Nemci so ob okupaciji Gorenjske 1941 slovensko mladino umetno sterilizirali

Potovanje slovenskih članov Konzulte na čelu z banom dr. Markom Natlačenom ter pod vodstvom visokega komisarja Emilia Graziolija v Rim ni bilo namenjeno izročitvi spomenice Tragedija slovenskega naroda (o nemškem preganjanju Slovencev po okupaciji Gorenjske in Štajerske) Mussoliniju in papežu Piju XII., ampak poklonitvi in izražanju vdanosti, res pa je, da je uspelo spomenico s prošnjo po intervenciji pri Hitlerju izročiti tako Duceju kot papežu.

Slovenec o obisku Mussolinija

Iz datuma, zapisanega pod Spomenico, to je 18. maja 1941, je razvidno, da njeni avtorji niso mogli biti, vsaj uradno ne, člani Konzulte (Sosveta), saj tedaj še ni bila ustanovljena. Kot pravi dr. Tamara Griesser – Pečar, je ban Natlačen 26. maja 1941 na lastno željo obiskal visokega komisarja in ga prosil, naj mu za načrtovano potovanje v Rim (tudi k papežu) uredi sprejem pri Mussoliniju. Grazioli mu je odgovoril, naj “zaenkrat opusti načrte za potovanje, ker bo tega ali naslednjega dne ustanovljena Consulta in je on, Natlačen, predviden kot prvi član. Nato naj bi odposlanstvo Consulte odpotovalo v Rim in se poklonilo Mussoliniju. Med tem sprejemom, je dejal Grazioli, bo imel Natlačen tudi priložnost za pogovor z Mussolinijem. Res je bila Consulta ustanovljena še istega dne.” (Razdvojeni narod, str. 73).

Tu bi se dalo marsikaj ugibati in datumsko usklajevati, da bi se izkazalo, ali je možno spomenico sestaviti po nemški okupaciji Gorenjske in Štajerske tako na hitro ter hkrati v njej opisati marsikaj ali čim več, kar se je dogajalo od 10. aprila do 18. maja. To bi bilo možno, a le s pogojem, da sodeluje več avtorjev in da nekdo vodi koordinacijo zbiranja gradiva, in šele potem pošlje že narejeno ali zbrano gradivo dr. Marku Natlačenu, ki bi imel na voljo le kakih osem dni, da je 26. maja 1941 obiskal Graziolija s predlogom, da obišče Rim.

Dr. Marko Natlačen

Lahko bi taka oseba bil dr. Marko Natlačen, a bi za raziskovanje čez mejo imel težko delo, poleg tega bi moral koordinirati različne ljudi iz kar precej krajev, ne samo iz Maribora, Celja, Ptuja, Rogaške Slatine, Gornje Radgone…, pa po Gorenjskem, v samostanih. En del avtorstva bi lahko izhajal iz cerkvenih in samostanskih poročil, iz krajevnih ali občinskih, a samo ilegalno ali z osebnim prenosom poročil…, ne pa s pomočjo cenzurirane pošte ali iz časopisnih objav, saj mediji o teh nacističnih grozodejstvih niso smeli poročati. Dejansko je citiranih le nekaj objav v Slovencu, ki pa so uradni odloki, kot prepoved slovenskih pridig in slovenskega petja v cerkvah, že 18. maja 1941. Mediji, kot Slovenec, pa so lahko poročali o tem, kako so rušile mostove umikajoče se čete jugoslovanske vojske, kot v članku Velikanska škoda zaradi podrtih mostov (na Gorenjskem).

Trditev dr. Tamare Griesser – Pečar, češ da je ban Natlačen že 18. maja 1941 “sestavil neke vrste peticijo z naslovom Tragedija slovenskega naroda…,” je napačna. Domobranska zgodovinarka bolj kot ne prepisuje iz Natlačenovega poročila v London, ne da bi to citirala in še bolj problematizirala, poleg tega, da bi tekst morala prebrati zelo pazljivo, ker banova formulacija ni povsem jasna in nedvoumna in v poročilu ne piše, da je spomenico napisal on, ampak je k njej dodal le svoj uvod, ki v ameriški objavi patra Zakrajška obsega 23 vrstic, medtem ko obsega Tragedija slovenskega naroda skupaj z uvodom osemnajst strani in pol, v tipkopisu pa 31 strani. Seveda ni jasno, kakšna je edino prava vsebina spomenice, ker je doslej niso našli v Rimu ne v vatikanskih arhivih ne v državnih in je možno, da te spomenice prejemnika Mussolini in papež Pij XII. nista jemala kot dokument državnega pomena, saj se je dotikala nacistične Nemčije in njene okupacije Slovenije, ne pa fašistične kraljevine Italije.

Iz spomenice Tragedija slovenskega naroda, kot rečeno, ni razvidno, kdo je njen avtor in kdo jo uradno zastopa. Če bi avtorstvo prevzel po ugotovljenih in preverjenih poročilih sam škof Rožman, bi bil ta dokument za papeža mnogo bolj obremenjujoč in bi ga vsekakor ne mogel spregledati, kaj šele zavreči, saj je v spomenici šlo za konkretne duhovnike, cerkve, samostane, redovnike in redovnice…, za katere je odgovoren najprej škof, nad njim pa papež. Papež je v tem dokumentu lahko uvidel le anonimno poročilo o konkretnih dogodkih nemške okupacije Gorenjske in Štajerske.

Podobno bi lahko veljalo za Mussolinija, saj spomenica ne govori o fašističnih grozodejstvih in ne v Ljubljanski pokrajini. Informacija, prav tako nepodpisana, čeprav izročena iz vrst slovenske uradne delegacije v Rimu, konkretno bana dr. Marka Natlačena, prav tako ni bila za Mussolinija zavezujoča, čeprav je samo spomenico in informacijo sprejel.

Spomenica je več kot grozljiva, še posebej, če preberemo v njej genocid nad slovensko moško in žensko mladino z umetno sterilizacijo, obsevanjem, cepljenjem… Taka poročila so prišla z Jezerskega in Jesenic, česar slovenska zgodovina in zgodovina zdravstva še ni obelodanila in še manj raziskala. Prav tako piše o nasilnem preseljevanjem slovenskih deklet v Nemčijo pod pretvezo, da jih bodo tam zaposlili po fabrikah, medtem ko “slovensko ljudstvo pod temi pretvezami sluti druge in strašne namene”. In vse to je avtorjem uspelo zbrati že do 18. maja 1941. Najhujši nacisti so bili sosedje Avstrijci. Dr. Tamara Griesser – Pečar, ki kot zgodovinarka predava v Avstriji, se te za Avstrijo porazne teme kajpada ne bo znanstveno lotila. A spomenico bomo predstavili kasneje.

Papež Pij XII.

Ali jo je poznal Edvard Kocbek, ko v svoji Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942 škofa Rožmana sprašuje, ali je protestiral pri nemškem okupatorju proti ravnanju na okupiranem Gorenjskem in Štajerskem ? Verjetno ne, sicer bi postopal še bolj odločno in konketno. So jo poznali komunisti ? Prav tako verjetno ne, ker so jo sestavljali ljudje, ki vsaj v tistem času niso mogli imeti stikov s sorazmerno redkimi komunisti in so si bili v javnem publiciranju ter stališčih že pred okupacijo nasprotniki. Jo je poznal škof Rožman? Zelo zanesljivo, a je vseeno šla vsaj uradno ali formalno mimo njega, ker so jo sestavili drugi, v Rim pa so jo odnesli prav tako drugi oziroma tretji. Sam sem prepričan, da jo je škof Rožman pred odhodom Konzulte v Rim prebral in se strinjal, da jo ban Natlačen predstavi Mussoliniju in Piju XII, saj ban Natlačen v svojem poročilu v London trdi, da je imel s sabo priporočilo dr. Rožmana, ki ga je predal v pisarni prefekta 7. junija 1941, ko se je dogovarjal za sprejem pri papežu, do katerega je prišlo 9. junija.

Galeazzo Ciano – Diario

V tem primeru je obremenitev za ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana že od začetka nemške okupacije dela Ljubljanske škofije še bistveno večja, kot se je pokazala v njegovem ravnanju že tedaj, kasneje in vse do obeh domobranskih priseg ter izdajalskega pobega, pa še v obtožnici na procesu proti njemu. Škof Rožman je bil namreč takoj obveščen o strahotnih nemških zločinih proti duhovnikom ter prav tako nad celotnim učiteljstvom, intelektualci, delavci, kmeti, otroci, ženskami, nad samostani in cerkvami v obliki vsakršnih oblik kraj, plenjenja in uničevanja ter skrunjenja svetih podob, kelihov, monštranc, skratka Najsvetejšega. O tem so ga obveščali njegovi ljudje, saj je bil njihov škof, ne pa ban dr. Natlačen, ki si je mimogrede rečeno prizadeval, da bi Nemci zasedli še Ljubljano, o čemer priča njegov neuspeli obisk Celja že maja 1941. Malo pred tem pa si je isti ban prizadeval, da bi celotno slovensko ozemlje okupirala fašistična Italija.

Slovenec, 8. aprila 1941

O tem piše Ciril Žebot v svoji knjigi Neminljiva Slovenija. “Dne 20. aprila 1941 je Italija v delu Slovenije, ki ga je zasedla, uvedla svojo upravo, ki ji je bil na čelu civilni komisar Emilio Grazioli. Dva dni prej so vodilni člani NSS (Narodni svet za Slovenijo) – bivši ban dr. Marko Natlačen, bivša ministra dr. Andrej Gosar in Ivan Pucelj ter ljubljanski župan dr. Jure Adlešič – predložili spomenico Mussoliniju, v kateri so se zavzemali, da bi vse slovensko ozemlje prišlo pod okrilje Italije kot politična in upravna celota. Bil je to pač še en poizkus, da bi Slovenijo rešili pred nemškim uničenjem in jo ohranili pod začasno italijansko zasedbo. Vsi so vedeli, da Mussolini kaj takega od Hitlerja ne bo mogel doseči. Je pa na slovensko spomenico takoj odgovoril in obljubil, da bo Italija spoštovala slovenski značaj zasedenega ozemlja in mu podelila nekaj samostojnosti. Kmalu zatem je komisar Grazioli obvestil dr. Natlačena, da bo Italija na zasedenem slovenskem ozemlju ustanovila Ljubljansko pokrajino in jo kot avtonomno provinco priključila Italiji, kar se je, kot smo videli, tudi zgodilo.”(Žebot, str, 204/205).

Slovenec, 6. aprila, 1941

Ciril Žebot je v svoji knjigi Neminljiva Slovenija, ki vse do danes ni naletela na kritično analizo, kaj šele na soočenje zgodovinskih virov, dokumentov, pričevanj…spregovoril o NSS – Narodnem svetu za Slovenijo, ustanovljenem 6. aprila 1941, katerega predsednik je postal ban dr. Marko Natlačen. V bistvu je na tej točki nastal osrednji problem slovenskega ločevanja, ne pa sodelovanja in s tem ustanovitve vseslovenskega povezovalnega narodno enotnega političnega nadstrankarskega združenja. Če bi NSS v svoje vrste sprejel Komunistično partijo, pa je ni, bi bila verjetno usoda Slovenije, še bolj pa število žrtev kasnejše bratomorne vojne in povojnih pobojev zanesljivo bistveno manjše.

O ustanoviti Narodnega sveta za Slovenijo je 8. aprila 1941 poročal dnevnik Slovenec na drugi strani. Takrat je časopis še lahko pisal svobodno, vsaj za tedanji čas ali v primerjavi z vsebino le nekaj dni kasneje.

Med nemškim bombardiranjem Beograda je umrl minister dr. Fran Kulovec

Narodni svet za Slovenijo

V njem so se zbrali predstavniki vseh slovenskih skupin, da složno in enotno nastopijo v obrambo narodnih in državnih koristi

V težkih časih, ki so zajeli našo državo, so smatrale vse slovenske stranke za potrebno, da v vseh važnih vprašanjih slovenskega naroda nastopajo sporazumno. V ta namen se je v Ljubljani ustanovil Narodni svet za Slovenijo, v katerega so poslale svoje zastopnike: Slovenska ljudska stranka (SLS), Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), Narodna radikalna stranka (NRS), Samostojna demokratska stranka (SDS) in Socialistična stranka (SSJ).
V tem narodnem svetu so; dr. Marko Natlačen, ban dravske banovine kot predsednik; dr. Jure Adlešič, župan ljubljanski, dr. Ivan Ahčin, glavni urednik »Slovenca«; dr. Darko Černej , odvetnik v Ljubljani: dr. Andrej Gosar, vseučiliški profesor in bivši minister; Marko Kranjc, bivši narodni poslanec; dr. Dinko Puc, odvetnik in bivši župan; Ivan Pucelj , minister v pokoju; Miloš Stare, odvetnik in bivši narodni poslanec ter Stanko Likar, tajnik OUZD, kot člani.
Ustanovitev Narodnega sveta za Slovenijo smatramo za zelo važen dogodek, ki ga pozdravljamo
predvsem zaradi tega, ker dokazuje, da zna naš narod v odločilnih trenutkih složno in enotno nastopati v obrambo svojih narodnih in državnih koristi. To, da so v Narodnem svetu stopila namesto strankarskih vidikov skupne narodne in državne koristi, daje tej ustanovi zgodovinski pomen. Naša sloga in strnjenost sta v teh težkih časih najboljšo jamstvo naše svobode. (Slovenec, 8. aprila 1941).

Žebot govori, da so predstavniki KP izrazili željo po sodelovanju, ki pa jo je Narodni svet za Slovenijo soglasno odklonil. Vendar pa avtor ne omenja, kdo bi v resnici po položaju v KP prišel v NSS, kar je pravzaprav presenetljivo. V NSS bi namreč vstopil sam Boris Kidrič kot predsednik CK KPS. Dr. Tamara Griesser – Pečar v svoji knjigi Razdvojeni narod Kidriča v tej povezavi ne omenja. Če bi do sodelovanja meščanskih strank in komunistov prišlo takoj ali že tedaj, potem OF verjetno ne bi bila ustanovljena, oziroma bi se že po nekaj dneh, ki so minili od bombardiranja Beograda do okupacije Ljubljane 11. aprila, marsikaj moralo takoj spremeniti. Takoj pa je postalo jasno, da skupne narodne in državne koristi niso bile nikoli udejanjene in jih NSS ni bila sposobna niti uresničiti niti po okupaciji ubraniti.

Slovenec, 12. aprila 1942

Žebot piše:“Predstavniki demokratičnih slovenskih strank se takrat niso zavedali, da so prav z umikom NSS omogočili, da si je narodno oblast v zasedeni Sloveniji začela podtalno lastiti ista komunistična partija, ki je 6. aprila 1941 izrazila željo, da bi bil njen zastopnik sprejet v tedaj ustanovljeni demokatični NSS. Zaradi svojega notorično nedemokatičnega značaja in številčne neznatnosti pa je bila KPS takrat zavrnjena.” (Žebot, str. 248).

Taka, nadstrankarska vseslovensko povezovalna platforma pa je bila kasneje, kot veste, izpeljana samo enkrat, in to ob slovenski osamosvojitvi in nastanku Republike Slovenije; ob plebiscitu 23. decembra 1990 in razglasitvi nove države 25. junija 1991.

Edvad Kocbek je v svojih spisih iz leta 1941 skupino politikov, ki so tvorili NSS, večkrat napadel in je v njih videl “sile, ki so zadrževale napredek,” če citiram zgolj eno izmed njegovih številnih karakteristik.

DUX

Zakaj Tragedije slovenskega naroda ni poiskal in objavil dr. Tone Ferenc v svojih dokumentih, saj jo po vsebini citira ban Natlačen v svojem poročilu v London? Ni vedel za Zakrajškovo knjigo v Washingtonu? Zakaj se je zaustavil ravno tam, kjer se kot zgodovinar ne bi smel ? Zakaj spomenice niso objavili drugi zgodovinarji v svojih knjigah in razpravah ? Odgovorov je možnih več, npr. ker niso vedeli zanjo ali smeli vedeti in poudariti, kdo je njen pravi avtor, ker je v njej omenjenih preveč konkretnih imen, krajev, dogodkov, kar bi lahko povzročilo, seveda le v vojnem času, da bi se Nemci, pa tudi domači izdajalci, nemškutarji, ki jih spomenica omenja, ljudem še bolj maščevali… Pri informacijah je vedno dobro, da ne poveš vsega, kar veš, med vojno pa absolutno. Po predaji spomenice Mussoliniju in papežu Piju XII. se ni zgodilo za Slovence nič pozitivnega, nobene spremembe. Je bila spomenica potisnjena v predal ?

Kardinal Maglione in zunanji minister Ciano sta razmere v Sloveniji dobro poznala

Tone Ferenc v opombi pod črto ob objavi Natlačenovega poročila v London (v “Gospod Visoki Komisar pravi…”, Ljubljana, 2001, str. 59) sicer piše, da je Državno tajništvo Svetega Sedeža 20. junija 1941 poslalo veleposlaništvu Italije noto s prošnjo, da se pozanima za usodo slovenskega prebivalstva, ki ga nemške oblasti po obvestilu iz zanesljivih virov preseljujejo iz svoje zasedbene cone v Srbijo. Ferenc se pri tem sklicuje na razpravo Janka Pleterskega Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940 – 1945, objavljeni v Grafenauerjevem zborniku, Ljubljana, 1996). Ne sklicuje pa se na Natlačenov obisk papeža ali na njemu izročeno spomenico in predvsem njeno vsebino, saj je problematike nasilnega preseljevanja Slovencev iz zasedenih pokrajin v bolj konkretnem smislu tam manj (omenjen je izgon slovenske duhovščine iz okraja Ptuj na Hrvaško); se pa je že načrtovalo, a spomenica Tragedija slovenskega naroda 280 tisoč Slovencev, ki naj bi jih nasilno izselili v Srbijo, kot je ustno poročal Natlačen Mussoliniju v Rimu, ne omenja.

Francesco Borgongini Duca (levo) je bil prisoten ob podpisu lateranskega sporazuma med Italijo in Vatikanom februarja 1929

Tone Ferenc spis Janka Pleterskega slabo povzame, vsaj z vidika omenjene spomenice, saj je ne omenja in Ferenc tega ne opazi ali pogreša. Do obiska Konzulte v Rimu Pleterski omenja dva dokumenta v poglavju Slovenci pod nemško zasedbo. Prvi ima datum že 5. maja 1941 in govori o tem, kako je nuncij pri italijanski vladi  (Francesco) Borgongini Duca na temelju novic o preganjanju slovenske duhovščine pod nemško okupacijo govoril z zunanjim ministrom Galeazzom Cianom. “Ko sem mu pripovedoval o dogodkih onkraj novih italijanskih meja v Sloveniji, je pripomnil:”Le komu to pripovedujete! Tudi jaz to obžalujem, duhovnikom tam trda prede; toda mi ravnamo z duhovniki v Ljubljani zelo dobro.” (Grafenauerjev zbornik, str. 636).

Galeazzo Ciano o tem v svojih Dnevnikih 1939 – 1943 ne govori. Niti ne omenja, da ga je 8. junija zvečer obiskala slovenska delegacija, kot poroča v London ban Natlačen.

Cianov Diario je izšel leta 1946 in takoj zatem še v več ponatisih

Tone Ferenc ravno tako v opombi pod črto piše, kako je Ciano 25. aprila 1941 obiskal Ljubljano in se srečal z banom Natlačenom. Citira še, kaj si je italijanski zunanji minister zapisal v svoj dnevnik (Galeazzo Ciano Diario. Volume secondo 1941 -1943, Milano – Roma 1946). Med drugim piše, da je bivšega bana poznal že od prej, iz Stojadinovićevih časov…

Francesco Borgongini Duca

Pomembnejši je drugi dokument z datumom 16. maja 1941. “Nota Svetega sedeža ambasadi Italije. Omenja zapiranje slovenskih duhovnikov pod nemško okupacijo in druge ukrepe (zapiranje semenišč, razpust samostanov). Ljubljanski škof Rožman je prosil, da bi italijanske oblasti dosegle pri Nemcih izpustitev teh duhovnikov, ki naj bi odšli na ozemlje, zasedeno od italijanske vojske, v ljubljansko, zagrebško ali v dalmatinske škofije. Rožman prosi, naj italijanska vlada dovoli, da bi Slovenci kupili ali najeli nekje v Italiji ali Dalmaciji zgradbo, primerno za zatočišče za bolne in ostarele duhovnike – begunce in za bogoslovce, ki bi pribežali izpod nemške okupacije in bi tam lahko pričakali konec vojne. V noti je ugotovljeno, da so nemške enote zasedle skoraj celo ozemlje mariborske škofije in del ljubljanske. Navaja številke o zaprtih duhovnikih.” (ibid. str. 636)

Luigi Maglione še pred vojno

Ti podatki so očitno prišli v Rim še pred Spomenico. Šele podrobna tekstna analiza bi pokazala, ali so podatki in poročila sestavljena iz istih virov, ali je šlo za več vzporednih tekstov, in kakšna je bila dejanska vsebina Rožmanove “intervencije pri Italijanih” ter kdo vse mu je podatke posredoval. Odprta je še vsebina Rožmanovega priporočila za Natlačenov sprejem pri papežu 9. junija 1941.

Dr. Tamara Griesser – Pečar trdi, da je Natlačen izjavo Trpljenje slovenskega naroda po skrivnih kanalih poslal v Rim. Zakaj bi bili ti skrivni kanali sploh potrebni, ko pa je Spomenico bivši ban nameraval izročiti Mussoliniju in papežu Piju XII., torej bi teksta ali dva izvoda nesel s sabo ? Ne nazadnje so bili uradna delegacija Ljubljanske pokrajine in je z njimi potoval visoki komisar Grazioli.

Galeazzo Ciano

Pleterski v svoji razpravi, kjer citira dokumente, objavljene po datumih v četrti knjigi  ADSS (Akti in dokumenti Svetega Sedeža, nanašajoči se na drugo svetovno vojno), ki jih je leta 1965 začela objavljati Vatikanska založba, spomenice Tragedija slovenskega naroda ne najde ali omenja. Pleterski izrecno pravi, da je objavil vse, kar je v knjigah iz vatikanskih arhivov o Slovencih ali Sloveniji našel. Žal pa Pleterski poleg objave samih dokumentov ni vzpostavil analitičnega dialoga z vsemi okoliščinami, niti ni upošteval drugih objav in dokumentov, ki se nanašajo na vsak dokument iz ADSS posebej, in še bolj; zakaj ni iskal še drugih dokumentov, o katerih je bilo govora v pričevanjih dr. Jožeta Jagodica in dr. Ignacija Lenčka pa samega patra Kazimirja Zakrajška?

Okupatorska fašistična 14. pehotna divizija Isonzo

Takih primerov je več. Na primer že iz knjige Zbornik ob 750 – letnici Mariborske škofije 1228 – 1978, v katerem je objavljena razprava Miloša Rybářa Nacistični ukrepi zoper duhovščino Lavantinske škofije 1941 – 1945, ne upošteva njene dejanske vsebine, ko sicer omenja, da je bil  Rybář prvi slovenski zgodovinar, ki je v Rimu pregledal debele bukve ADSS. Ko Pleterski omenja dokument iz 16. maja 1941 v svoji razpravi, ne pove, kaj piše njegov zgodovinarski kolega Rybář. Miloš Rybář piše:

“Vesti o nacističnih ukrepih zoper slovensko duhovščino so kmalu prišle tudi v Vatikan. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je v maju in juniju 1941 večkrat poslal takšne vesti v Vatikan in osebno do papeža Pija XII. Že 16. V. 1941 je vatikansko državno tajništvo poslalo noto italijanskemu veleposlaništvu pri Sv. sedežu, v kateri omenja zapiranje slovenskih duhovnikov pod nemško okupacijo in druge ukrepe…”(kot citira Pleterski).

Rybář  pa pravi: “Italijani na to niti niso odgovorili ničesar. Slovenski politiki v Ljubljani so sestavili obširno spomenico z naslovom Tragedija slovenskega naroda, v kateri podrobno popisujejo nacistične ukrepe zoper Slovence pod nemško okupacijo. To spomenico so člani sosveta (konzulte) “ljubljanske pokrajine” vzeli s seboj v Rim, ko so se v začetku junija šli poklonit Mussoliniju in papežu in so jo obema izročili. Frančiškanski pater Kazimir Zakrajšek, ki je kot ameriški državljan 20. VI. odpotoval iz Ljubljane v Združene države Amerike, je spomenico vzel s seboj in jo je poslal v London ter širil po Ameriki, da je bila svetovna javnost lahko obveščena o nacističnih ukrepih v Sloveniji.

Vsa zavzemanja za zaprto duhovščino niso imela nobenega uspeha, čakal jih je izgon iz domovine.” (Rybar, str. 55).

Rybář v opombah k temu delu svoje razprave omenja najprej Noto Svetega sedeža ambasadi Italije z dne 16. maja 1941, zatem monografijo dr. Jakoba Kolariča Škof Rožman (tretja knjiga, Celovec, 1977) in še knjigo Kazimirja Zakrajška Ko smo šli v morje bridkosti (Washington, 1942). Iz tega bi se dalo sklepati, da vsi trije viri citirajo isto. Pa ne. Nota z dne 16. maja 1941 ni niti pri Pleterskem niti pri Rybářju citirana kot dokument v celoti, ker gre že za dve sicer le malo različni objavi po vsebini. Da je že tu v podrobnostih narobe, kaže tretja objava, in sicer v dodatku h Kolaričevi knjigi o škofu Rožmanu. Dodatek ima številko 16, kar je zgolj zaporednost v knjigi, ne pa izvornih dokumentov. Ti so objavljeni pod zaporedno številko 369 in v četrti knjigi ADSS.

Kot kaže Kolaričeva objava, je tekst daljši, čeprav je izpuščen seznam kar 23 zaprtih duhovnikov in je iz njega razvidno, da so prišla poročila v Vatikan, izrecno pa, da gre za intervencijo pri Svetem sedežu samega škofa Rožmana. Izbris imen 23 zaprtih duhovnikov primerjavo s spomenico Tragedija slovenskega naroda še otežuje. Kdo je imena izbrisal, ni jasno, saj jih ni ne v italijanskem ne slovenskem tekstu v Kolaričevi knjigi. V spomenici Tragedija slovenskega naroda so številke o zaprtih duhovnikih več kot desetkrat višje.

V tekstu monografije o škofu Rožmanu dr. Jakob Kolarič pravi:

O vsakem zločinu, ki sta ga okupatorja zagrešila nad slovenskim narodom, je škof Rožman takoj poročal papežu Piju XII. in ga prosil, naj posreduje pri nemški in italijanski okupacijski oblasti in protestira proti krivicam, ki jih narod trpi. Škofov kancler dr. Jože Jagodic piše: “O vsem, kar so nacisti počenjali na Gorenjskem v času okupacije, je bil škof Rožman stalno obveščen. In vem pozitivno, da je o vsem početju sproti poročal Svetemu sedežu. Pošiljal je v Rim posebne kurirje, ker pošta itak ni šla in bi ta pot tudi ne bila varna. V teh poročilih je tudi vselej prosil posredovanja Svetega sedeža pri nemških oblasteh v Berlinu in drugod.” (Iz pisma avtorju knjige)

Portret fašističnega zunanjega ministra Galeazza Ciana

Podobno piše dr. Ignacij Lenček: “Škof Rožman ni samo poročal Vatikanu o nacističnih krivicah, ampak storil vse, da bi Vatikan tudi pomagal. V juniju 1941 že sta me škof in ban Natlačen dvakrat poslala v Rim k papežu (sredi in konec junija) z obilnim materialom o preganjanju na Gorenjskem in Štajerskem. Vkljub gestapovski kontroli na italijanskih železnicah sem srečno prinesel vse v Rim. Ob drugem potovanju sem bil 40 minut v privatni avdienci pri Piju XII. in mu vse tudi ustno razložil. Obljubil mi je, da bo interveniral po berlinskem nunciju, a iz izkušenj ve – je dejal – da ni mnogo upanja na uspeh. Po naročilu dr. Lukmana sem tudi prosil za podporo za pregnane mariborske bogoslovce in papež je podaril 100.000 tedanjih italijanskih lir. “(iz pisma avtorju knjige)

Dr. Tamara Griesser – Pečar v svoji knjigi Razdvojeni narod ne problematizira niti dr. Toneta Ferenca niti dr. Janka Pleterskega oziroma njunih objav ne pozna in jih tozadevno, vključno z vatikanskimi dokumenti ADSS, ne omenja. Tako ni pojasnila, zakaj se Natlačenova Tragedija slovenskega naroda med dokumenti v Vatikanu ne pojavlja, če jo je bivši ban Marko Natlačen izročil Papežu Piju XII. osebno ? Začuda ne pozna kardinala Luigija Maglioneja, vatikanskega državnega tajnika, in ne monsinjorja Domenica Tardinija, tajnika kongregacie za izredne cerkvene zadeve, prav tako ne nuncija v Italiji Francesca Borgonginija Duco. Ne problematizira niti dr. Rybarja ne pisem Lenčka in Jagodice dr. Jakobu Kolariču ter seveda njegove monografije o Rožmanu.

Pater Kazimir Zakrajšek piše v svoji knjigi Ko smo šli v morje bridkosti, kako so v Ljubljano prihajali begunci in izgnanci iz Štajerske in Gorenjske in tako je “Ljubljana imela precej jasna, natančna in zanesljiva poročila o vsem, kar se je dogajalo po celi Sloveniji. Dosti poročil je prišlo v Ljubljano preko Zagreba in celo preko Srbije.” (str. 146)

Friedrich Rainer

Zakrajšek v omenjeni knjigi piše, da mu je spomenico Tragedija slovenskega naroda uspelo dobiti pred odhodom iz Ljubljane v Ameriko, in sicer nemški prevod. Iz Lizbone pa je slovensko verzijo spomenice, ki jo je očitno sam prevedel, poslal dr. Mihi Kreku v London. “Tako je jugoslovanska vlada dobila prvo avtentično poročilo o vseh strahotah, ki se gode v Sloveniji. Objavila je to spomenico v Londonu za celi svet.” Kje je bila objavljena in ali je bila prevedena v angleščino, da jo je lahko bral ves svet, Zakrajšek ne poroča, slovenski zgodovinarji pa še manj. Iz teksta je razvidno, da bi bila spomenica lahko objavljena že leta 1941 ali najkasneje do izida knjige 1942.

Zakrajšek še piše:“Iz Ljubljane sem vzel s seboj veliko podatkov o vsem, kar se je zgodilo doma do mojega odhoda. Na potu sem pa kmalu sprevidel nevarnost, da mi utegnejo ravno ti podatki popolnoma prekrižati pot in postaviti moje življenje na tehtnico pri mnogih preiskavah potnikov in njihove prtljage na mejah. Zato sem dosti tega uničil ter se glede vsebine zanesel na svoj spomin. Imel pa sem iz Rima s seboj uradno poročilo o nemških grozodejstvih nad našim narodom, ki je bilo izročeno papežu in Mussoliniju. To je bil javni dokument. Tega sem si upal nositi s seboj…(Zakrajšek, str. 160)

Zakrajškova formulacija bi dala vedeti, da je dokument, ki ga je vzel s seboj, dobil v Rimu. Je bilo izvodov spomenice Tragedija slovenskega naroda v Rimu še več, kot le za Mussolinija in Pija XII. ?

Zakrajšek v knjigi piše, da je z avtobusom odšel v Trst in od tam v Rim 20. junija 1941, kar je dobrih deset dni po obisku članov Konzulte z dr. Natlačenom Rima ter sprejemov pri Mussoliniju in papežu. Žal avtor kaj več ne pove, še posebej ne omenja ljudi, ki bi jim z objavo v knjigi že leta 1942 lahko zelo škodil.

Mons. dr. Jože Jagodic v svoji knjigi Mojega življenja tek Spomini, Celovec, 1974 v poglavju Spomini na škofa Rožmana med drugim pravi, da je bil ljubljanski škof med nemško okupacijo na Gorenjskem le enkrat, in še to skrivaj ter se na Bledu sestal z gaulajterjem Friedrichom Rainerjem. Nemška okupatorska oblast škofu ni dovolila priti, niti mu niso dovolili pisemskih stikov in ne pastirskih listov. To naj bi pisalo v argentinskem časopisu Sij slovenske svobode, o čemer pa Jagodič dvomi, da je informacija točna. O Rožmanovih protestih v Rimu proti nemškim preganjanjem slovenskih duhovnikov na Gorenjskem in Štajerskem ne piše.

Avstrijske zgodovinarje bolj zanima, kdaj je Friedrich Rainer (desno) umrl, potem ko je bil v Ljubljani obsojen na smrt, kot njegovi zločini na Gorenjskem

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec