Sta Neron in Poppeja za današnji okus moderna in normalna ?

Salzburška predstava slavne opere Kronanje Poppeje Claudia Monteverdija iz leta 1643 vzbuja veliko vprašanj, ki pa se ne tičejo toliko zgodovinske teme, niti baročne opere, ampak našega, sodobnega sveta. Ta morda niti ni toliko drugačen, kot je bil pred kakimi dva tisoč leti. Nravi so iste, oblastni občutki podobni, boj za položaj brez usmiljenja in sočutja, zakonska zveza brez absolutne vrednosti… V interpretaciji same Monteverdijeve glasbe pa so njeni salzburški glasbeniki skupaj s številnimi plesalci, ki jih skladatelj v svoji operi sicer nima, poudarili plesne in vsebinsko kontekstualne operne elemente, kot z nenehno vrtečimi se plesalci, ki se drug za drugim zvrščajo na posebni okrogli ploskvi skoraj na sredini odra, nekako v smislu “vse se nenehno vrti” in “vsi se zvrstijo”.

Sonja Jončeva kot Poppeja (levo) in Kate Lindsey kot Neron, vse fotografije SF/Maarten Vanden Abeele

Sonja Jončeva je na tiskovni konferenci povedala, da želijo portretirati dve pošasti, Poppejo in Nerona, kot normalne ljudi. V kontekstu v predstavi gostujočih plesalcev so se pevci prav tako izrazili s svojimi telesi, tako da so poudarili slast, željo, ljubezen in načrtovano smrt (Poppeje, medtem ko Seneka samo odide z odra proti svoji poslednji kopeli, o kateri sicer poje). Vsi pevci so bili v bistvu poudarjeno senzualni, še posebej Neron kot “multiseksualni praktik” in dominantno seksualno nastavljajoča se Poppeja, ki je očitno že iztrošila svojo zakonsko spolno energijo in si želi njene “nadgradnje”.

Plesalka Sarah Lutz s plesnim ansamblom

Posebnost predstave je vključitev profesionalnih plesalcev Needcompany, SEAD and BODHI PROJECT, medtem ko je solo plesalka Sarah Lutz, a ne tako solistična, da ne bi bilo prostora za še celo vrsto posameznih solistov, njihovih prizorov, ljubezenskih nakazovanj, vpletenosti v Neronove erotične in hkrati precej sadistične igrice, hitre spremembe počutja in občutja, privlačevanj in odbijajočih zavračanj, tako da se skupaj s plesalci vse skupaj zdi kot neka močnejša metafora nekdanjega rimskega sveta, iz katerega je izšla ne le večna želja po oblasti, ampak še podoba sodobnejšega mafijskega sveta. Poppeje se v bistvu želijo znebiti kar trije udeleženci komplota.

Prizor Poppejinega spanja iz opere Kronanja Poppeje

To je že mafijska mentaliteta, ki je kajpada v zvezi z Monteverdijem nihče ne omenja, a se zdi, da je odlični libretist Francesco Busenello zelo dobro poznal italijanski karakter, zahrbten, lisjaški, v bistvu pa primitivno krut in z večno željo po dominaciji nad nekom, po plenjenju teritorijev in ošabnem razkazovanju moči. Omenjena zarota Oktavije proti nezvestemu možu Neronu, z izsiljevanjem Ottoneja, Poppejinega moža in po njem vanj zaljubljene Drusille, vse s pomočjo zamenjave obleke, ker do Poppeje zvečer lahko pride samo tistih nekaj ljudi, ki jih pozna, je že prototip mafijskega razmišljanja, čeprav imamo opravka s celo vrsto na videz “božanskih” intervencij, pri čemer pa se v tej predstavi zdi, da so bolj v komedijantski ali dramaturški funkciji, saj se na koncu vse zgodi samo tako, kot to hoče cesar Neron.

Ana Quintans kot Drusilla

Libretist Francesco Busenello prav gotov ni poznal toliko dramatike, kot bi jo spoznal če bi živel kasneje, a je imel naravni čut tako za upodabljanje zgodovine kot aktualnih pogledov nanjo v kontekstu dotedanjih interpretacij, ki jih ni bilo tako malo. Neron je bil splošno znan, da ne rečem razvpiti rimski cesar.

Renato Dolcini kot Seneka in William Christie z Les Arts Florissants

Režiser, scenograf in koreograf Jan Lauwers iz Antwerpna je zasnoval Monteverdijevo opero po svojem konceptu nenehne dinamike, kroženja, vrtenja, prihajanja in odhajanja z odra raznih plesalcev in pevcev tako, da se vse zvrsti po natančnem režijskem konceptu z določeno “minutažo” prizorov, pri čemer daje odnosom med opernimi liki možnost potencialne prisotnosti kot “prič”, ki bodo že čez nekaj trenutkov vstopili v “igro”. Tu je nekakšen moment “mafijskega opazovanja” in dajanja osrednji ljubezenski zgodbi med Neronom in Poppejo še celo vrsto stranskih epizod, ne brez spominov in bodočih želja (dojilja Arnalta).

Carlo Vistoli kot Otton, Sonja Jončeva kot Poppeja, Dominique Visse kot Arnalta in plesni ansambel 

Težko bi rekel, da je Jan Lauwers dal Monteverdijevi operi preveč svojega, bolj bi veljalo izpostaviti, da je vse skupaj postavil v naš čas in prostor krhkih, nezanesljivih in nestalnih odnosov, ki se jih lahko zaveda vsakdo, ne le “vladajoči sloj”. Predstava pokaže nestalnost in nestabilnost sodobnega človeka, očitno pa prav tako nekdanjih rodov, tako da bi na koncu prišli do osrednjega vprašanja: kdaj se je v resnici začel moderni svet ?

Plesalka Eftychia Stefanou

Jan Lauwers želi odgovoriti, da se je ta svet začel že v antiki, v relativizaciji božanstev, oblastnikov, njihovih relacij do družbe in posameznikov, do vsakršnih norm in zapovedi, zakonov in obveznosti do njih. Predstava pokaže impulzivnost doživljanja sebe kot subjekta, čeprav v povezani funkciji, a vseeno iz presežne želje izstopa iz položaja objekta v kontekstu neke nadvlade. Celo cesar Neron se mora zelo potruditi, če hoče obdržati Poppejo samo zase in se po “legalni poti”, za kar mu daje priložnost omenjena zarota lastne žene Oktavije, njene ovire znebiti.

Kate Lindsey in Sonja Jončeva v navalu strasti

Neron namerava Oktavijo odsloviti, jo zavreči, danes bi rekli se ločiti od nje, a mu to Seneka odsvetuje in to plača z glavo. Te poteze pa ne naredi, dokler se v dramaturškem loku opere ne ponudi sama. Bolj preseneča mila kazen za “zarotnike”, ki pa je v modernem smislu razumevanja, tedaj pa še bolj, podobna smrtni kazni. Neron vseeno ve, da se načrtovani zločin (še) ni zgodil.

Lea Desandre kot Amor

Režiser je v opero po Monteverdijevem zapisu vpletel vse osebe, kot so Virtu, Amor, Merkur, Pallada, Venera, Fortuna kot nekakšen baročni okrasek in vez z rimsko antiko, hkrati pa kot dvoplastno ilustracijo sveta, v katerem so vsi “prišepetovalci” s svojimi iluzijami o svoji vplivni moči poraženi. Kot pokaže režiser, je že Monteverdi dajal prednost avtonomnemu človeku kot subjektu pred slehernimi nadnaravnimi silami in osebami, ki jih v bistvu v operi porazi. Plesalci so kot nekakšno ljudstvo, priče, opazovalci, skorajda akterji, množica, ki po številu sicer nadomešča pri Monteverdiju odsotni operni zbor. S to množičnostjo pa predstava v svoji sodobnosti samo še pridobi.

Carlo Vistoli kot Otton in Stephanie d’Oustrac kot Oktavija

Kdo je v tej operi poraženec in kdo zmagovalec, ni tako enostavno vprašanje. Čeprav nekateri trdijo, da je Kronanje Poppeje v bistvu negativistična opera, na koncu zmagajo pozitivne vrednote v obliki najvišjega danega daru vsem ljudem, to pa je življenje samo. Bistvo življenja je predajajoča se in iskreno doživljana ljubezen, kot se pokaže v sklepnem dolgem duetu med Neronom in Poppejo.

Kate Lindey in Sonja Jončeva

Odlika salzburške predstave je zelo visoka kultura petja v celoti. To je vokalno slikanje odtenkov občutij in hkrati zunanjih akcij, a v počasnem tempu, ki se zdi kot pesniško branje z dramatičnim slikanjem pripovedovanega oziroma tu petega.

Neron se zabava z vsemi, kot se mu zahoče in po občutku zljubi

Vrhunski sta nosilki obeh glavnih vlog; sopranistka Kate Linsey kot Neron in sopranistka Sonja Jončeva kot Poppeja. Pojeta z dušo in strastjo, načrti in upanjem, zagotovili in spokojnostjo pričakovanj, razbrzdanostjo (Neron) in njenim izzivom (Poppeja), a tako, da hkrati okoli njiju kroži še cela vrsta satelitov, ki se ne le navezujejo na glavno ljubezensko zgodbo, marveč vanjo posežejo.

Poppeja in Neron v končnem ljubezenskem objemu

Čeprav se zdi potovanje na konec ljubezni lahko in samo po sebi umevno, niti malo ni tako. Vse je še odprto in nepredvidljivo; Neron je večji skušnjavec in svobodnejši v preizkušanju lastnih nravi, ki se mu razgrinjajo vsakokrat znova kot nekaj nepričakovanega, v sebi tlečega, potencialnega, neodkritega. Neron je moderen, ker ni enospolen, ampak dvospolen, trospolen, četvero spolen, kar bi pomenilo odprtost njegovega erosa za vse in vsakršne prilike. In ker je na oblasti, mu je to dosegljivo, njegov čas pa tudi ni preočitno proti temu. Izrecno sta samo oba stražarja pred vhodom v palačo. kjer Neron preživlja ljubezensko noč s Poppejo na začetku opere. S to “intervencijo” pa je Monteverdi že dal vedeti, da ima ljudstvo svojo besedo in pravico do komentarja ali kritiziranja oblasti.

Stephanie d’Oustrac kot poražena Neronova žena Oktavija

Monteverdi, kot je ugledan v tej predstavi, odpira pojem modernega sveta. Seveda ni prvi “modernist”, a bi se morali v širšem kontekstu vprašati kdaj se začne moderni čas človekove civilizacije. Verjetno bi bil odgovor, da v Evropi s Homerjem.

Poppeja zna izkoristiti svoje ženske čare

Pri oblikovanju celostne podobe predstave je imela pomembno vlogo kostumografija Lemm&Barkey. Bila je zasnovana kot psihološko-kostumsko slikanje karakterjev, v praktičnih kreacijah pa že kot kakšna modna revija, s poudarkom na kontrastnosti nosilcev svojih usod in identitet.

Poppejino spanje, ko se nanjo pripravlja atentat

Neron je bil še bolj poudarjen spričo bogate maske, a kostumsko pol moški (hlače), pol ženska (jakna), skratka nosil je bolj ženski hlačni kostum, ne veliko drugačen kot Otton, le da je bil odtenek njegove rjave barve v dogajalnem kontekstu morda še smelejši. Poppeja se vede kot bodoča vladarka od začetka svoje škrlatne kostumske pojavnosti, a tako, da je možno še tako vzvišeno obleko posvetiti vidnosti golih stegen skoraj do koraka ali bolj po domače rečeno do hlačk.

Poppeja in Neron

Ta kostumski tekst slika vse pevce, brez izjem do vseh manjših vlog. Pri Seneki se zdi, kot da njegov sivi filozofski plašč stoji pokonci tudi ko modreca ni v njem, pri Arnalti je vse še kot da je dojilja že odrasle ženske, ki jo interpretira moški, pri Oktaviji in Drusilli je poudarek na nedolžni belini, pri “amorjih” na hlačnih kostumih hotelskih postreščkov… Skrivnostni je pesnik Lukano s svojim dolgim svetlečim se plaščem in pojavnostjo, ki daje slutiti, da si je do Nerona in še bolj obratno, upal kaj več kot se sme vedeti.

Poppeja in njen mož Otton

Pevsko solistično zasedbo so ob Poppeji in Neronu dopolnjevali kontratenorist Carlo Vistoli kot Otton, mezzosopranistka Stephanie d’Oustrac kot poražena Neronova žena Oktavija, sopranistka Ana Quintas kot Drusilla (in Virtu), kontratenorist Dominique Vise kot Poppejina dojilja Arnalta, basist Renato Dolcini kot Seneka, tenorist Alessandro Fissher kot pesnik Lukano, Lea Desandre kot Amor in Valletto, sopranistka Tanja Banješević kot Fortuna, tenorist Marcel Beekman kot Oktavijina dojilja, tenorist David Web kot Liberto, poveljnik garde in konzul …

Poslednji objem v Kronanju Poppeje

Vokalno kontrastiranje je nosilcem vlog dajalo svoj operni čas in prostor, svoj čar in individualnost, ne glede na posameznikovo minutažo. Monteverdi je tu zelo moderen, ker ne misli samo na vodilne glasove, ki pa jih tu niti ni malo, če pomislimo na šest glavnih likov. V Kronanju Poppeje nastopa skupaj petnajst pevcev, med njimi devet v dveh ali celo treh vlogah. Jeznost, spletko, porojeno iz ponižanosti in zatem pretresljivo usodo Oktavije je ustvarila Stephanie d’Oustrac s celo paleto občutij, kar ženski svet še bolj aktualizira, če ji takoj dodamo še sopranistko Ana Quintas kot Drusillo. Basist Renato Dolcini je poudarjal bolj lirsko filozofovo naravo, medtem ko se je glasovno odločal, da bo ostal pri visokih končnicah, s čimer je liku odvzel basovsko globino in prepričljivost. Kontratenorist Dominique Visse pa se je kot vsevedna Arnalta na posameznih mestih že spakoval ali pačil. Vokalna izpoved je v ospredju, kultura petja predpogoj, da najprej dojameš in zatem vokalno vse občutke izpoveš. Monteverdijevo čustveno izpovedovanje je vedno v pianu, malo do mezzoforte, le posamezni izbruhi, a kratki, večinoma Nerona, delno še Popeje, v forte.

Aplavz za Kate Lindsey kot Neron, foto Marijan Zlobec

Moment kroženja likov se začne že v prologu, v prepletanju trditev in napovedi Fortune, Virtu in Amorja, ko hkrati s pomočjo video posnetkov (Ken Hioco) spremljamo zakulisno ljubezensko nočno izživljanje (čudne grimase) Nerona in manj seveda Poppeje.

Zahvala Sonje Jončeve za burne ovacije, foto Marijan Zlobec

Neron, kot rečeno, ni enospolni, nit ni dvospolni, morda je bil trispolni (pedofil) in štirispolni (sodomist). V predstavi vidimo nekako trojno njegovo seksualno prakso, seveda ne banalno, morda je vrhunec nakazano občevanje od zadaj z Drusillo, ko ji obljubi, da bo lahko v izgnanstvo spremljala kaznovanega zarotnika Ottona, ki pa to seksualno dejanje mirno gleda. Prizor med Neronom in Lukanom je homoseksualen, z mladimi plesalci in nakazanim otipavanjem pa pedofilski, a se vse še zdi v mejah gledališke “normale”.

Desni del ansambla Les Arts Florissants

Dirigent William Christie je svoj ansambel Les Arts Florissants pripravil v skladu z njegovo več desetletno tradicijo (ustanovljen že leta 1979) izvajanja baročne glasbe s starimi inštrumenti, kot so na primer blok flavta, kornet, viola da gamba, lira da gamba, lutnji, teorba, stara harfa, dva čembala, stare orgle, violine, kontrabas, violončelo, dulcijan. Kultura njihovega igranja se je ujemala z vrhunskostjo petja in igranja na odru, pravzaprav je s scensko postavitvijo na dve polovici z vmesnim odrskim jezikom do roba odra predstavljala pravo sožitje in celostno podobo predstave. Posamezni glasbeniki so se v svojih solih dvignili s sedežev in zvočno dopolnjevali vsebino petega.

Poklon nastopajočih, foto Marijan Zlobec

Predstava je s polurno pavzo trajala 3 ure in 40 minut. Na koncu se je zdelo, kot da je ves čas zelo tiha publika že utrujena, a so eksplodirale prave ovacije za vse nastopajoče. Na koncu je na oder prišel še dirigent in čembalist Christie, ampak malo sramežljivo.

Marijan Zlobec