Zvečer so v malem parku ali atriju ob Križevniški cerkvi in ob vhudu v prostore sedeža Festivala Ljubljana slovesno odprli spominsko razstavo malih plastik v počastitev desete obletnice smrti mednarodno priznanega kiparja Janeza Lenassija. Zbranim se je najprej zahvalil direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki je med drugim namenil nekaj stavkov obnavljanju Poletnega gledališča v Križankah, ob tem pa spomnil, da je statika Šole za oblikovanje in fotografijo tako slaba, da se stavba lahko podre in zato nanjo ne bodo pripeli nosilne konstrukcije strehe nad gledališčem, dokler se stavba ne sanira, šola pa bi se morala čim prej izseliti, ker ni varna. Brlek sicer ni omenil nedavne Genove, a očitno ministrstvo za šolstvo čaka na ta “efekt”. Potem pa se bodo vsi čudili, kako je bilo to možno.
Dr. Nelida Nemec in Darko Brlek, vse fotografije Marijan Zlobec
Pred desetimi leti je v 81. letu starosti umrl primorski kipar Janez Lenassi (Opatija, 1927–Piran, 2008), ki ga stroka opredeljuje kot enega najpomembnejših slovenskih kiparjev starejše generacije z obsežnim opusom spomeniških obeležij (v Cerknem, Ilirski Bistrici, Portorožu) javnih skulptur (Ljubljana, Postojna, Koper) in malih plastik in ga uvršča med tiste likovne ustvarjalce, ki jih opredeljuje velik občutek za monumentalnost in skladnost tako pri idejni, izvirni zasnovi kot kasnejši izvedbi. Je tudi najvidnejši predstavnik kiparske arhitektonike v Sloveniji in skupaj s kiparjem Jakobom Savinškom pobudnik kiparskih simpozijev Forma viva.
Lepa udeležba na razstavi
Minister Anton Peršak ne bo znova na položaju
Petnajst razstavljenih del (Oba, apnenec, 1964; Malo morje, apnenec, 1973; Ravnotežje, granit, 1973; Družina, marmor, 1977; Zaporedje, marmor, 1998; Civilizacija, marmor, 2005; in druga), ki nam izražajo njegovo izjemno občutljivost za izrazne posebnosti materiala, v katerem je ustvarjal, nam odstira le delček njegove intimne, globoko občutene duhovne dimenzije. So le vpogled v obsežen življenjski opus, trdno zapisan v slovensko in evropsko kulturno zakladnico in povabilo, da ne bi nikoli zbledela v našem spominu.
Dr. Nelida Nemec
Izbor prikazuje abstraktna dela iz njegovega najpomembnejšega ustvarjalnega obdobja.
“Nocoj je ta prostor, ki mu je v začetku petdesetih let vdahnil svoj pečat veliki arhitekt Jože Plečnik in ga kot malo dvorišče z lapidarijem poimenoval dr. Nace Šumi leta 1955 v svojem analitičnem prispevku Ob ureditvi Križank v Naši sodobnosti, zaživel v dialogu preteklega in sodobnega, monumentalnega in globoko estetskega, v simbiozi oblik in volumnov, ki so priklicane v plemenitem materialu, ki je fasciniral oba, Plečnika in Lenassija – v kamnu. Za nekaj poletnih dni bo to galerijski prostor kot bi si ga morda za svoje male kamne zaželel tudi kipar sam, saj tu lahko vzpostavljajo dialog z naravo in prostorom, iz katerih so pravzaprav izšla na način kot so njegova monumentalna dela v javnem prostoru, po katerih je Janez Lenassi najbolj poznan in z njimi tudi najbolj prepoznaven.
Kot je pred leti v katalogu k razstavi napisala dr. Špelca Čopič, odlična poznavalka slovenskega sodobnega kiparstva, je Janez Lenassi najpomembnejši slovenski simpozijski kipar in uveljavljen predstavnik abstraktnega kiparstva. Spominjamo se ga kot udeleženca številnih kiparskih simpozijev vse od leta 1959, ko se je udeležil prvega v St. Margarethenu v Avstriji, in odtlej od Slovenije po celi Evropi, do Združenih držav Amerike in Japonske, od istrskega Labina do Negevske puščave na Sinaju, kar mu je omogočilo, da je postal odličen poznavalec različnih kamnov, iz katerih je izvabljal vedno nove in nove oblike, mersko ubrane z izbranim okoljem in v dialogu s človekom, arhitekturo in naravo.
V slovenski likovni prostor je kipar Janez Lenassi odmevno vstopil leta 1960, ko je bil v Novi Gorici postavljen njegov spomenik Edvardu Rusjanu, v železobetonu, kar je pomenilo predrzno odločitev na področju spomeniške plastike: uporabil je beton, novodobni material, značilen za arhitekturo, in se odločil za abstraktno obliko, ki naj bi asociativno opozarjala na veličino človeka, ki mu je bil namenjen. Že leto prej pa se je prvič, kot je že bilo rečeno, udeležil kiparskega simpozija v St. Margarethenu v Avstriji, kar mu je razkrilo številne prednosti kiparjenja na prostem v družbi drugih kiparjev iz različnih okolij. Že leta 1962 je sodeloval na portoroški Formi vivi in ustvaril monumentalno skulpturo Znamenje v apnencu in tako vtisnil vizijo vsem naslednjim.
Odslej je izbiral različne vrste kamnov tako za veliko, monumentalno javno plastiko, kot tudi za malo, ki jo je vzporedno ustvarjal vse od konca petdesetih let do konca njegove ustvarjalne in življenjske poti leta 2008: peščenec, apnenec, marmor, serpentin, granit, labrador in drugi so oživeli pod njegovimi rokami v oblikah in volumnih, ki jim je v izjemno subtilnih nagovorih vdahnil svoje intimno videnje in čutenje. Občudoval in uporabljal je tudi druge materiale, les, glino, železo, jeklo, bron, vendar je po začetnem obdobju najraje segal po avtohtonem in prabitnem kamnu, ki ga je našel v istrskih in kraških kamnolomih, ki so mu najbolj na široko ponudili možnost dialoga na način, da je lahko izvirno in subtilno izrazil svojo veliko navezanost in ljubezen do narave, domačih primorskih krajev in njegove kamnite pokrajine. Da je izrazil svoje prepričanje, ki ga je ujel v stavek: »S svojimi deli bi rad opozoril na dejstvo, ki ga kar preveč radi pozabljamo, namreč, da je človeštvo samo majhen del narave.«
Čeprav mu je bila monumentalna javna plastika nedvomno velik ustvarjalni izziv, kjer se je soočal z možnostjo sinteze arhitekturnih in kiparskih elementov, z odzivi abstrahiranih organskih form in različno oblikovanih površin, z igro svetlob in senc in prostorskih prepletov, je kipar Janez Lenassi skozi celotno ustvarjalno obdobje ustvarjal tudi malo plastiko, v najdaljšem časovnem obdobju v kamnu, marmorju in granitu, ki so mu omogočili, da je izvirno in globoko podoživeto izrazil svoj odnos do sveta in do formalno domišljenih rešitev ter pomenske večplastnosti, ki jih je mojstrsko izvabil in vtisnil v sugestivni in hkrati tudi monumentalni stvaritvi, čeprav manjšega formata, ko je, kot je sam povedal, oblikovanje značaja oblike pogojil s prepletom moške in ženske forme, od abstraktne do figurativne, kar mora biti vedno navzoče in je tudi pravi življenjski vzgib. Ob tem spoznanju mu ni bilo več potrebno iskati novih umetniških oblik.
Izbor petnajstih del iz obdobja od leta 1964 do 2005, ki so postavljena v atriju prikazuje dela, ki bi jih lahko opredelili kot abstraktna in zaobjamejo najpomembnejše njegovo ustvarjalno obdobje, ko je zelo subtilno priklical estetskost geometrijskih oblik s pridihom minimalizma in hkrati izjemne čutnosti in spoštovanja do primarne izraznosti materiala. Razstavljena dela izražajo kiparjevo najpomembnejše videnje in doživljanje kamna.
Videl in doživljal ga je skozi prizmo dveh glavnih pogledov in čutenj: skozi mehkobo valovitih form, ki spominjajo na valovanje morja, kjer je oživljal organsko bipolarnost, in skozi prečiščenost strogih, geometrijskih form s poudarkom na znaku in simbolu. Tudi pri teh delih lahko razberemo kiparjev odnos do materiala: kakorkoli je posegal v kamnito gmoto, je to naredil z velikim spoštovanjem. Obdeloval ga je tako, da se je prilagajal njegovemu notranjemu drgetu in energiji, ki je omogočala rojstvo novih, živih oblik.
Darko Brlek
Vanj je posegal z veliko ljubeznijo. Vanj je zarezal premišljeno in s toplino. Zavedal se je, da, ko enkrat posežeš v kamnito jedro ni več poti nazaj. In, zavedal se je, da je narava najboljši kipar. Zato je v kamnito maso posegal tako s premislekom kot intuicijo. Oblikoval tako, da je črpal tako v naravi kot v svoji bogati notranjosti: od tod njegovi enostavni arhetipski znaki vodoravnice in navpičnice, spirale, trikotnika, romba, križa in drugih. Od tod njegove praoblike, ki jih prikliče z glajenjem, skoraj božanjem, da zunanja lupina, njegova koža, zadrhti v mehkobi in gladkosti. Tudi haptičnosti, ki ob svetlobi in harmoniji volumnov in mas, igra pomembno vlogo pri sporočanju njegove likovne vsebine.
Razstavljena dela, če omenim samo, Ravnotežje, 1973, granit; Družina 1977, marmor; Skupaj, marmor, 1978, Zaporedje, marmor, 1998, in druga, ki nam izražajo njegovo izjemno občutljivost za izrazne posebnosti materiala, v katerem je ustvarjal, nam odstirajo le delček njegove intimne, globoko občutene duhovne dimenzije. So le vpogled v obsežen življenjski opus, trdno zapisan v slovensko in evropsko kulturno zakladnico in povabilo, da ne bi nikoli zbledela v našem spominu. Da bi ostala živo vpeta v sedanji čas in prostor.
Aleš in Marjanca Lenassi ob dr. Nelidi Nemec
Naj se ob zaključku svoje predstavitve toplo zahvalim direktorju festivala, dragemu Darku Brleku in njegovim sodelavcem, ki so strokovno in z globokim občutkom sodelovali pri tem dogodku in seveda, moja topla zahvala tudi lastnikoma razstavljenih del, kiparjevi ženi Marjanci Lenassi, in sinu Alešu, ki sta dela posodila in pozorno ter z globokim odnosom skrbita za dediščino velikega kiparja. In če zaključim z Lenassijevimi besedami, ki nosijo globoko sporočilo. Tako je povedal: »Tako je zame umetnost ponavljanje življenja v določeni obliki, ki jo formiraš. Verujem v umetnost: ko so diskreditirane vse ideologije in religije, bi morala umetnost prevzeti bistveno vlogo«. Spoštovani, želim si, da bi to spoznanje odmevalo tudi v slovenskem prostoru.” (Iz nagovora dr. Nelide Nemec)
Marjanca Lenassi in dr. Nelida Nemec
Marijan Zlobec