Koncert Generacije ’99 v počastitev stoletnice konca Velike vojne

Ljubljana ni dojela simbolnega pomena sinočnjega koncerta v polprazni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru 66. Ljubljana Festivala, sicer bi se bolj množično, morda celo organizirano udeležili uradne obeležitve 100. obletnice konca prve svetovne vojne ali Velike vojne, kot jo še danes imenujejo Italijani.

Živa Ploj Peršuh, vse fotografije Marijan Zlobec

Koncert Mednarodnega orkestra Ljubljana in orkestra Sarajevske filharmonije je sicer potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki pa ga na slovesnosti ni bilo. Če ni nikogar, ne z državne ne s civilne ne vojaške ne kulturne ne mestne oblasti, je marsikje nekaj hudo narobe, a kot veste nihče ni za nič kriv, čeprav se ve, do je na funkcijah, se zanje “tepe”, pridobi položaj in plačo, potem pa ga zanima le tisto, kar ga, se pravi malo ali nič.

Če ne bi imeli dirigentke Žive Ploj Peršuh, ki je sestavila program, posvečen in povezan z Veliko vojno, pripravila glasbenike za skupno muziciranje, vodila mednarodni projekt Triple Bridge, izbrala najboljše glasbenike iz več kot dvajsetih držav, ki so najprej nastopili na mednarodnem festivalu Mittelfest v cerkvi v Čedadu in je glasbenike gostil še za pripravo koncerta, zatem pa, kot rečeno, sinoči v Ljubljani, ne bi imeli ničesar.

Iz sporočila mlade generacije nastopajočih glasbenikov lahko razberem, da vojna vihra med letoma 1914 in 1918, prva do tedaj svetovnih razsežnosti, človeštvu ni služila kot zadostno svarilo pred pretresljivostjo vojn, saj se je zgolj dve desetletji po njenem koncu začela nova svetovna morija, še hujša in daljša, med 1939 in 1945. Vojne pa so tudi danes del tragičnega vsakdana marsikatere civilizacije na različnih koncih sveta.

Pianistka Viviana Lasaracina

Generacija ’99 po eni razlagi predstavlja one mlade, ki so bili rojeni leta 1899 in so morali v vojno kot mladostniki, po drugi pa gre za generacijo, rojeno leta 1999, ki “balkanske” vojne ni doživela, a jo vseeno zavezujejo izkušnje dvajsetega stoletja, ki je po nerazumljivi logiki postalo najbolj vojno krvavo in so bile vse razvojne pridobitve človeške znanosti uporabljene še v vojne namene, in bi bile, ali celo že so (bojni strupi) uporabljene v sodobnih vojaških spopadih še sedaj.

V tem jubilejnem koncertu brez prave koncertne publike, ki je nastopajoče spremljala precej hladno, s kratkimi aplavzi, največ šele čisto na koncu koncerta, ni bilo možno prepoznati refleksije nad  podobo krvavega stoletja, kot da so vsi že na vse pozabili in so bolj usmerjeni k “novim pustolovščinam naproti”, kot se kaže isti večer v prepolni Ljubljani z vsesplošnim popivanjem ali pa malo južneje s kolektivnimi ustaškimi izpadi tisočev mladih, kot smo videli posnetke na FB, dokler niso bili cenzurirani.

Živa Ploj Peršuh je pripravila zelo zahteven program, še posebej drzen in enkraten v drugem delu koncerta. To si ne bi upal dati v koncertni program niti Salzburški festival, ki se bo začel čez dober teden. Tam sicer izvajajo neko politično modo s palestinsko-judovskim orkestrom West-Eastern Divan, ki ga vodi Daniel Barenboim, a se stvari tam doli dogajajo v popolnoma drugačni politični luči.

Bolj srednjeevropska in politično nevtralna je funkcija Gustav Mahler Jugendorchester, ki ga je že zdavnaj ustanovil dirigent Claudio Abbado in je doslej v njem sodelovalo kar precej slovenskih glasbenikov. Pri tem orkestru se bolj zgleduje Živa Ploj Peršuh, le da bi potrebovala več spodbud in povabil večjih festivalov, tako v Avstriji, Italiji, Švici, Franciji, Španiji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem… Morda pa do tega še pride.

Uvodna skladba Alfreda Caselle Vojne strani, op. 25bis je bila predstavljena zgolj delno in je zato zapustila slabši vtis, kot če bi delo spoznali v celoti, tako kot ga je Casella najprej napisal kot štiristavčne Pagine di guera za klavir štiriročno in jih leta 1918 orkestriral, še pred tem pa je decembra 1917 skomponiral še peti del ali stavek Na Jadranu (Nell’ Adriatico), kot je bil predstavljen v programu, sicer pa je cel naslov Nell’Adriatico: corazzate italiane a crociera, torej Na Jadranu: italijanske križarke na križarjenju. Kratka skladba se nekako konča s “topom” ali “potopom”, kar vam je ljubše.

Slavko Osterc je bil v prvi svetovni vojni vojak, še več, bil je ranjen. Kot avstro-ogrski vojak je bil na fronti leta 1915 in je sodeloval v prvi in drugi ofenzivi soške fronte. Simon Gregorčič je v svoji Soči iz leta 1879, ki so se je nekoč na pamet učili v vseh jugoslovanskih šolah, slutil, kaj se bo zgodilo.

(Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!

Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!)

Osterc se je danes nepredstavljivo krute kar štiriletne morije nekako rešil in potem študiral kompozicijo v Pragi. Njegova Suita za orkester iz leta 1929 je petstavčno delo, iz katerega najbolj poznamo le četrti stavek Religioso.

Dirigentka Živa Ploj Peršuh je s svojimi mednarodnimi glasbeniki delo dobro naštudirala, morda je interpretaciji manjkalo malo več duha, zvočnega soka, karakternih značilnosti in poudarjenih slogovnih variant, ki bi globlje osmislile celoto. Delo je namreč težje kot se zdi; bolj se interpretom upira in od njih zahteva zelo natančen študij.

Ravelov Klavirski koncert za levo roko v D-duru je zaigrala očitno nadarjena mlada pianistka Viviana Lasaracina. Njena igra je bila vseskozi živa in živahna, barvita in tehnično izbrušena. Desno roko je ves čas držala na stegnu, ker je refleksna nevarnost reakcije v kakšnem trenutku možna, a se pianist mora skoncentrirati na levico kot edino in prav tako izrazno močno, kar je solistki povsem uspelo. Orkester je takoj dojel ravelovski stil, tako po barvitosti kot izraznosti, v dinamiki je bil močan na tistih mestih, kjer klavir ni bil ogrožen, vsaj v prvem delu, proti koncu pa se je začelo dinamično ravnovesje podirati in dirigentka ni opazila, da ji je orkester ušel iz vajeti in povsem prekril pianistkino solistično igro.

Vrh sinočnjega koncerta sta bili obe kompoziciji v drugem delu. Pri Petru Eötvösu in njegovem delu Žrtvam brez imena je šlo za naročilo kar štirih italijanskih orkestrov, tako da so stvari v tej “španoviji” že kar sumljive. Tako kot razlaga samega skladatelja, češ da ni želel napisati rekviema. Delo pa je vendarle ustvaril v spomin na žrtve, na arabske in afriške migrante, ki so se v upanju, da bodo prišli v boljši svet, vkrcali na preobilno napolnjene čolne in utonili, še preden so prispeli do italijanske obale.

Teh podob v skladateljevi glasbi ne vidimo ali občutimo tako, kot nam Eötvös to pripoveduje. Njegov glasbeni jezik je bolj moderen in hkrati navezan na madžarsko sodobno glasbo in njeno modernistično tradicijo (Ligeti, Kurtag). Dirigentka je delo s svojimi glasbeniki naštudirala do potankosti, kakšnega občutka “plesnega rekviema”, o katerem govori skladatelj, pa vseeno nismo imeli.

Najbolj sijajno pa je dirigentki in orkestru uspelo poustvariti zadnjo kompozicijo, napisano na podlagi fragmentov Schubertove Simfonije št. 10, kot jih je v tri stavke s svojim sodobnim ali celo avantgardnim glasbenim jezikom prelil Luciano Berio, ki je mimogrede rečeno pred desetletji v isti Gallusovi dvorani priredil svoj avtorski koncert in ga dirigiral, med drugim svoj znamenito Simfonijo 1968 z vokalnim oktetom. Toliko letos govorijo in pišejo o pomenu leta 1968 v evropski zgodovini, a se na izvedbo tega dela ni nihče spomnil. Res pa je, da simfonija ni nastala v spomin na to leto, saj takrat še ni bil spomin, ampak realnost; delo je nastalo po naročilu Newyorške filharmonije ob svoji 125. obletnici, kot oktet pa so nastopili legendarni The Swingle Singers, ki pa so nastopili v Ljubljani, na znamenitem Jazz festivalu v Poletnem gledališču v Križankah, že na začetku sedemdesetih let.

Slišali smo skratka Schubertov in Beriov Rendering iz leta 1990. Dejansko gre za upodabljanje (Rendering) časovnih vezi med poznim klasicizmom in prvo romantiko ter sodobnostjo, za prehajanje iz enih, na videz starih, občutij, v nov ali naš svet, a tako, da se vedno znova vračamo nazaj in spet bežimo od tam, od koder smo domnevno izvorno prišli. Berio je v Schubertovih sicer klavirskih skicah, ki pa jim je kot izvorno snov dodal še njegove vaje iz kontrapunkta, našel povezovalne elemente za svojo nadčasovno vizijo simfoničnih struktur in občutij. To delo tako zaposluje ves orkester in številne soliste v njem, od koncertnega mojstra in prvega violista do prvega hornista, fagotista, pa celeste, oboe, klarineta, trobente, pozavn in celo pavk.

Živa Ploj Peršuh se je še enkrat izkazala s svojo študijsko natančnostjo in zahtevnostjo, s kriteriji, ki jih profesionalni glasbeniki, še posebej mladi, ki so bili na odru v veliki večini, razen kakih pet nekoliko starejših (iz Sarajevske filharmonije), morajo takoj osvojiti. Opazno je bilo še prevladovanje žensk v orkestru, še posebej v godalih in kot kaže trend, se moškost orkestrov vse bolj krha. Za umetniške poklice se odloča vedno več žensk in vse manj moških. Kaj to pomeni, pa nikakor ni zgolj “umetniško vprašanje”.

Dirigentka s koncertnim mojstrom

Odličen je bil orkester v celoti, še posebej pa solistki na oboi (Seung Eun Lee iz Južne Koreje) in klarinetu (Lara Vercher Colomer iz Španije), pa tudi na celesti in klavirju (Elvira Streva), rogu (Marwan Pelt iz Francije), solo violi (Avi Malkin), medtem ko je celoti dajal zanesljiv glasbeno vodstveni okvir in spodbudo koncertni mojster, v Moskvi rojeni Yuri Kalnits.

Drzen glasbeni projekt pod vodstvom naše dirigentke Žive Ploj Peršuh je v celoti uspel, le ljudi ali obiskovalcev koncerta je bilo premalo.

Marijan Zlobec