Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije ima na letošnjem 66. Ljubljana Festivalu posebno vlogo. Očitno pa je hkrati edini ansambel, ki je poleti na festivalu pripravljen še delati, medtem ko so vsi drugi na dolgem zasluženem dopustu in ne bi nastopili nikjer, četudi bi jih slučajno povabili na kakšen tuji festival. Oni ne delajo in pika. Niso kot Dunajski filharmoniki, ki skoraj nikoli ne počivajo in je zanje julij in avgust najvišja sezona na festivalu v Salzburgu, od septembra naprej pa že spet na Dunaju.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, vse fotografije Marijan Zlobec
Pri nas se razmere nikoli ne bodo evropeizirale, ker je boj proti evropsko primerljivim normam prevelik, hkrati pa kvaliteta glasbenikov preskromna, čeprav je njihova domača proizvodnja številčno velika, le da kvalitativno zanjo nihče ne odgovarja. Šole so za to, da dijaki in študenti izdelajo, ne pa, da postanejo za vse življenje umetniki.
Koncert Belcanto
Zato je nezainteresiranost profesionalnih glasbenikov, profesorjev, študentov, članov javnih ustanov in zavodov, ministrstva za kulturo, akademij in fakultet…za glasbene dogodke vsesplošna, da se samo čudiš, kaj in kako lahko učijo in predvsem, kaj naučijo. Jasno pa je, da zase terjajo veliko podporo, pozornost, obisk, denar, priznanja, nagrade…
Nika Gorič
Poletna glasbena in festivalska scena se tako zreducira na tezgarjenje tistih, ki jih kdo še želi angažirati ali pa so sami pripravljeni k redni plači še kaj zaslužiti. No, tudi to se dogaja bolj redko, ne pa sistemsko normativno, če pri tem pomislim, da na primer v ljubljanski SNG Operi in Baletu leta in leta pojejo operni solisti in solistke ter prejemajo redno visoko plačo, čeprav njihova kvaliteta ni več niti za v operni zbor. In jih glasbena kultura ne zanima niti pod razno. Noben delavec v Sloveniji ni tako zaščiten. Jasno je, da bo treba javne zavode spraviti na pogodbena razmerja nastopajočih. Zakaj bi hodil v Ljubljansko opero, če ni tam nobenega pevca in pevke, ki bi me lahko navdušili. Ne grem več niti na Dunaja, če v predstavah ne pojejo najboljši pevci. V nogometu obračunajo z vsakim takoj, ko z njim niso več zadovoljni; tako z igralci kot trenerji, to opažamo celo pri nas, ne le v svetu.
Lana Trotovšek
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je na letošnjem festivalu zelo močno zastopan. Vprašanje je, ali ta angažma opravičuje? Sam verjetno ne toliko kot k njegovemu angažmaju dodajajo gostujoči solisti, kar je seveda prvenstveni smisel festivala z mednarodno reputacijo in povabilom določenega orkestra z različnimi koncertnimi vsebinami.
Boris Bizjak
Ali je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije v tem primeru le spremljevalec, ali pa se lahko izkaže še samostojno, ko igra brez solistov ?
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije
Koncert Belcanto je pokazal, da je bil program primerno izbran tudi za orkester brez solistov, tako uvodna orgelska Fantazija in fuga v g-molu, BWV 542 Johanna Sebastiana Bacha v aranžmaju Klemna Hvale, ki je pokazala domala plesni ritem velikega skladatelja; lahko bi ga pogojno rečeno imeli celo za praočeta rockovskih ali modernih plesnih ritmov. Prav tako je bila smiselno izbrana bolj monumentalna Simfonija št. 5 v h-molu Wq. 182 Carla Philippa Emanuela Bacha. Tu se je orkester izkazal kot samostojno izvajalsko telo, a bi vseeno pričakoval še več zlitosti in energije v interpretaciji, kot so jo zadnjič pokazali Rusi. Festivalski koncerti so mednarodni, veliko je tujcev, pa tudi slovenskih gostov od drugod, tokrat iz Štajerske oziroma iz Maribora. Če pridejo od daleč, pomeni, da pričakujejo kar največ.
Tomaž Sevšek
Tokratna pozornost je bila vseeno najbolj usmerjena k solistom, tako violinistki Lani Trotovšek in flavtistu Borisu Bizjaku kot sopranistki Niki Gorič, a je bil v resnici v sijajni formi čembalist Tomaž Sevšek, tako da je bila vrhunec večera njegova solo kadenca, potem pa še skupno solo muziciranje v triu Sevšek-Trotovšek-Bizjak.
Lana Trotovšek
Lana Trotovšek bo kot violinistka težko popustila in dala povsem enakovredno vlogo flavtistu Borisu Bizjaku. V Koncertu za čembalo, flavto in violino in godala v d-molu, BWV 1044 J. S. Bacha se je čutila njena želja po prevladovanju in vodenju koncerta, medtem ko je flavtist ves čas igral pretiho in tega ni opazil niti koncertni mojster Janez Podlesek, da bi spremljavo utišal in dal prednost solistom, kar se je, kot rečeno, kot vrhunec interpretacije pokazalo v drugem stavku Adagio ma non tanto e dolce.
Nika Gorič
Močna in sklenjena, ob pripombah, je bila interpretacija omenjene simfonije C. Ph. E. Bacha in za zaključek znanega Brandenburškega koncerta št. 5 v D-duru, BWV 1050, v kateri bi bilo lahko še več zvočne baročne opojnosti in bolj drzne solistične drže ali potez, spet flavtista, ki ni dojel, da ga morajo slišati tudi oni na koncu dvorane, ne le v prvih dveh vrstah Narodne galerije. Ko je dvorana polna, je treba akustično in izvajalsko to upoštevati, tokrat pa so na zvočne razmere v polni dvorani kot pozabili. Vsega bi moralo biti za eno dinamično stopnjo več. Violinisti so tokrat stali in jih je k muziciranju spodbujal Janez Podlesek.
Nika Gorič
Za Niko Gorič je potem preostalo bolj malo koncertnega prostora in možnosti; le za kratko kantato Lamento “Ach, dassich Wassers g’nug hätte” (O, ko bi le imel dovolj vodé) starejšega Johanna Christopha Bacha. Tu je bila sopranistka odlična v nemški dikciji, pa tudi v vokalnem izrazu, ki se še najbolj prilega njenim srednjim in še malo nižjim legam glasu, je zaokrožena in pazljiva v glasovno izenačenem fraziranju, medtem ko na sopranske višine še čakamo, kaj šele kakšne koloraturne arije. A pustimo se presenetiti in ne zapadimo takoj v “lamento”, kaj šele “lamentacijo”.
Nika Gorič
Marijan Zlobec
En odgovor na “Po Belcantu še Lamento”
Saj vidite, da pri nas v operi pojejo pevci, ki jih pogosto ujamemo na radijskih valovih oz. na rock/pop koncertih. Še tisti uveljavljeni pevci se zmedejo v kaki težki vlogi (Branko Robinšak v vlogi Heroda iz Straussove Salome= katastrofa). Najbolj žalostno, ampak, po drugi strani, tudi logično, pa je dejstvo, da v Ljubljani ali pa Mariboru ne boš slišal nekega za orkester in soliste težkega repertoarja. Puccini, Verdi, Bellini, Donizetti, Mozart… Ko pa se spravijo igrat Wagnerja, pa je to katastrofa. Slišal sem Rensko zlato v Mariboru in morem reči, da je Domingova zmožnost vodenja orskestra v Walküri v primerjavi s tem mojstrsko. Zakaj ni bilo Renskega zlata iz Maribora letos na ljubljanskem festivalu? Ne poznam uradnega razloga, ampak neuraden pa je verjetno slaba izvedba. Zdaj pa pričakujte kakšno težjo operno stvaritev v Sloveniji. Težko, glavna razloga pa ležita v želji pevcev, ki se pogosto samo naučijo note in ne dajo sebe v vloge, ter finančna realnost, ki ne dovoli, da bi pripeljali v Ljubljano ali Maribor kakšnega adekvatnega gostujočega pevca, ki se bo tudi znašel v kakšni težji vlogi. Vseeno, stvar ni tako črna, v Ljubljani še Simon Dvoršak zna izvesti dobro in zapleteno opero ter soliste dobro pripraviti na njo (Brittnova komorna opera Turn of the Screw je bila zelo dobra). Cilji za prihodnost: Najti dobre pevce, novo Marijano Lipovšek… mogoče čez desetletje ali pa dve ravno v Niki Gorič, ki že zdaj zveni nekje na meji med sopranom in mezzosopranom, daleč od kake “cvileče” koloraturne pevke. Zato ne slišite nekih višin v njenem glasu. To je dobro, ker v tem repertoarju, ki njej paše, tega dejansko ni. To je bolj italijansko/francoska zadeva, kjer je plemstvo, v tem primeru francosko, ki je prišlo sredi baleta v drugem dejanju v dvorano, ploskalo koloraturnim solistkam, ki so kadencirale do onemoglosti. Tega v nemškem post-Mozartovskem, Weberskem petju, ki Niki najbolj leži, na srečo (nisem pristaš tega petja), ni. Ne bi se čudil, če bi jo čez deset let slišali v Angliji kot kako Izoldo ali pa Elektro, ker ima to energijo v glasu. Predvsem pa ima interpretacijo. Ampak naj se lepo uči na recitalih, takšnih koncertih, kot ju je imela v Ljubljani, in v začetnih opernih vlogah. Super je zvenela letos kot Susanna v Mozartovi Figarovi Svatbi v Angliji. Rad bi jo slišal v Wesendonck Lieder, v kakšnem Mahlerjevem ciklu (recimo, Kindertotenlieder) in v Štirih zadnjih pesmih Richarda Straussa. Ona je prihodnost. Let’s rejoice!