Sinočnji koncert klarinetista in skladatelja Gorana Bojčevskega na 66. Ljubljana Festivalu v Viteški dvorani Križank je polnoštevilno občinstvo pripravil do burnih ovacij, kot jih pri t..i. komornih koncertih zlepa ne slišimo. Naslov koncerta je bil Goran Bojčevski – Classical meets Balkan Nuevo
Goran Bojčevski, vse fotografije Marijan Zlobec
Bojčevski je zvezdniški glasbenik, osrediščena in vodilna osebnost glasbenega dogajanja na koncertnem odru. Ima vse lastnosti voditelja, je nekakšen alfa glasbenik, pri čemer so vsi njegovi soglasbeniki njemu podrejeni, spremljevalni, aranžersko glasbeno dopolnjujoči, a brez solističnih funkcij, ki bi jim dovoljevale bolj izrazit vsebinski dialog z enim samim solistom.
Goran Bojčevski
Bojčevski ve, da je najboljši glasbenik na odru, ostali pa tudi; če hočejo igrati z njim, morajo to dejstvo sprejeti.
Harmonikar Tomaž Marčič
Umetniška vizija kompleksnega glasbenika je hierarhična in hkrati vseobsegajoča, kreatorska ali ustvarjalna. Bojčevski ne želi več biti izvajalec neke tuje ali druge glasbene poetike, ampak je iz poustvarjalnega nivoja prešel v ustvarjalnega. Pri njem se to z lahkoto združi, ker ima poleg virtuoznega obvladovanja klarineta izrazito naravno muzikalnost, notranje doživljanje glasbe kot osrečujoče dejavnosti v krutem in grdem zunanjem svetu, kot je dejal v nekaj nagovorih občinstvu.
Goran Bojčevski
Pri Bojčevskem gre za naravno izročilo makedonskega kulturnega in še posebej glasbenega okolja in osebnega pedigreja, na katerega se morajo vsi drugi privajati in ga osvajati, medtem ko eden vse že zna, obvlada in je hkrati najboljši.
Violinist Dejan Gregorič
Tu je svojevrstna past, ker je balkanizem bližji “Balkancem” kot “Evropejcem”, med katere se štejemo Slovenci. Nam vsi ti ritmi, kot jih je pokazal Bojčevski, vsi ti melosi, kombinacije lirike n dramatike…niso tako blizu, se jim pa v takem ansambel, kot je bil sestavljen, glasbeniki prilagajajo, a je kvalitativna razlika očitna. Nekdo vse to zares občuti, drugi pa to čutenje imitirajo.
Pianist Jan Sever
Goran Bojčevski je v nekem smislu žrtev lastne sposobnosti; dokazuje, da svet ni tako popoln, ampak je mavrično razpet in kot tak nosilec spektra različnih kvalitet in sposobnosti.
Violinist Domen Lorenz
Bojčevski je egocentrist, pa ne zato, ker je egoist, ampak ker čuti sebe individualno izrazno, druge pa ne kot samostojne nosilce svojih glasbenih idej in zmožnosti. Bojčevski s svojimi glasbeniki ne deluje v smislu kakega jazzovskega sestava, kjer ima vsak glasbenik svojih pet minut sola. Pri njem takega “dovoljenja” glasbeniki ne dobijo in si ga bodo morali v bodočnosti šele izboriti, a sam dvomim, da bo do tega prišlo. Bojčevski bi v tem primeru moral biti bolj polivalentni skladatelj, ki bi dopuščal individualne kadence, a kot smo videl, jih nima niti zase, razen kakega redkega čistega sola boj tiho lirske in spevne, počasne narave.
Violončelistka Urška Kržič
Goran Bojčevski v celoti nastopa kot solist, vodja ansambla, njegov dirigent in seveda skladatelj vseh kompozicij, ki jih izvajajo. Pri tem opravilu ni čisto izviren, ampak se rad spogleduje tako z makedonskim ljudskim izročilom in melosom, kot z nekaterimi Balkanu bližjimi, kot so nekateri južnolatinski ali židovski melosi in plesi.
Tolkalec Gregor Hrovat
V prvem delu koncerta smo tako poslušali Introdukcijo, Balkanski cirkus, Memento mori, Vzpon in Napačni korak. Skupno vsem tem kompozicijam je, da so nastale iz močne skladateljeve intuicije, izhajanja iz nacionalnih etničnih korenin in nasploh dinamične, vsekakor niti malo monotone izvajalčeve osebnosti.
Bojčevski med godalci
V drugem delu se je zdelo nekaj še več prvin makedonskega ljudskega izročila, ne brez obdelave narodne Zajdi, zajdi, medtem ko je bil “prostraussovski” Valček sedmih tančic kot aluzija na Salomin ples, kjer pa je Bojčevski še enkrat potrdil svojo solistično mojstrstvo, tako kot potem še v obeh dodatkih: Klezmer fot 2 in Kasapsko oro.
Levi del ansambla
Posebno avtobiografska “relacijska” je bila uvodna kompozicija v drugem delu koncerta Preludij za jug kot avtobiografska izpoved odhoda iz domačega juga v svet, torej k nam. Podobna metaforika je navdahnila sklepno kompozicijo Vtis.
Zahvala občinstvu
Goran Bojčevski je za svoj ljubljanski festivalski koncert izbral nekako dvojno zasedbo; najprej ga je spremljal godalni kvintet, v katerem so igrali Domen Lorenz in Ana Mezgec, violini, Luka Dukarić, viola, Urška Kržič, violončelo in Jošt Lampret, kontrabas. Hitro so se jim pridružili še ostali; še en violinist, Dejan Gregorič, Jan Sever, klavir, Tomaž Marčič, harmonika in Gregor Hrovat, tolkala.
“Moj poklon vam!” so bile zahvalne besede Gorana Bojčevskega zelo zadovoljnemu in hvaležnemu občinstvu.
Marijan Zlobec