Samostojni pianistični recital mladega slovenskega pianista Aleksandra Gadžijeva v Slovenski filharmoniji v okviru 66. Ljubljana Festivala je pokazal marsikaj in bi bilo potrebno osvetlili z več vidikov, za katere preštevilne tu ni dovolj prostora. Prepričljivo se je namreč pokazalo, da je Gadžijev samotni hodec, čeprav v okviru svoje glasbene družine, ki pa še dolgo v naš kulturni prostor ne bo sprejet s takšnim navdušenjem, kot če bi izhajal iz kakšnega profesorskega razreda na ljubljanski Akademiji za glasbo in bi se nekako neposredno ali posredno hvalili z njim “vsi”.
Aleksander Gadžijev v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Ker pa je našim klavirskim in drugim glasbenim pedagogom “ušel”, tako da mu ni bilo treba delati izpitov v Ljubljani, in je hkrati na pianističnih tekmovanjih prejel celo vrsto mednarodnih nagrad, je blokada še očitnejša.
Aleksander Gadžijev je po vsej verjetnosti najboljši slovenski pianist, redek, ki že nastopa solistično in z orkestri, čeprav še vedno študira, sedaj v Salzburgu in na njegovo srečo nima okoli sebe različnih domačih pianističnih vplivnežev; kar zna in se je že naučil, je pridobil mimo njih, s čimer jim je hote ali nehote dal vedeti, da je morda za slovenske pianiste bolje, če se z AG pretirano ne ukvarjajo, ampak izberejo profesorje, ki kaj znajo in predvsem naučijo.
Na njegovem recitalu ni bilo kašne slovenske pianistične gneče; neki bivši pianistični pedagog, ki nikogar ni naučil samostojno koncertirati, ves večer ni zaploskal. Zakaj se slovenski pianisti tako mučijo, saj njihov pianizem ni vojaška obveza, ampak prostovoljna odločitev.
V Sloveniji ni hujšega, kot če mednarodno uspeš, “drugi” pa ne, a igrajo na isti inštrument ali pojejo v operah in na koncertnih odrih. Zato upam, da se bo Aleksander Gadžijev doma znal uveljaviti tako, da ne bo trpel posledic prijaznega okolja.
Gadžijev je na recitalu izvajal Chopina, Čajkovskega in Prokofjeva. Z izborom Chopinovih Etud op. 25 Frederica Chopina in Šeste klavirske sonate, op. 82 Sergeja Prokofjeva je pokazal vpliv Iva Pogorelića na njegov pianizem, kar se seveda zdi možno, a je hkrati vprašljivo, če pomislimo, da je Pogorelić te kompozicije izvajal in snemal nekje v sredini osemdesetih let in se je medtem pianizem marsikje razcvetel, žal pa marsikje upadel, tako po poglobljenosti interpretacij kot po zmanjšanju zanimanja zanj.
Fenomen Pogorelića je neponovljiv in si bo moral Aleksander Gadžijev izmisliti kaj drugega in drugačnega. Njegov pogled na Chopina ni najbolj idealen; v njegovi interpretaciji je bilo vsaj v prvih Etudah še precej trdote, premalo mehkobe, romantičnega občutja in celo lepote tona, tako da bi poleg virtuoznosti in lahkotnega premagovanja tehničnih problemov raje videl več členjenja med Etudami in poudarjanja karakterja tako, da bi Chopin interpretativno zažarel kot Poljak, ne pa kot Rus.
Izbor 6 Morceaux, op. 19 Petra Iljiča Čajkovskega, in sicer zadnje VI. Tema z variacijami repertoarno ali v kontekstu večera morda ni bila najbolj posrečena ali dokaz prefinjenega pianistovega okusa, a je skladbo z variacijami vseeno izvedel vrhunsko.
Pri Prokofjevu je Gadžijev poudaril skladateljevo epskost, dramskost, grotesknost, plesnost, melodičnost in spevnost, kot jo je skladatelj porazdelil v štiri stavke, med katerimi so vsi napisani vrhunsko, kontrastno, členjeno, vsebinsko različno in terjajo pianistov interpretativni pogled nad celoto. Prav na to celoto pa je ves čas mislil Aleksander Gadžijev, ko je poudaril časovni kontekst ali začetek treh klavirskih “vojnih” sonat.
Gadžijev se je vedno bolj sproščal in pokazal, da je bila začetna zadrega, ko stopiš pred ljubljansko koncertno občinstvo, ki o tebi vse ve in še več “ve”, hitro premagana. Sprejet je bil z navdušenjem, za kar se je oddolžil s kar tremi dodatki.
Upajmo, da je s tem recitalom pokazal pot, po kateri mu lahko pride naproti še marsikdo, tudi če “onih” ne bo.
Marijan Zlobec