Operna prebuja šele na koncu; VERDIssimo še čaka

66. Ljubljana Festivalu je na koncu uspelo napolniti Gallusovo dvorano na koncertu Verdijevih opernih arij in duetov pod naslovom VERDIssimo. Če bi me vprašali, ali sem iz tega koncerta razbral, da je Giuseppe Verdi eden najboljših opernih skladateljev vseh časov, bi bil najprej nekaj časa tiho, potem pa bi nekako skozi zobe pihnil, tako kot je to znal dr. Janez Drnovšek, in odgovoril:”Pravzaprav ne!”

Diana Damrau in Nicolas Testé, vse fotografije Marijan Zlobec

Na srečo je Verdi veliko večji, na našo nesrečo, pa tega nismo okusili v polni meri, kot bi lahko, ko bi se pevca, svetovno znana sopranistka Diana Damrau in njen mož, basbaritonist Nicolas Testé, pokazala že od začetka, da sta za koncert vokalno povsem pripravljena, skoncentrirana, ogreta, sproščena, samozavestna, skratka na pričakovani svetovni ravni.

Nicolas Testé

Prav tako je orkester že na začetku pod vodstvom dirigenta Ivana Repušića igral nedoživeto, od Verdija in njegove melodičnosti odmaknjeno, nezainteresirano, tako da se je uvertura k Sicilijanskim večernicam prebudila šele na koncu. Nasploh je orkester ves večer igral premalo operno in polnokrvno verdijansko, melodično. Pustimo groteskni solo violončela v Traviati namesto tenorskega glasu, ker je bil zaigran odlično (Igor Škerjanec).

Diana Damrau

Iz kakšnega vokalnega testa je bil naš nocojšnji gost smo takoj prepoznali v njegovi prvi ariji iz Simona Boccanegre. V A te l’estremo addio- il lacerato spirito, ariji Fiesca, ki je basovska in zahteva globlji in širši glas, polnokrvne basovske temine, čeprav barva glasu našega gosta je temna, a je hkrati neenotna, ko pozabi na temnenje in postane njegov glas zunaj nadzora in zavedanja izpovedne vsebine in njene karakterne moči, še posebej proti koncu. V višinah pa je precej skromen, šibkejši, kot to arijo pojejo basisti. V nižinah pa Prega Maria per me ni bilo kakega zadržanega, kaj šele dramskega, vdanostnega in daljšega, izpovednega fraziranja.

Nicolas Testé

Arija Ella giammai m’amo iz Don Carlosa, znamenita arija španskega kralja Filipa II, ni v sebi nosila prelomne izpovedi, monologa, ko se v kralju sesuje svet iz oblastniškega položaja v čustvenega poraženca. To je ena najmočnejših in najbolj filozofskih arij, ker razgalja kralja že poprej v operi, kot poraženca pred zahtevo ali svarilom Velikega inkvizitorja, trči v uporništvo in izdajo sina ter še najbolj v ljubezensko izdajo ženske, ki ga, kot spozna, nikoli ni zares ljubila. V Ove son ?ni bilo nobenega dramatičnega prebliska, ki se preko avtorefleksije prelije v dramatični in čustveno odprt, človeški, ne kraljevski, emotivni svet. Pri našem gostu ni bilo v bistvu nikakršnega izpovednega in seveda glasovnega zavedanja, v kakšnem ekstremnem trenutku ali položaju se je znašel kralj, in ne jezikovne metaforike, ki jo s prispodobo izpove. Verdi je videl človeško podobo, v eni misli ugledano vsebino življenja, ki je Testé ni dojel.

Diana Damrau

V ariji Di due figli vivea padre beata, uvodnem nastopu Ferranda iz opere Trubadur, je naš basbaritonist požrl zlog, se skoraj ustavil in izgubil nit. A to ni najhujše, to vsekakor ni kakšna reprezentativna Verdijeva arija, poleg tega je spet basovska.

Sposobnost vživljanja v Verdijanski operni svet Nicolasa Testeja se ni dvignila iznad koncertnega povprečja niti v ariji Banqua iz opere Macbeth. Studia il passo, o mio figlio…Come dal ciel precipita je že četrta basovska na nocojšnjem programu. V ariji Banquo sluti zaroto in da ga bodo ubili; rešiti pa mora sina, da bo njegovo smrt in zločince kaznoval.

Nasploh je Nicolasova odrska prezenca skromna, toga, nepovedna, nedoživeta, neigralska oziroma neinterpretativna, kot da ne občuti ali ne ve, kaj poje. Na koncertu lahko prav tako izraziš vse, kar je v ariji, če to imaš v sebi; sliši se pa še bolj kot pod masko in v kostumih. Režija nastopa je v pevčevi notranjosti.

Aplavz, vino in rože

Če je arija Violette iz Traviate za sopranistko svetovne slave pretežka, je jasno, da je nekaj narobe, pa ne z Verdijem.

Pri Violetti popadajo sopranistke kot pokošene; tu izhoda ni, razen da si dober oziroma dobra od začetka do končnega Es, ki ga Diana Damrau ni zapela, tako kot je vse težke in visoke dele fraz zapela čim hitreje in tem manj natančno, nekako približno, namesto popolnoma čisto in lahkotno, z dramatičnimi pavzami, nabojem, emocijo, samozavedanjem statusa in hkrati priložnosti, ki lahko žensko v ljubezenski ekstazi privede do neizmerne sreče. Če svetovno znana in priznana pevka tega ne zmore doseči in pokazati, tako kot bi od nje pričakoval, potem so stvari tako kot so.

Orkester Slovenske filharmonije je bil dober

Moram priznati, da me ni ganila, to je še najbolj pravi izraz za celotni večer, niti arija Desdemone iz Otella; niti prvi del, balada Piangea cantando in moliev Ave Maria. Tu se nedolžna in nič kriva Desdemona razgali do dna; pred sabo in Devico Marijo. Damrau je ostala germansko trda. Orkester je dirigent utišal, publika je bila smrtno tiha, prave pretresljivosti pa nismo slišali in občutili.

Aplavzi stoje

Pravzaprav so bili boljši redko izvajani dueti iz oper I Masnadieri in Luisa Miller. Zakonca sta se tu bolje ujela in pokazala več topline kot sta jo vsak zase ali “na samem”.

Ko je bilo koncerta že konec, pa bi oba nastopajoča končno rada začela peti.

No, dočakali smo burne stoječe aplavze in ovacije.

Marijan Zlobec

P