Koncert Operne zvezde iz Sankt Peterburga v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru prireditev Dnevi Sankt Peterburga v Ljubljani in 66. Ljubljana Festivala, sodelovanja Društva Slovenija Rusija in na predvečer slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem je povsem napolnil dvorano in jo na koncu dvignil na noge v skandirajoče stoječe aplavze in ovacije.
Sopranistka Oksana Šilova z Verdijevimi Sicilijanskimi večernicami, vse fotografije Marijan Zlobec
A ob vsem tem ostaja bolj grenak priokus, kot da je bila glasbena hrana lepo aranžirana, pravega teka pa vseeno ni vzbudila. Zakaj ?
Jekaterina Sergejeva kot Carmen
Ruska glasba je bogata in ima dolgo zgodovino. Bila je stoletja dolgo v stikih z zahodnoevropsko in mnogi tuji skladatelji, tako Italijani kot Nemci, so prihajali v Sankt Peterburg, severne Benetke, da bi tam spoznavali rusko kulturo, pa tudi, da bi sami kaj prispevali k njej. No, Sankt Peterburg ni ravno staro mesto, tako kot Ljubljana, a se je hitro razvijalo, čeprav je zaostajalo s habsburškim Dunajem, ki je ob začetku 20. stoletja štel dva milijona prebivalcev in je bil tretje največje mesto v Evropi; za Londonom in Parizom, medtem ko je bil Sankt Peterburg še “majhen”, kot današnja Ljubljana, prav tako Moskva s komaj 800 tisoč prebivalci,
Tenorist Sergej Skorohodov je začel z La donna e mobile iz Rigoletta
A vendar ima ruska glasba svoje tako velike ali visoke vrhove, da jih je vredno vedno znova poudarjati, kar pomeni izvajati tako doma in še bolj na tujem.
Baritonist Roman Burdenko je začel kot Escamillo v Carmen
Rusi so eden izmd velikih narodov, ki glasbene večere z lahkoto izoblikujejo z rusko glasbo, tako kot Avstrijci z avstrijsko, Nemci z nemško, Italijani z italijansko, Francozi s francosko…
Ruski veleposlanik, njegova ekselenca Doku Zavgajev, in namestnica predsednika gubernije Sankt Peterburg
In ko pridejo tako rekoč uradno, kot tokrat, bi ne le pričakoval, ampak tako rekoč terjal, da se manifestira najboljše, kar ruski narod premore in prikaže nam. To je sestavni del narodnega ponosa in identitete.
Mezzosopranistka Jekaterina Sergejeva z Granado
V Ljubljano in Slovenijo ni prišel kdorkoli iz Rusije, ampak operni solisti Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga in Koncertni operni zbor iz Sankt Peterburga. Z njimi Festival Ljubljana sodeluje že od leta 1997 in so pri nas uprizorili že osem opernih premier (Jevgenij Onjegin, koncertno, Nibelungov prstan, Boris Godunov, Žena brez sence, Ognjeni angel), balet (Romeo in Julija) ter še več koncertov, torej bi tokrat pričakovali crème de la crème.
Sopranistka Oksana Šilova
Tega ni bilo ne po programu ne po kvaliteti gostovanja ali nastopanja.
Offenbachov duet iz Hoffmannovih pripovedk
Rusi so ubrali pot, ki bi jo od njih še najmanj pričakoval. Program je bil namreč poniževalen tako za Ruse kot za nas. Ali še rečem še drugače; če si Rusi v Ljubljani ne upajo peti ruske opere, sem zanje v skrbeh.
Oksana Šilova je moške v parterju med petjem zapeljala v ples
Bili smo bolj priča promociji italijanske in francoske, delno še avstrijske glasbene kulture kot ruske, medtem ko seveda ne pričakujemo, da bodo Italijani v Cankarjevem domu na gostovanju peli kaj v ruščini. Razlika je očitna, tako v mentaliteti kot kulturni identiteti, avtonomiji in ponosu naroda, ki je vendarle eden največjih in najpomembnejših na svetu.
Koncertni operni zbor iz Sankt Peterburga
Slišali smo celo vrsto italijanskih pesmi, ki si jih nekoč v isti dvorani ni upal peti niti legendarni tenorist Luciano Pavarotti, ker bi se sam sebi zdel preveč banalen. Tu pa sta najprej baritonist Roman Burdenko s transponiranimi pesmimi, kot Parlami d’amore Mariu, Core ngrato, Non ti scordar di me, za njim pa še tenorist Sergej Skorohodov z O sole mio in Mamma želela zapustiti vtis, kot da sta večja od legende iz Modene. Tej skušnjavi se z Granado ni mogla upreti niti mezzosopranistka Jekaterina Sergejeva, na koncu pa solistični kvartet s Funiculi, funicula.
Funiculi, funicula
Iz ruske literature smo slišali uvodno uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaela Glinke, ko se je še najbolj v celotnem večeru izkazal Mitteleuropa Orchestra iz Italije pod dirigentskim vodstvom Petra Feraneca. Med arijami pa le baritonsko Robertovo iz Iolante Petra Iljiča Čajkovskega.
Veliko pričakovanje, kako bo sopranistka Oksana Šilova (v kontekstnem ozadju še tenorist) zapela arijo Sempre libera iz Traviate po Diani Damrau, ni prineslo rezultatov. To je za obe pevki pretežko, nimata ne izraza ne končnih višin. Čakamo na tretjo sopranistko, ki pa je, kot veste, pred svojim nastopom v Ljubljani zbolela.
Precej bleda je bila arija Mimi iz Puccinijeve La Boheme, ko bi bil spričo prisotnosti tenorista boljši ljubezenski duet iz prvega dejanja. Povprečna je bila še arija O mio babbino caro iz prav tako Puccinijeve opere, tokrat enodejanke Gianni Schicchi.
Stoječe ovacije na koncu koncerta
Pevci so bili povprečni, solidi, ne pa vrhunski; še največ je pokazala Jekaterina Sergejeva, z najbolj suverenim nastopom in prodornim dramskim mezzosopranom. Sopranistka Oksana Šilova bi ob odločitvi za ruski repertoar pokazala več, tenorist Sergej Skorohodov je pel premalo odprto, baritonist pa sicer izrazno dramsko, a bi raje slišal več glasu.
Napitnica iz Traviate z zborom je bila domala osladna, tako da se na koncu upravičeno sprašujem, kaj je bil vsebinski dosežek koncertnega večera Operne zvezde iz Sankt Peterburga ?
Marijan Zlobec
4 odzivi na “Če si Rusi v Ljubljani ne upajo peti ruskih oper, sem zanje v skrbeh”
#……In ko pridejo tako rekoč uradno, kot tokrat, bi ne le pričakoval, ampak tako rekoč terjal, da se manifestira najboljše, kar ruski narod premore in prikaže nam.
To je sestavni del narodnega ponosa in identitete. #
Morda se jim pa “mi” zdimo tako majhni, tako stereotipni, da se jim zdi “dovolj dobro”, da nastopijo s programom in na način, kot se NJIM zdi za nas primeren (dovolj dober?!) Konec koncev nas – uradno- itak dobro poznajo – kdo smo in kakšni smo… In to so nam servirali. Pa ne mislim omalovaževati nas samih, niti njih.
Morda niso peli ruske opere in v ruščini, ker vedo, da smo narod, ki hlepimo po vsem kar je “zahodno”?! Ker bi prodali sami sebe za tisto, kar imajo tisti sosedovi, ki jim zavidamo?!
Ker imamo šibko hrbtenico ?!
Za ploskanje sta potrebni dve roki…in mi nismo tista roka, ki bi oni z njo lahko ploskali…
Tako preprosto obmolkneš in ljudem “daš” kar veš da bodo radi “jedli”….ker jim je vseeno za resnico, ki terja več napora – dokler je na mizi kaviar, pa čeprav samo iz nekega morskega zajca?!
Itak bodo rekli, da so jedli kaviar – in se ne bo nihče od sogovornikov spuščal v nadležne podrobnosti….saj bodo vsi – pred -skupnimi- drugimi – ponosni, da so se udeležili tega sicer nedvomno izjemno elitnega dogodka?!
Ja, posežeš po preverjeni formuli, in “jim daš” italijanske in avstrijske “limonade”, ki so sicer lahko odlične – a vendarle limonade…
Da bi vzgajal ljudi, se mučil z njimi?!?!
Zakaj, če pa se je kultura izrodila v snobizem…kjer gre predvsem za denar… umetnost je pa postala le dekla – sredstvo za osebno promocijo…zakaj bi sicer (tudi vi sami)oglaševali- fotografirali predvsem obraze nastopajočih?!
Spoštovani gospod Zlobec,
Povprečen orkester, povprečna izvedba. Kaj pa lahko kot poslušalec pričakujete? Standard Scale? Royal Opera House Covent Garden? Wiener Staatsoper (glede Wagnerja so sicer kar nazadovali, ampak so še vedno klasa pri drugem repertoarju)? To je ravno problem našega in, v bistvu, srednjeevropskega (predvsem nemškega) dojemanja glasbe: malomeščanstvo. Preveč smo kritični, gledamo na vsako noto… S tem pa pozabimo uživati v glasbi. Ne morejo imeti tile pevci in tile glasbeniki zgoraj omenjenega standarda. Mogoče so pevci dobri, ampak jim orkester ne da te samozavesti. To je pogosto zanemarjena zgodba, ki pa jo mnogi kritiki ne upoštevajo. Upam, da jo vi. Lepo je, če je kritika direktna, ampak tudi more biti logična. Moderna kritika se mora ravnati po “feedback sandwichu” (dobra lastnost, slabša lastnost, dobra lastnost). Kritika more skritizirati, ampak dati “žrtvi” tudi upanje. Tako so mene, kot literarnega izobraženca na Graški univerzi, tudi učili. Uničiti glasbenikovo oz. umetnikovo kariero zaradi enega slabega nastopa je tako staromodna zadeva kot čas, ki je minil od Hanslickove smrti (upam, da se ne ravnate po njemu, ker potem niste objektivni). V vsaki dobri stvari je slaba stvar in v vsaki slabi stvari je dobra stvar. Umetniki se trudijo, ampak včasih jim spodleti. Kritiki pa mrhovinarsko čakamo na njihov neuspeh in se smejimo njihovim porazom. To ni fer!
PS: Gledal sem vašo kritiko Wozzecka iz Salzburškega festivala leta 2016, kjer ste kritizirali uporabo “neuštimanega” klavirja pri predstavi. No, dejansko je Berg v orkestrsko sestavo vključil ravno takšen klavir. Vidite, tudi kritiki delamo napake.
Lep pozdrav,
Jonatan Horvat
Kolikor sem videl in slišal, so nastopili samo ruski solisti, torej so se s programom strinjali. Razen če niso svobodni.
Kje pa piše, da bi Rusi morali večino svojih koncertov posvetiti ruski glasbi? Dobro je, da so malo razširili svoj repertoar. Gergiev je v St. Petersburg prinesel malo bolj širok repertoar italijanskih, francoskih, ampak tudi nemških oper. Videl sem par dobrih posnetkov: Samsona in Dalilo Camillea Saint Saensa, Trojance Hectorja Berlioza pa tudi Adriano Lecovreur Francesca Cilee, če se ne motim. Poskusil je tudi z Wagnerjem (Parsifal (z Anno Netrebko kot eno izmed Blumenmädchen) in Ring) in Richardom Straussom (Die Frau Ohne Schatten), ki se po moje nista ravno posrečila. Pogosto je problem ruskih pevcev in dirigentov, ko se dotaknejo nemškega repertoarja. Mogoče bo to zvenelo malo teutonsko, ampak nimajo ravno smisla za nemškost: Anna Netrebko je bila povprečna kot Elsa v Wagnerjevem Lohengrinu predlani v Dresdnu pod Thielemannom in še prej, vsaj po moje, katastrofalna v interpretaciji Straussovih Štirih zadnjih pesmi, ki jih je celo dvakrat slabo posnela (enkrat z Barenboimom), na Dunaju. Gergiev tudi zdaj, kot šef dirigent Münchenskih filharmonikov, poskuša z nemškim repertoarjem (Bruckner, Strauss), ampak se zdi, da so segli v, za njega (ne za njih!), pretežko glasbo. Ko poslušam Don Juana ali pa Ein Heldenleben Gergieva, ne poslušam ravno dolgo. Nasprotno pa, recimo, nemški dirigenti nimajo takšnih problemov. Za mene še je Herbert von Karajan z Berlinskimi filharmoniki vedno posnel najboljši cikel simfonij Petra Iljiča Čajkovskega v sedemdesetih in tudi spodobne zgodnje balete ter Simfonijo psalmov in v C-ju (brez skrbi, to je le ime, ker je vse prej kot v C-duru) Igorja Stravinskega. Kakorkoli, Rusi se lepo znajdejo v italijanskem in francoskem repertoarju, ker imajo pevce prilagojene za takšno petje, saj ruska opera večinoma velja za zelo lirično in spevno (tu se kolega Modest verjetno ne bi čisto strinjal…). Težave pa so seveda pri Nemcih, ki ne znajo narediti kratke opere in rabiš močen in epski glas. Tega, žal, Aida Garifulina in Anna Netrebko nikoli ne bosta imeli. Na srečo se obe tega še predobro zavedata. Ne zavedajo pa se tega, predvsem nemški, dirigenti, ki silijo zvezdnike v Wagnerja (Alagna (dobro, da je letos odpovedal na Bayreuthu) in Netrebko). Ja, denar seveda v teh primerih prevlada…
Jonatan Horvat