalezovanjem, približevanjem moškega in ženskega sveta, trpljenjem in umiranjem.
Dvojnika Čajkovskega je interpretiral Igor Subbotin z izjemnim ujemanjem, kot da bi se eden gledal v ogledalu in videl dva. Ista.
Odlični sta bili po karakterju in izrazu, po profilu in vlogi v biografiji Čajkovskega Jana Gordijenko kot Antonina Miljukova in Angela Turko kot Nadežda von Meck. Nekateri so plesali še v prizorih iz Labodjega jezera, Hrestača, Jevgenija Onjegona in Pikove dame, tako da so se še podvajali in “spreminjali”.
V sami glasbi pa je vendarle zmagal simfonizem Petra Iljiča Čajkovskega, zlasti njegova Šesta simfonija Patetična, s katere prvim stavkom se predstava začne, potem Peta simfonija, in spet Šesta, s katere koncem zadnjega stavka se balet o Čajkovskem konča.
Dolg in topel aplavz za vse nastopajoče
Marijan Zlobec