Na 66. Ljubljana Festivalu smo sinoči videli gostujočo predstavo Baletnega ansambla SNG Maribor v nabito polni Ljubljanski operi. Dokaz več, da ljubljansko in mednarodno občinstvo sodobna umetniška, tu pa plesna scena, še kako zanima. Sodobnost je najbolj naša, jo čutimo in z njo živimo. Vsa zgodovina je bila nekoč sodobnost; Bach je bil sodoben v svojem času, Mozart v svojem, Beethoven prav tako, da ne govorim o Verdiju in Wagnerju. Želimo si sodobnosti, ker je zgodovina že znana in za nami.
Bolero v Walking Mad, vse fotografije Marijan Zlobec
Gledali smo baletni triptih sodobnih koreografij pod skupnim naslovom Leva desna, leva desna. Ne vem, če je ta naslov najboljši; deluje nekako korakajoče, marširajoče, skratka enostransko vkalupljeno, orientirano, tako da nehote pomisliš na Adolfa Hitlerja in njegove milijonske vojaške parade. Pravzaprav je čudno, da nihče ne naredi baleta ali baletne groteske na račun najbolj grozljive figure v zgodovini človeštva.
Walking Mad
Večer se je vsebinsko stopnjeval od začetka do konca po kvaliteti in odmevnosti v dvorani. Najboljše pride na koncu, bi lahko rekli, žal pa je precej ljudi odšlo že po drugem delu, ker se je predstava začela ob devetih in je bilo tedaj že enajst.
Walking Mad
Prvi nastop ali prva koreografija Walking Mad koreografa, scenografa in kostumografa Šveda Johana Ingerja je bila v prvem delu postavljena najprej na slavno kompozicijo Bolero Mauricea Ravela. Ker pa je Bolero dolg okrog petnajst minut, ga je bilo treba še malo podaljšati, kar pa je koreograf naredil s klavirsko skladbo Für Alina Arva Pärta. Hotel je združiti nek konec z novim začetkom, a tako, da nastopajo isti plesalci in nehote zanikajo vsebino prvega dela. Koreograf govori o “minimalistični glasbi”, kar je seveda nesmisel. Bolero je skladba bolj ali manj istega ritma in melodije z nenehnim ponavljanjem in stopnjujočo se dinamiko. Poleg tega ni izvirna, ampak je Ravel segel v plesno zvrst bolera iz 18. stoletja…
Walking Mad
Če se v Boleru ista melodija ponavlja osemnajstkrat, pa v koreografiji Johana Ingerja ni poudarek na tem ponavljajočem se ritmu, ampak na neki psihološko-intimni, pogojno rečeno partnerski blokadi, v razmerju, iz katerega izstopa plesalka Tetiana Svetlična kot Rdeča, ob njej pa še Vanja Vitman kot Modra in Mirjana Šrot kot Rjava.
Aplavz po prvi koreografiji Johana Ingerja
Problem te koreografije je zid na sredini odra. Koreograf pravi, da je “dobil idejo, da bi v prostor postavil zid, ki bi lahko preoblikoval plesni prostor ob potovanju skozi to minimalistično glasbo in tako ustvaril majhne, skorajda žepne zaplate različnih situacij. Walking Mad je tako potovanje, v katerem se soočamo z lastnimi strahovi, hrepenenji in lahkotnostjo bivanja.”
Par v Hill Harper’s Dream
V resnici pa je koreograf vse počel mimo Ravelove glasbe, začenši s prihodom moškega s plaščem in klobukom mimo parterja na oder kot nekakšen prolog, in ki naj bi predstavljal vstop v “bolerovsko” sobo in se na svojem krožnem potovanju srečeval z različnimi ženskami… Tega ali takega sporočila v tej koreografiji ni. Zid je zgolj scenski rekvizit, ki največ daje samo eni plesalki bolj v dialogu same s sabo kot z drugimi. V drugem delu ali nadaljevanju je bolj prisotna pozaba prvega dela kot njegova nadgradnja. Vtis v celoti je, da je marsikaj narejeno bolj priložnostno, ne pa funkcionalno.
Smučarka
Boljši je bil Edward Clug s svojimi Sanjami hribovskega harfista (Hill Harper’s Dream). Cluga je navdahnila odlična glasba Milka Lazarja za dve harfi (Natalija Ristić Puzigača, Anja Kožuh), ki v živo, a ozvočeni, igrata v ozadju odra in tako tvorita svojevrstni scenski okvir z nekaterimi bolj razvidnimi, težko bi rekel drznimi potezami scenografa Marka Japlja.
Nastopajoči harfistki v glasbi Milka Lazarja
Clug je hkrati bolj prefinjen estet in natančen v svoji koreografski realizaciji. Bogate izkušnje mu pomagajo k izčiščevanju vsega “redundantnega” in osredotočanje na bistveno. Bolj problematično je njegovo koreografsko dojemanje nadrealizma, čeprav morda sam misli, da je bistvena stilna poteza povezana z zgolj 212 cm visokim belim hribom, kombinacijo “poletnega smučanja” in uporabo smučarske opreme ter seveda ljubezenskega para, a to ni ne po podobi ne po plesnem stilu, še najmanj pa seveda po glasbi. Nadrealizem je zanikanje sklenjene forme na vseh ravneh in komponentah. Takšna predstava pa bi bila vse prej kot tako elegantna, kot smo jo gledali sinoči v kostumih Lea Kulaša.
Aplavz za interprete Clugove koreografije
Tretjo koreografijo je prispeval najmlajši koreograf iz Stockholma Alexander Ekman (1984). Njegova koreografija Leva desna, leva desna, ki je dala večeru naslov, je bila najbolj povedna, simbolna, vsebinsko bogata, berljiva, pomešana še z videom in predvsem dokumentarnim videom s posnetki snemanja odlomkov iz koreografije po mariborskih ulicah in parkih, kar je že samo po sebi moralo pripeljati do velikega efekta in navdušenega sprejema pri občinstvu.
Uvodno ogrevanje vratov pred “marširanjem”
Ekman je izbral bolj kompilacijsko ali prirejeno ali namensko avtorsko sklenjeno glasbo Mikaela Karlssona, tako da je imel funkcionalno, hkrati pa zelo stilno prefinjeno zvočno podobo.
Pripoved nastopajočih in koreografa
Ekman je bil še kostumograf in avtor videa oziroma video reportaže, medtem ko je bil oblikovalec luči Tom Visser. Posneta reportaža je mariborskim vedutam dala nekaj svojskega esprita, kot da bi odkrivali mesto sebi in drugim iz neznane plati, če ne celo čudenja, da nekaj obstaja ali se v Mariboru pred nič hudega slutečimi meščani plesnega dogaja.
Plesni izziv v mariborskem ambientu
V tej koreografiji je nastopil najštevilčnejši ansambel SNG Maribor. Medtem ko je bila funkcija plesalcev v izražanju povezane enotnosti, istosti, z uporabo tekaških pripomočkov iz kakšnega fitnesa, je bil bolj skrivnosten nastop Ženske v rdečem Klavdije Stanišič. Zdela se je bolj kot kakšna wagnerjanska Mathilde Wesendonck, le da ni pela znamenitih pesmi.
Maribor je lahko ena sama scena
Alexander Ekman pa se je vseeno zavedal, da v svoji koreografiji ne bo dovolj uspešen, če ne bo dodal še kakšnih bolj “pikantnih” elementov, kar se mu je v celoti posrečilo z gibi, ki nakazujejo spolno občevanje, še posebej po ulicah Maribora, le da tega nihče ni opazil, razen nas že v dvorani.
Kot v fitnesu
Ekman je Mariboru pravzaprav dal svojevrstno koreograsko plaketo.
Ženska v rdečem
Marijan Zlobec