Gostovanje Kitajskega plesnega gledališča Lanzhou sinoči v ne dovolj polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (nogometna vročica je očitno opravila svoje) je pokazalo, kako se da uspešno združiti elemente izvirne kitajske literarne ali vsaj ljudske pripovedne dediščine, saj avtorja teksta, po katerem je nastala predstava v resnici ni, ampak je vse “literarno” delo opravil zgolj režiser, z elementi ameriške in evropske kulturne dediščine, še posebej glasbe, baleta ter scenskih prvin iz obdobja prvih filmskih spektaklov, povezanih s filmsko glasbo kasnejših avtorjev (kot kakšnega Williamsa), ali pa celo bolj določno povzeti motive iz slavnih del, kot je uvod v balet Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, potem dodati še kitajske inštrumente, s poudarkom na njihovi specifiki, ki daje podlago sentimentu, koloritu, ritmu, razpoloženju, pa dobiš všečnost in prepričljivost od začetka do konca, čeprav se sama zgodba tragično konča.
Uvod v zgodbo, vse fotografije Marijan Zlobec
Kitajski gledališčniki morda ne vedo ali se ne zavedajo, da so navezali dialog z Aristotelovo Poetiko in njeno razlago tragičnega, po katerem je najbolj tragično tisto, kar bi najmanj rad videli, da bi se zgodilo, če poenostavim, in kar hočemo na vsak način preprečiti, da se nam zgodi, a nam spodleti.
Slikarjeve sanje
Čeprav sta v osrednja junaka hči Visokega generala in revni slikar, je v resnici odločilna figura oče. Njegova tragedija je največja; svoji hčerki Yueyi želi vse najboljše, je postavljen pred različne preizkušnje, kot sta želja po bogati poroki hčerke in odklon, celo fizičen, neljubega vsiljivca in pretendenta do njegove morda edinke, revnega slikarja Mogaoa, vse do spopada, ki se zanj in za hčerko najbolj tragično konča z njegovo nesrečno potezo, s katero ubije lastno hči, ko se odvije hitri spopad s slikarjem in želi hči le intervenirati, a postane smrtna žrtev kar sama.
Kaj se bo zgodilo ?
Zgodba bi bila lahko tipična za mnoga okolja, ljudstva, države, vladarje in njihove otroke, bodisi moške ali ženske. Kitajci so jo prilagodili sebi, in sicer tako, da so jo povezali z naravnim spomenikom nekih konkretnih jam in jim dodali psevdozgodovinski okvir ter prav takšno vsebino. Prizore je v povezano vsebino oblikoval režiser Chen Weiya.
Vojska je bolj scensko kot vsebinsko efektna
Začuda se pri nas še nihče ni spomnil, da bi kaj podobnega odkril v Postojnski jami, verjetno je cesar Franc Jožef II. ob svojem obisku imel kakšno podobno (ljubezensko) zgodbo, le da zanjo še nismo izvedeli ?
Kitajska postavitev vojščakov
Simpatična je vojaška monumentalnost, s katero Visoki general “lovi” nenevarnega umetnika; scenski vtis je impozanten, dobro zrežiran in postavljen tako, da deluje vojska čim bolj “sferično” in hkrati mogočno, v gibanju, skratka prostorski perspektivi, k čemur je precej pripomogla ureditev odra v Gallusovi dvorani. Ker je bila glasba posneta in niso potrebovali glasbenikov, so orkestrsko jamo stopničasto dvignili oziroma nekoliko spustili pod centralni oder, tako da so nastali še trije odrski elementi ali komponente in do globine odra naredili vtis prostorskosti, kot je v opernih predstavah ni.
Odkritje jam
Ljubljanski oder se je še enkrat pokazal kot odličen; scenografija je bila pravih dimenzij, deloma razgibana, vertikalna, deloma je segala do roba (budistična figura na desni strani odra), uporaba videa, bogatih lučnih efektov, sijajne kostumografije, zelo razgibane, diferencirane in spreminjajoče se iz prizora v prizor, kar je ena izmed izrazno bogatih in prepričljivih kitajskih odrskih komponent. Kostum kot ilustracija stanu, pripadnosti, statusa, a hkrati intime, kot je popolnoma bela in skromna slikarjeva oprava, deloma tudi generalove hčerke (v prvem delu), dokler ne dobi bogatejših in statusno močnejših oblačil, in to v stopnjevanju zgodbe, ko je že sama plesna podoba izrazitejša in zahtevnejša, ko prehaja iz drame v klasično baletno držo.
Jamsko plesišče
Koreografija (Shen Chen, Lu Jiau, Wan Changzhen, Du Xiaomei) se je zdela bolj “evropska” kot kitajska, bolj se je navezovala na nekatere najbolj znane klasične balete in je hkrati z glasbo upoštevala dejstvo, da nagovarja, vsaj tokrat, širši krog evropskega občinstva, kar pa hkrati ne zavrača prvin kitajske “domačnosti”. Če bi rekel, da je bil balet bolj v ospredju kot plesni elementi, bi se pa vseeno zdelo malo pretiramo. Evropski klasični balet je plesno zahtevnejši.
Boj in že obramba ljubezni
Glasbo sicer najprej podpisuje znani kitajski skladatelj Zhang Qianyi, a še Zhang Hongguang, Zhang Xiaoping in Zhu Jiahe. Kot rečeno niso bili najbolj izvirni, ne po avtorstvu ne po melodijah in izrazu; ostaja kompilacija in želi ugajati.
Hčerka se sprva močno upira
Vsi trije nosilci ali interpreti glavnih vlog so bili odlični.
Chen Yanting in Ma Yang
Chen Yanting je bila kot Yueya, hčerka Visokega generala sprva vzvišena ali visokostna, potem pa se s časom in ponovnim srečanjem s slikarjem mehča; odmik in primik, skratka prebuja ljubezni, bi se sicer dala koreografsko še bolj eksplicirati, a bi potem morda povsem zapustili kitajski okvir in se že povsem naselili v kakšni evropski baletni ljubezenski zgodbi.
Manifestacija snubljenja
Slikar Mogao v interpretaciji Ma Yanga je imel lažje delo; on nima težav s svojimi starši, še posebej zato, ker jih na odru ni. Njegova umetnost in umetniškost sta sama po sebi zadostna in v sebi sklenjena, tako da bi pomislili, da ljubezni niti ne išče niti ne pogreša, ko pa pride, se nekako vendarle prebudi in na koncu nastopi bolj karakterno.
Plesi bogatih potencialnih snubcev
Skromnejši je bil lik matere (Li Qingyi); izpadel je šablonsko, nič kaj vsebinsko.
Oče Visoki general ne bo popustil
Visokega generala je interpretiral Ju Song z vehementnostjo, avtoritarnostjo, brez ugovorov, skratka bolj vojaško in fevdalno hkrati, zato je bil končni efekt obrnjeno vojaški, torej hčerkomorilski.
Ljubezen je močnejša
Režija se je mešala s koreografijo, pri čemer je nastajal vtis polivalentne ali večavtorske predstave, nastale v kitajskem kolektivnem duhu. Tu so še glavni svetovalec, umetniški vodja, umetniško svetovanje…, da na koncu ne veš, čigavo je kaj, kaj šele v odločilni avtorski meri ali zaslugi.
A očetove privolitve ni,
Naslov predstave Dunhuang, moja sanjska dežela, je bolj pravljičen kot zgodovinski, bolj sanjski kot realističen, bolj posebno lokacijsko kitajski kot splošen ali neidentificiran. Jame tu niso speleološke, ampak antropomorfizirane.
četudi hči umre.
Občinstvo je nastopajoče nagradilo z dolgimi aplavzi in ovacijami, počasnim bolj posamičnim vstajanjem, dokler niso na koncu vstali že vsi.
Marijan Zlobec