Slovensko zgodovinopisje vseh ideološko – političnih barv, generacij in strokovnih usmeritev tako veliki temi kot je obdobje nekako od leta 1937 (papeževa enciklika Divini redemptoris o brezbožnem komunizmu, ustanovitev KPS na Čebinah) pa do konca leta 1945 ni doraslo. Manjka preprosto rečeno kritične distance, politične, ideološke in strankarske nevtralnosti, hkrati pa znanstvene širine; ugotovitev, soočenja in analiz vseh virov, opozorilo na zaprtost ali nedostopnost (uničenje, izguba) nekaterih arhivov ter opozorilo na še ne raziskane teme, poglavja, dogodke, ljudi… O rimskih dokumentih – Actes et documents du Saint–Siège relatifs à la Seconde Guerre Mondiale – v zvezi s spomenicami kot protest predstavnikov slovenske uradne posvetne in cerkvene oblasti je tu že bilo govora, zlasti o raziskavah dr. Janka Pleterskega, kot jih je objavil v Grafenauerjevem zborniku, pred njim pa dr. Miloša Rybářja. Nekaj jih v svoji knjigi Rožmanov proces objavljata dr. Tamara Griesser Pečar in dr. France Martin Dolinar, a je vse to še vedno premalo.
Actes et documents du Saint-Siège relatifs à la Seconde Guerre Mondiale
D. Janko Pleterski je v razpravi Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940 – 1945 povedal, da dokumentov, ki jih je sam zbral, ne objavlja v celoti, ampak “po smiselnih izvlečkih…”, poleg tega pa še v svojem prevodu tekstov, ki so bili napisani v italijanščini, francoščini, angleščini, nemščini in latinščini. Tako zožene ali povzete dokumente pa objavlja kronološko in po tematiki: Splošno, Slovenci pod nemško zasedbo, Slovenci pod italijansko zasedbo. Slovenci v Julijski krajini, Interniranci v Italiji (in na Rabu), Slovenci po kapitulaciji Italije, Za primerjavo še dokument iz Grčije.
Peta knjiga Aktov in dokumentov Svetega Sedeža, nanašajočih se na drugo svetovno vojno
Če se vremo k spomenici iz 16. maja 1941, ki je bila vsekakor napisana in v Rim poslana pred spomenico Tragedija slovenskega naroda z datumom 18. maja in z delegacijo Konzulte odnešena k Mussoliniju in papežu Piju XII. v Rim med 7. in 9. junijem 1941, potem vidimo, da nobena izmed treh objav (Rybář, Pleterski, Kolarič) ni celotna. V Kolaričevi, tekstovno sicer najcelovitejši objavi kot dodatek k tretji knjigi monografije o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu, namreč manjkajo imena 23 zaprtih duhovnikov. Ta imena pa je v knjigi Rožmanov proces obelodanila dr. Tamara Griesser Pečar, in sicer po obisku Bundesarchiva v Potsdamu kot Zapis italijanskega veleposlaništva v Berlinu 23. maja 1941.
Trilogija dr. Jakoba Kolariča Škof Rožman je bila uradno prepovedana kot emigrantska literatura, vendar je slovenski parlament z izrecnim nastopom kulturnega ministra Rudija Šelige ves emigrantski tisk z izglasovanjem “pomilostil”, tako kot vse “vojne zločince” v smislu dotedanje prepovedi obiska ali vrnitve v domovino. V samem zgodovinopisju, celo v literarni zgodovini, pa ta pomilostitev še ni dala ustreznih, pričakovanih in nujnih rezultatov.
Dr. Tine Debeljak je napisal 177 nadaljevanj feljtona o Titu
Če omenim en sam primer: Dr. Tine Debeljak je v tedniku Svobodna Slovenija skoraj štiri leta (od 1980 do konca 1983) objavil nič manj kot 177 nadaljevanj svojega feljtona Nekaj pogledov z naše perspektive na Josipa Broza Tita, ki niso nikjer omenjeni, ne upoštevajo jih niti dr. Jože Pirjevec in še manj Slavko in Ivo Goldsteina v svojih izrecnih knjigah o Titu.
D. Andrej Inkret v svoji debeli monografiji o Edvardu Kocbeku In stoletje bo zardelo emigrantske literature ni upošteval, celo izrecne literature samo o njem ne. Prof. France Pibernik v Zborniku Krogi navznoter, krogi navzven v založbi Nove revije, posvečeni stoletnici rojstva Edvarda Kocbeka, ni upošteval, ko govori o tujem tisku oziroma slovenskem tisku v tujini o Kocbeku, vse literature in nastane vtis, kot da je tam zbrano vse, pa seveda ni, kar velja tako za Evropo kot ZDA, Kanado, Argentino… V tem smislu bo imel sedanji urednik Zbranega dela Edvarda Kocbeka Mihael Glavan, ki je ostal po Inkretovi smrti sam, še veliko dela in ga brez dodatne pomoči sam ne bo zmogel, vsaj ne v doglednem času.
Pri izdajanju Zbranih del Edvarda Kocbeka pa se bo izkazalo nekaj “še hujšega” ali še bolj “šokantnega”; Edvard Kocbek je v času svoje politične nemilosti po letu 1951 uspel napisati in objaviti nič manj kot 2000 strani razprav, esejev, razmišljanj, in to brez sprotnih dnevnikov in pisem. Večinoma jih je anonimno objavljal v reviji Nova pot, glasilu Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LRS Ljubljana, gl. urednik Stanko Cajnkar. Revija je izhajala od leta 1952 do 1970. To gradivo, vključno s Kocbekovimi najzgodnejšimi teksti iz začetka tridesetih let, sedaj za ZD pripravlja urednik Mihael Glavan. Po njegovih besedah bodo tako nastale najmanj tri nove Kocbekove knjige z njegovo avtorsko identiteto, za katero ima dokaze v Kocbekovih rokopisih ali tipkopisih iz pesnikove zapuščine v NUK. Prva nova Kocbekova knjiga bo izšla že letos oktobra.
Papež Pij XII.
Celotni dokument iz 16. maja 1941, ki sta ga skrajšala tako Rybář kot Pleterski, se po objavi pri Kolariču glasi:
Dokument št. 349 ima naslov Državno tajništvo italijanskemu poslaništvu Vatikan, 16. maja 1941
Vatikan prosi italijansko vlado, da bi pri nemški vladi posredovala za zaprte jugoslovanske duhovnike.
Zaradi nedavnih vojaških posegov v Jugoslaviji so čete nemškega rajha, kakor je znano, zasedle skoraj vse ozemlje mariborske škofije in del ljubljanske.
Po poročilih, ki so prišla na državno tajništvo Njegove Svetosti, so nemške oblasti že prve dni zasedbe na ozemlju, ki so ga zasedle, zaprle semenišča in ukinile vse samostane moških in redovnih družb in tudi nekatere ženskih redovnih družb. Med težkimi ukrepi, ki so jih te oblasti izdale, je vrh tega treba obžalovati zapor (aretacijo) okrog 350 duhovnikov (približno 60 %) iz mariborske škofije in kakih dvajset iz ljubljanske.
Od duhovnikov ljubljanske škofije so od početka tega meseca bili zaprti sledeči: (…)
(Tu je pod črto opomba Opustimo imena 23 zaprtih duhovnikov. Ta opustitev imen je izrecno navedena v opombi pri objavi dokumenta v izvirniku (Nous omettons les noms des 23 prétres emprisonnés) in ni poseg naših zgodovinarjev.
Prevzvišeni monsinjor Gregorij Rožman, ljubljanski škof, ki ga skrbi usoda teh duhovnikov, zelo želi, da bi se italijanske oblasti zavzele pri nemških in dosegle osvoboditev zgoraj omenjenih duhovnikov njegove škofije ter jim oskrbele dovoljenje, da pridejo na ozemlje, ki so ga zasedle italijanske čete, in se dajo na razpolago svojemu škofu. Isto želi, če je mogoče, doseči tudi za duhovnike iz mariborske škofije; mnogi med njimi bi potem mogli oditi v zagrebško nadškofijo ali v dalmatinske škofije.
Gospod škof misli tudi na možnost, da bi se kje v Italiji ali tudi v Dalmaciji ustanovilo zavetišče za bolne in ostarele duhovnike ljubljanske in mariborske škofije in mogoče tudi za bogoslovce višjih letnikov, ki so morali bežati z ozemlja, ki so ga zasedle nemške čete. Gospod škof bi bil zelo hvaležen italijanski vladi, če bi v ta namen dovolila Slovencem, da bi kupili ali vzeli v najem kako poslopje, v katerem bi se imenovani duhovniki in bogoslovci mogli nastaniti do konca vojne. “ (objava leta 1967)
Dr. Janko Pleterski iz te note Svetega sedeža ambasadi Italije opisno naredi deset vrstic. Analize ni, imen zaprtih duhovnikov ni poiskal. Pleterski se ne vpraša, kje je Rožmanovo pismo Svetemu sedežu, na katerega se sklicujejo. Prav tako se ne vpraša, kakšen je bil naslednji korak, to je dejanska izročitev pisma Svetega sedeža ambasadi Italije v Berlinu in nemški odgovor, čeprav ga sicer kasneje vsaj posredno odkrije v dokumentu V/156 (3. december 1941).
Pleterski v svoji verziji objave dokumenta ne omenja zaprtih kakih 350 duhovnikov iz mariborske škofije in dvajset iz ljubljanske, kot piše v dokumentu.
Natančnejše številke podaja dr. France Martin Dolinar v knjigi Rožmanov proces, v poglavju Okupacija Slovenije. Dolinar se sklicuje na spomenico, ki jo je napisal škof Rožman in jo “očitno poslal Svetemu sedežu v Vatikan.” Trdi sicer, da navaja spomenico v celoti, a ne pove, kdaj natančno je bila napisana in kdaj poslana ali izročena v Vatikanu. Prvi del spomenice navaja geografsko razdeljenost ljubljanske škofije po nemški in italijanski okupaciji.
Na ozemlju Italije je bilo 134 župnij, na ozemlju Nemčije pa 142. Medtem ko spomenica ugotavlja, da so bili ali ostali v Ljubljanski pokrajini vsi duhovniki na svojih mestih, pa se je na ozemlju, ki so ga zasedli Nemci, nahajalo pred zasedbo 275 svetnih duhovnikov.
“Od teh jih je bilo po zasedbi zaprtih v Begunjah na Gor., v Št. Vidu nad Ljubljano, v Krškem, v Mengšu, v Komendi, v Celju in v Rajhenburgu skupno 152, od katerih je eden (Anton Jemenc) v Mengšu umrl. Pregnanih je bilo iz zasedenega ozemlja 33 duhovnikov Zavoda sv. Stanislava in 33 dušnih pastirjev (6 duhovnikov iz zapora v Št. Vidu), skupno 66 duhovnikov. Na ozemlju je ostalo skupno še 24 duhovnikov, od katerih jih je 14 aktivnih, drugi so upokojeni. Brez dušnih pastirjev je 133 župnij, ki štejejo okrog 200.000 duš. Po preselitvi zaprtih duhovnikov na Hrvatsko je ostalo (po stanju 31. julija 1941) interniranih v Sremskih Karlovcih 66, v Slavonski Požegi 5, v Djakovem 37, v Zagrebu 6, v Mengšu 5 in v Begunjah na Gor. 4 duhovniki. Nameščenih pa je bilo v djakovski škofiji 37 duhovnikov, v zagrebški škofiji 6 in v Srbiji (niš) 1 duhovnik, 20 duhovnikov se je vrnilo v ljubljansko škofijo.” (Rožmanov proces, str. 210).
Andreas Rohracher (1892 – 1976)
Dr. France Martin Dolinar potem citira še zadnji del spomenice, ki spregovori o pregnanih redovnikih in redovnicah. Zgodovinar ne dela primerjalnih analiz različnih spomenic in objav o nasilju nad duhovniki, o katerih je bilo največ govora ob omenjenem uradnem obisku Mussolinija in Pija XII na začetku junija 1941. Že po teh alarmantnih informacijah bi pričakovali papeževo osebno povabilo škofu Rožmanu, da se nemudoma oglasi na Svetem Sedežu. Namesto tega lahko le v opombi pod črto preberemo, da je škof Rožman 25. avgusta 1941 pooblastil celovškega kapitularnega vikarja Andreia (Andreasa) Rohracherja (kasneje salzburški škof) za opravljanje dušnega pastirstva na Gorenjskem. Škof je torej sam pooblastil tujo cerkveno oblast v delu svoje škofije, ki je prišla pod nemško zasedbo. Datum pooblastila pa je izrecno zelo pozen, saj so bili nacistični ukrepi takojšnji. Dolinar teh dokumentov ne objavlja, še manj to precej čudno (preskok iz ene države v drugo) pooblastilo problematizira.
Andrei (Andreas) Rohracher
Andrei (Andreas) Rohracher se je sicer še kot celovški pomožni škof udeležil pogreba nadškofa Antona Bonaventure Jegliča 5. julija 1937 v Ljubljani. Ob tej priložnosti in za osvežitev spomina dodajam krajši opis Jegličevega pogreba.
“…Od pol šestih zjutraj do desetih zvečer se je mimo mrtvaškega odra vila neprekinjena procesija Ljubljančanov in okoličanov. Po grobih ocenah je Jegliča v treh dneh prišlo kropit okrog 50.000 ljudi.
V ponedeljek, 5. julija, je na glavnih prometnih poteh že navsezgodaj nastala velika gneča. Vlaki iz Štajerske, Gorenjske, Dolenjske in Notranjske so bili polni ljudi, ki so prihajali na pogreb. Stare ženice, kmetje, delavci in uslužbenci so se že v prvih dopoldanskih urah zgrnili na ulice, kjer naj bi šel pogrebni sprevod. Kot je zapisal dopisnik Slovenca, je bila še posebej velika gneča na Marijinem trgu (današnji Prešernov trg), kjer so ljudje tako na gosto zasedli stopnišče pod frančiškansko cerkvijo, da so se tiščali kot vžigalice v škatlici.
Ob osmih zjutraj so dohode v škofijsko palačo zaprli, krsto pa prenesli v stolnico. Tam so bili že zbrani številni politični veljaki in predstavniki ljudstva. Kralja je zastopal poveljnik dravske divizije general Lazar Tonić v svečani uniformi. Na levi strani cerkvene ladje so v prvi klopi sedeli ministri Korošec, Janković in Krek, na desni pa ban dravske banovine dr. Marko Natlačen.
Pogreb nadškofa Jegliča
Mašo je daroval papeški nuncij Hermenegild Pellegrinetti ob asistenci stolnega prošta Ignacija Nadraha, kanonikov in bogoslovcev. Navzoči so bili tudi goriški nadškof Karel Margotti, beograjski nadškof Josip Ujčić, zagrebški pomožni škof Alojzij Stepinac, celovški knezoškof Adam Hefter in tamkajšnji pomožni škof Andrej Rohracher, djakovški škof Anton Akšamović, subotiški škof Ludovik Budanović, krški škof Josip Srebrnič, skopski škof Janez Gnidovec, senjski škof Viktor Burić, lavantinski škof Ivan Jožef Tomažič in ljubljanski škof Gregorij Rožman. Po maši je na prižnico stopil škof Tomažič, ki je navzočim orisal lik pokojnega Jegliča.
Okrog pol enajste ure se je začel pred stolnico oblikovati pogrebni sprevod, kateremu se je postopno pridružilo 10.000 ljudi. Okrog 50.000 ljudi, ki so stali na mestnih ulicah – samo v poldrugi kilometer dolgem špalirju na Masarykovi cesti jih je bilo po nekaterih ocenah 10.000 – je videlo štiri godbe (vojaško, poštarsko, železničarsko in salezijansko) ter 229 zastav, praporov in bander. V sprevodu je šlo okrog 500 gasilcev, nad tisoč članic Marijinih družb, tretjerednic in tretjerednikov, približno tisoč zastopnikov raznih oblasti in podeželskih občin, 700 duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev, 400 redovnic … Žalni sprevod je bil tako dolg, da so bili prvi udeleženci že na pokopališču, ko so v stolnici šele dvignili krsto in jo odnesli na plano. Reka ljudi je naposled na pokopališče prinesla Jegličeve zemeljske ostanke. Ko so krsto položili v grobnico, je pred odprti grob stopil škof Rožman in ob sodelovanju okoli stoječih duhovnikov opravil obredne molitve… (po Družina/Andrej Praznik, 17. 6. 2007)
Mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič
Kot rečeno, imena 23 zaprtih duhovnikov objavlja Tamara Griesser Pečar, a le v opombi pod črto. Navedena so sledeča imen:
Dekanat Zagorje ob Savi:
Franc Markež, dekan; kaplani Janez Kalan, Martin Hočevar, Valentin Benedik, Anton Zidar, Kristijan Stolbičar, Neomist Križaj.
Radeče:
Franc Lovšin, župnik, in dr. Franc Tom, kaplan.
Čemšenik:
Matej Dagarin, župnik.
Št. Lambert:
Karel Rupnik.
Izlake:
Anton Torkar.
Svibno:
Anton Selen.
Kolovrat:
Franc Učakar.
Dekanija Moravče:
Blagovica:
Jakob Štrekelj, dekan.
Šentgotard:
Ivan Vodopivec.
Češnjice:
Ivan Tiringar.
Št. Ožbalt:
Pavel Podbregar.
Sv. Gora:
Ignacij Žganjar.
Apostolska administratura dela krške škofije:
Jezersko:
Vinko Gostiša
Tržišče:
Janez Jenko.
Radeče pri Zidanem mostu in Marijin Dvor:
dr. Anton Zdešar C. M., rektor Usmiljenih sester
Dekanat Leskovec:
Raka:
Leopold Čampa.
Dr. Tamara Griesser Pečar pa je v omenjenem arhivu v Potsdamu odkrila beležko italijanskega veleposlaništva v Berlinu, ki ima datum 23. maj 1941. Objavlja ga v knjigi Rožmanov proces.
“Vatikansko državno tajništvo…
Zgodovinarka potem komentira, da je “tej beležki bil priložen seznam 23 duhovnikov ljubljanske škofije,” ne sprašuje pa se o prvotnem Rožmanovem tekstu v Rimu, medtem ko o nemškem odgovoru italijanski ambasadi v Berlinu piše le, da je “italijansko veleposlaništvo Vatikanu 20. oktobra 1941 sporočilo, da je bilo posredovanje v Berlinu brez uspeha.” Pri tem se sklicuje na Actes et Documents, 8. del, št. 216, str. 369, L’archevêque de Zagreb Stepinac au pape Pie XII.
Dr. Janko Pleterski
Dr. Janko Pleterski v svoji objavi dokumentov ima precej več, saj poleg tega, da pojasni razplet, doda širšo vsebino dokumenta in doda datum 3. decembra 1941.
“Nadškof Stepinac papežu. Poroča o konferenci hrvaških škofov od 12. do 20. novembra 1941 Pod točko 3:” Episkopat je zainteresiral samega poglavnika, da bi se kolikor mogoče pomagalo Slovencem, ki so izgnani s svojih domov na Štajerskem in severnem Kranjskem in so zdaj razpršeni po Hrvaški. Duhovniki teh Slovencev so večinoma nameščeni kot kaplani ali koavditorji po župniščih zagrebške nadškofije (blizu 200) in so tako, hvala Bogu, na nek način oskrbljeni; v manjšem številu (blizu 30) so v djakovski škofiji. Episkopat je slovenskim izseljencem nakazal denarno podporo. Toda Nemci na žalost niti tukaj ne pustijo slovenskih duhovnikov čisto v miru. Pritiska se (z nemške strani) na zagrebško vlado, da jih je treba iz vasi (župnij) ob meji odstraniti v notranjščino, da ne bi morda izvedeli za strašne prizore, ki so se zadnje čase ponavljali, ko so državni organi izganjali slovensko prebivalstvo proti severu, ali jih celo sami videli.”
Poglavnik NDH
Pod črto uredniki: Vatikan je napravil demaršo pri italijanski vladi v korist pregnanih duhovnikov iz Maribora in Ljubljane. Italijanska ambasada je odgovrila 20. oktobra, da intervencija v Berlinu ni imela nobenega učinka. (Grafenauerjev zbornik, str. 638)
Sezam 23 duhovnikov je zelo pomemben iz več razlogov; najprej po njihovem kaznovanju brez razloga ali vpletenosti v kakršno koli politično delovanje zoper nemškega okupatorja, potem pa v primerjalni analizi z vsebino spomenice Tragedija slovenskega naroda, ki je bila predana Mussoliniju in Piju XII. v Rimu, objavljena v slovenščini v knjigi patra Kazimirja Zakrajška v Washingtonu leta 1942, sicer pa sta obstajali še italijanska in nemška verzija, verjetno pa še angleška in španska (za objave v ZDA in Argentini, kot pravi Zakrajšek, ne da bi vse razložil bolj natančno in vse to še do danes ni raziskano).
Dr. Alojzije Stepinac
Če gremo po vrsti, vidimo, da je v spomenici Tragedija slovenskega naroda usoda duhovnikov obravnavana v drugem poglavju Dejanja nemških organov in tretjem razdelku z naslovom Slovenska duhovščina.
“Slovensko duhovščino je zadela ista usoda, kakor druge vodilne slovenske može. Takoj po svojem prihodu so nemški organi začeli s sistematičnim zapiranjem in izganjanjem slovenske duhovščine.
Tako so v Mariboru takoj prve dni svojega prihoda, t. j. od velikega petka, dne 11. aprila t. l., dalje aretirali tri člane stolnega kapitlja; stolnega dekana prelata dr. Franca Cukalo, ravnatelja bogoslovnega semenišča v Mariboru, kanonika dr. Alojzija Ostrca in kanonika dr. Jožefa Mirta. Dalje so zaprli vse profesorje Visoke bogoslovne šole z rektorjem dr. Josipom Hohnjecem, skoraj vse profesorje verouka na srednjih šolah, vse katehete ostalih šol, vse kaplane, vse duhovnike uradnike na škofijskem ordinariatu, vse prefekte v škofijskem deškem semenišču in ostale duhovnike. Vse so zaprli v neki mariborski vojašnici.
Dr. Josip Hohnjec
V Celju so bili aretirani in zaprti vsi tamošnji duhovniki razen celjskega opata Petra Juraka in upokojenega profesorja verouka Jožefa Kardinarja.
V Ptuju je bila aretirana in odvedena v pregnanstvo preko hrvatske meje vsa svetna in redovna duhovščina.
Dr. Franc Cukala
Tudi podeželska duhovščina je bila aretirana, nato odvedena v pregnanstvo, deloma pa zaprta. V ptujskem okraju na pr., ki šteje nad 30 župnij s 57 duhovniki in ca 80.000 verniki, so ostali samo trije duhovniki, od teh dva upokojena in samo eden 65 let star aktivni dušni pastir; v okraju Dravograd je od 18 duhovnikov ostal samo eden. Iz primera teh dveh okrajev, za katere je bilo mogoče stanje zanesljivo številčno ugotoviti, je mogoče sklepati, kako malo duhovnikov je še ostalo na področju Lavantinske škofije, ki je pred nemško zasedbo štela 570 svetnih in redovnih duhovnikov. Morda v trenotku, ko zaključujemo to poročilo, tudi teh maloštevilnih duhovnikov ni več na njihovih mestih.
Na ozemlju Ljubljanske škofije, v kolikor je zasedeno od Nemcev, t. j. v 128 župnijah, s skupno ca 200 duhovniki, je bilo stanje na dan 16. maja t. l. nekako naslednje: okoli 105 duhovnikov je bilo v zaporih ženske kaznilnice v Begunjah pri Lescah, okoli 60 pa je bilo pregnanih. V dekanatih Litija in Zagorje na pr., ki štejeta 18 župnij s 27 duhovniki, je po stanju z dne 16. maja t. l. ostal na svojem mestu samo še en duhovnik. V dekanatu Radovljica, kjer je 25 župnij in 37 dušnih pastirjev, so po stanju z dne 16. maja t. l. ostali še trije aktivni dušni pastirji.” (objava v O. K. Zakrajšek OPM Ko smo šli v morje bridkosti, Washington, D. C., 1942, str. 189/190).
Cerkvena tematika ali problematika je v Tragediji slovenskega naroda obravnavana še v več podpoglavjih, kot so šesto: Zaplemba slovenske cerkvene imovine in razpust slovenskih samostanov: Moški samostani, Ženski samostani, Oskrunjenje slovenskih svetišč, Sramotilno ravnanje s slovenskimi žrtvami.
Če pogledamo objavljenih 23 imen zaprtih duhovnikov v spomenici očitno dr. Gregorija Rožmana iz Ljubljane in že 16. maja objavljenem dokumentu o reakciji Vatikana, ki prosi italijansko vlado, da bi pri nemški vladi posredovala za zaprte jugoslovanske (slovenske) duhovnike, potem ni težko ugotoviti, da teh imen v Tragediji ni ter da gre za dva ločena teksta ali dve ločeni spomenici, kar je seveda ne le možno, ampak logično, saj so poročila o nemškem nasilju prihajala po osebnih kurirjih tako v Ljubljano kot potem v Rim, pisali pa so jih različni ljudje.
O problematiki osebnih kurirjev ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana piše dr. Tamara Griesser Pečar, med drugim ko ugotavlja, da je bil Rožman med okupacijo osebno v Rimu le trikrat, in sicer 1. maja 1942, 2. novembra 1942 in 3. julija 1943. (Rožmanov proces, str. 156/157). Zgodovinarka prav tam piše, da je v letih 1941 do 1943 Rožman papeža in državno tajništvo obveščal o njemu znanih nemških in italijanskih grozodejstvih. V nekem spisu iz zapuščine njegovega tajnika msgr. Jagodica je kot priče navedenih pet imen: Jagodic sam, kardinal Maglione, msgr. Nicolo Moscatelli (oba iz Vatikana), dr. Alojzij Odar in dr. France Blatnik. Blatnik je tudi potrdil, da je bil Rožman – vsaj do avgusta 1943 – preko Vatikana stalno povezan z Londonom. Blatnik je bil najpogostejši prenašalec pisem. (Rožmanov proces, str. 156).
Papež Pij XII.
Najbolj bi od zgodovinarjev pričakovali razgrnitev problemov, zakaj ni škof Rožman osebno obiskal papeža že takoj maja ali junija 1941, ko so bili nemški zločini na Gorenjskem in Štajerskem že nepredstavljivo grozoviti, potem zakaj se ni sestal s celovškim škofom, ki mu je bil dodeljen del ljubljanske škofije po nemški okupaciji in zakaj se ni sestal z vodjo nemških okupatorjev Friedrichom Rainerjem takoj leta 1941, ne pa šele leta 1943.
O previdnosti hrvaške Cerkve (nadškof Stepinac in duhovniki) in nagibanju tako na nemško kot italijansko stran, da se ne bi kompromitirali in ohranili predvsem interes religije, pa govori vatikanski dokument IV/347, ki ga Pleterski ne omenja.
347. Notes du cardinal Maglione
(A.E.S. sans nr., Jugoslavia 144, autogr.)
Vatican, 15 mai 1941
Situation en Croatie.
Si manifestano in Croazia due tendenze, delle quali una favorevole all’influenza tedesca, l’altra a quella italiana. Mgr arcivescovo, (Mgr Louis Stepinac) i prelati, il clero siano prudenti e non si compromettano. Tengano però presente l’interesse della religione.
Za zdaj le toliko dokumentov, saj manjkajo tisti Rožmanovi, ki so avtorsko njegovi in se o njihovem nahajališču zgodovinar dr. Pleterski ne sprašuje. Manjkajo dokumenti, ki morda niso slovenski, so pa jugoslovanski, nemški, italijanski…in slikajo primerjalno situacijo z ono v okupirani Sloveniji. Dr. Janko Pleterski, kot je razvidno, ni objavil rimskih dokumentov integralno, ampak le v svojevoljnih povzetkih, prav tako celote ni komentiral in postavil v vsebinski kontekst ter odprl in analiziral širšo problematiko svetovne vojne že precej poprej kot sredi leta 1941. Ne nazadnje je kot zgodovinar vedel, da so se priprave na okupacijo začela že bistveno prej kot so tuje čete zavzele slovensko ozemlje.
O tem je več podrobnosti v razpravi dr. Miloša Rybářja Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941 – 1945 (Maribor, 1978). Avtor trdi, da so imeli nacisti pripravljene sezname duhovnikov, ki jih bodo aretirali in izselili, že nekaj let poprej, neposredna priprava za okupacijo pa se je začela 27. marca 1941.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec