Ali imate radi Brahmsa ali Aime-vous Brahms ? je bil naslov sinočnjega komornega koncerta v polni Viteški dvorani Križank (polovica je bila tujcev !) v okviru 66. Ljubljana Festivala. Poslušali smo tri komorne glasbenike, ki so izvajali samo skladbe slavnega Johannesa Brahmsa. Dovolj velik izziv in pogojno rečeno garancija za takojšen umetniški uspeh večera.
Pianist Corrado Greco in klarinetist Eddy Vanoosthuyse, vse fotografije Marijan Zlobec
Iz programskega ali koncertnega lista ni bilo razvidno, ali nastopajoči glasbeniki sestavljajo kakšen trajni ali stalni ansambel, ali pa so sestavljeni ad hoc za potrebe koncertov in svoje programske funkcije na njih. Poslušali smo belgijskega klarinetista Eddyja Vanoosthuyseja, švicarskega violončelista Clauda Haurija in italijanskega pianista Corrada Greca.
Eddy Vanoosthuyse
Njihova interpretacija treh Brahmsovih skladb je bila v celoti starikavo bleda, mlačna, umirjeno siva, nekontrastna, ne glede na strukturo in karakter del in posameznih oznak stavkov, tako da je bilo v Allegro appasionato. Sostenuto ed espressivo kot uvodnem stavku Sonate za klarinet in klavir v f-molu št. 1, op. 120 malo strasti in izraznosti, veliko več pa zvočne zadržanosti in previdnosti, se pravi take podobe svojih del, kot je Brahms ne bi želel, čeprav je bil tedaj že star in o tem priča že številka opusa. A Brahms ni bil ne boječ ne bojazljiv skladatelj, tedaj že legenda svetovne slave, saj ga je Robert Schumann v svoji glasbeni reviji Neue Zeitschrift für Musik odkril že kot nadarjenega mladeniča.
Corrado Greco
Zakaj je bil klarinetist Eddy Vanoosthuyse tako pazljiv, zvočno suh, neavtoritativen in solistično nerazpoložen, je vprašanje ozadij, ki jih ne poznam, a pomemben je učinek na odru. V tem kontekstu se je pianist Corrado Greco spremljevalno prilagajal in v nadaljevanju sonate (Andante un poco adagio, Allegreto grazioso in Vivace) ni bistveno posegal v slabo pripravljen interpretativni koncept celotne sonate, ki je po v svoji monotoni dolžini izkazovala neko obliko dremajoče senilnosti.
Claude Hauri
Več mladostnega žara je zatem na oder prinesel mlajši violončelist Claude Hauri, ki je skupaj s pianistom interpretiral Brahmsovo Sonato za klavir in violončelo v e-molu št. 1 op. 38 v treh stavkih (Allegro non troppo, Alegretto quasi menuetto in Allegro). Brahms tudi tu deluje precej zadržano, povsem nedramatično, malomeščansko spogledljivo ali poštirkano, kot da bi se priklanjal buržoaziji, ki mu milostno reže kruh.
Claude Hauri
Interpretacijo sonate je navdihoval muzikalni violončelist z odličnim inštrumentom in izjemnim tonom, ki je na dvignjenem odru dobival še dodaten lesk in polnost. Pianist pa si vseeno niti tu ni upal kakšnih večjih dinamičnih in solističnih bravur, raje je ostal bolj spremljevalno v ozadju.
Brahmsov trio
V drugem delu koncerta smo poslušali Brahmsov Trio za klarinet, violončelo in klavir v a-molu, op. 114 v štirih stavkih (Allegro, Adagio, Andante grazioso, Allegro). Kake opazne razlike med Allegro in Andante ni bilo, pojem grazioso pa je zelo raztegljiv. Na nekaterih mestih je bil izrazitejši tokrat sedeči klarinetist, vendar pa je dominiral violončelist, medtem ko je pianist vztrajal v svojem dinamično zadržanem spremljevalnem tonu in ves večer ni niti enkrat silil v ospredje ali dal kakšno pobudo, da bi presekal precejšnjo, da ne rečem preveliko monotonost večera.
Aplavz za nastopajoče glasbenike
Trije glasbeniki pa so se v edinem dodatku, Romunski melodiji Maxa Brucha, veliko bolj razživeli, pokazali več vedrine in glasbenega muziciranja, veselja in se osvobodili očitno poprejšnje Brahmsove “malomeščanskosti”.
Za dodatek še Max Bruch
Na vprašanje sinočnjega koncerta Ali imate radi Brahmsa ? bi bil raje tiho in si mislil svoje.
Marijan Zlobec