Hasanaginica bolj z epsko kot operno poetiko

Gostovanje Narodnega gledališča Sarajevo na 66. Ljubljana Festivalu nadaljuje tradicijo sodelovanja s Festivalom Ljubljana kot nekdanjega organizatorja Jugoslovanskega opernega in baletnega bienala v Poletnem gledališču v Križankah, ki je izmenoma predstavljal v tekmovalnem smislu ansamble iz mnogih mest; Beograda, Zagreba, Osijeka, Splita, Reke, Skopja, Sarajeva, Maribora, Prištine, Novega Sada in Ljubljane. Kaj lahko ta mesta na opernem in baletnem področju nudijo ljubljanskemu in mednarodnemu občinstvu v Ljubljani še danes, je vprašanje, na katerega bi znal najbolje odgovoriti sam direktor in umetniški vodja festivala Darko Brlek.

Hasanaginica s svojimi štirimi otroki, peti pa je v zibeljki, vse fotografije Marijan Zlobec

Gostovanja pa so vendarle najprej odvisna od kvalitete in privlačnosti programov. V operi to ni lahko doseči, še posebej, ker se je medtem Festival Ljubljana povezal z mnogimi mednarodnimi ansambli in njihovim vodstvom, tako na primer z Bolšoj teatrom iz Moskve, Marijinim gledališčem iz Sankt Peterburga, Opero iz Vilne, Opero iz Sofije, Kitajsko opero iz Pekinga, pa z baletnimi ali opernimi ter musicalskimi ansambli iz Milana, Londona, Budimpešte, New Yorka, Genove, Ženeve, Pariza…

Leonardo Šarić kot Hasan-aga

Časi, ko so vsi želeli obiskati in seveda biti gostje Dubrovniških poletnih igre, so minili. Morda bi jih oživila le izgradnja velike operne in koncertne dvorane, v kateri bi bile možne produkcije vseh glasbenih in gledaliških žanrov, a dosedanji predlogi glede možnih lokacij še niso obrodili sadov.

Prvo dejanje Hasanaginice

Omenjeni bienali so potekali v času, ko Cankarjev dom še ni bil zgrajen oziroma tam ni bilo festivalskih in bienalnih predstav. Danes je možna kombinacija najmanj treh prizorišč, ob tem pa lahko le obžalujemo, da je bilo ravno kulturno ministrstvo glavni zaviralec zasebnega načrta za izgradnjo nove prav tako multimedijske dvorane v samem središču Ljubljane, za kar je osebni investitor porabil že kakih 30 milijonov evrov, na koncu pa bo moral iz prvotno načrtovane in na mednarodnem arhitekturnem natečaju izbrane dvorane narediti le stanovanja. Njegov projekt je menda uničila ena sama ženska na odgovornem položaju v Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Protikulturni fašizem slovenskega kulturnega ministrstva je neizmeren, pa ne le v Ljubljani, kot vidimo še v popolnoma propadajočem kulturnem spomeniku Plečnikovega Bežigrajskega stadiona, Roga, Cukrarne, kompleksa vojašnic na Roški, ki ga niso zmogli obnoviti niti v 25 letih, v nerealiziranih treh Akademijah, pa popolnoma propadlem načrtu za NUK 2. Če ne bi imeli nekdanje banove palače, bi predsednik Borut Pahor danes verjetno lahko operiral le v kakšnem montažnem šotoru.

Brat prepričuje sestro naj moža zapusti

Ta kontekst pokaže, da je bila odločitev za gradnjo Cankarjevega doma najboljša v celotnem dvajsetem stoletju, enaindvajseto in v samostojni slovenski državi pa je pri vseh projektih samó proti vsemu, še posebej ambicioznemu, drznemu, presežnemu. Cilj države je biti čim bolj zaostal in nerazvit, da se bo slovenski državni holding s svojimi kavbojskimi divje zahodnimi potezami, kot je sedanji predlog, da se sprejme zakon, po katerem bo podjetjem v državni lasti prepovedano sponzoriranje kulture, medtem ko je že večina podjetij v zasebni lasti pod upravo in lastništvom tujcev, ki nimajo interesa vlaganja v slovensko kulturo. s svojimi priskledniki še bolj obogátil. Novodobni neandertalski plenilci bi zase vzeli vse in še več, medtem ko so ostali državljani v njihovih očeh navadne stenice.

Prehitra odločitev Hasan-age

Sarajevska scena je morda primerljiva, a vendarle drugačna, saj je bilo v zadnjem času opaziti hitro ponovno prebujo in željo po afirmaciji, tako z mednarodno odmevnimi festivali kot z gostovanji in lastno ustvarjalnostjo. Produkt je ali so pogoji, da je neki skladatelj, po imeni Asim Horozič (r. 1958), lahko napisal in uprizoril že tri svoje opere, četrto, Derviš in smrt po romanu Meše Selimovića, pa že piše.

Beg Pintorović

V Sloveniji še čakamo na ustvarjalne pogoje za nastanek monumentalnejših oper, kot so v bistvu komorne opere Tomaža Sveteta (v zadnjem letu smo videli dve njegovi noviteti), pred tem noviteti Janija Goloba in Alojza Ajdiča ter opere za otroke Petra Šavlija in samosvoje opere Karmine Šilec, medtem ko je ostalih skoraj sto slovenskih oper v izvajalski “karanteni”, iz katere je uspelo uiti le kakim petim operam (Gorenjski slavček, Črne maske, Cortesova vrnitev, Ekvinokcij, Krog s kredo).

Adema Pljevljak – Krehić kot Hasanaginica

Narodno gledališče Sarajevo je na 66. Ljubljana Festivalu gostovalo s svojo izvirno opero, ne pa kakšno tujo. To je edino prava odločitev; Ljubljana ne potrebuje nečesa tradicionalnega in že znanega, ampak novitete, ki rišejo profil neke tuje glasbene kulture in njene ustvarjalne potence. Drugo pa je vprašanje, ali naš sinočnji gost, skladatelj Asim Horozić, tako potenco ima.

Spopad med begom in ago

Kaj to pomeni ? Odvisno je od perspektive gledanja; ali od bosanskega skladatelja lahko pričakujem kakšen zahodnoevropski ustvarjalni domet, ali lahko pričakujem avantgardo in njej soroden glasbeni stil, ali lahko pričakujem zahodnoevropsko operno snov, ali lahko moderno tehnično-scensko produkcijo? Ali lahko moderno režijo, scenografijo, kostumografijo, koreografijo, lučne in video fascinacije…?

Denis Isaković kot beg Pintorović

Odgovor je lahko samo večplasten in se najprej skriva v samih vprašanjih, ki nekako sugerirajo negativen odgovor, torej ne morem pričakovati nič modernega, kaj šele inovativnega in presežnega. Ali je že zgodovinska snov sama po sebi ovira ? Ni, če si te “ovire” ne postavi skladatelj sam. Skladatelj Asim Horozić je s svojo opero lahko prišel natanko do tja, kamor je uspel priti. To pa ni ravno daleč. Nekako iz Sarajeva do Tuzle.

Usoda matere petih otrok Hasanaginice je zapečatena

Asim Horozić je skladatelj skromnih opernih dimenzij, tako v znanju in poznavanju kompozicije kot v sposobnostih dojetja problema, kaj je operna dramaturgija in dramatika, kaj pa epska pripoved z dodatkom bolj ali manj ponavljajočih se enakih in podobnih melodičnih sosledij, razdeljenih v kar tri dejanja.

Amir Saračević kot imotski kadija

V Horozićevem ustvarjalnem konceptu manjka čisto glasbena dramatika, ki bi uspela slediti besedni in z glasbo udejanila številne konflikte na različnih ravneh, kot se pokažejo v vseh treh dejanjih, pri čemer je same snovi za tako členitev premalo. Manjka namreč dogajalno-scenski kontekst, ki bi Horozićevo opero oplemenitil, razširil, poglobil, nasprotja boj utemeljil, osmislil, postavil časovno-dialoški dvom, skok iz primarnega dogajalnega časa iz sredine 17. stoletja v svetlikajočo se osamosvajanje in osvobajanje ženske v naši sodobnosti, da sama odloči o svoji usodi, kot se tu pokaže na primer v prizorčku, ko Hasanaginica po dolgem notranjem dialogu sama dovoli, da ji nekdanji ali mladostni ljubezenski pretendent, imotski kadija, ki pa takrat ni bil uspel, natakne prstan. Drugi tak žensko osamosvojitveni prizorček pa je pravzaprav predsmrtni, kot uveljavitev primarnega materinskega etosa, čuta in dolžnosti, čeprav so po zakonu otroci po ločitvi, tu v obliki vrnitve poročne listine, pripadali možu ali moškemu. Opera Hasanaginica pa vendarle pokaže, da fevdalizem ne velja in ga sam razvoj čustev, spominov, emocij po fizični ločitvi… med obema nekdanjima ljubimcema in zakoncema porazi. In kdo zmaga? Samo otroci na čelu z najstarejšo hčerko. V nekem smislu so to kot Samorastniki Prežihovega Voranca.

Hasanaginica sprejme poročni prstan imotskega kadije

Asim Horozić je vse te tematike kot skladatelj precej poenostavil. Njegov operni zbor je zgolj koncertant brez dramske funkcije, razen uvodnega nakaza možnih spopadov; deluje kot plakat z lepo kostumografijo. Njegova vokalna struktura je šolska, skladateljsko neprebujena, miselno zastarela in neprimerljiva s kakšnimi zbori iz domače ali tuje tradicije v operah podobnega žanra, kot na primer v Nikolaj Šubic Zrinski ali Knezu Igorju. Horozić v svojem libretistu Nijazu Alispahiću ni našel ravno oblikovalca dramatičnega libreta, ampak zgolj linearnega prepisovalca in povezovalca pesemske, epske predosnove.

Bodoča nova nevesta Hasanaginica pred napovedano poroko

Hasanaginica tako ni imela moči in ustvarjalnega naboja, da bi postala nekdanja velika zgodovinska opera ali grand opéra. Horozić načeloma ima vse; zbor, balet, konfliktne soliste različnih glasov, vendar vsega ni znal niti razviti niti okarakterizirati, razen z nekaj uspelimi arijami, a zapetimi bolj kot kakšne še monteverdijevske lamentacije.

Kaj lahko še stori nespametni Hasan aga ?

Horozićeva ustvarjalna in poetska konservativnost ter premajhna profesionalna sposobnost se je v predstavi povezovala s slabo režijo Sulejmana Kupusovića. Pravzaprav je imel še srečo v zmožnosti ljubljanskega odra, da so se v zadnji steni lahko odpirala mogočna vrata po trenutni vsebinski potrebi in da so na koncu stopnišča še lahko nastopili plesalci in plesalke, medtem ko so bili individualni prizori ali dueti bolj ali manj stereotipni, s poudarjanjem moške dominacije in ženske v ubogajočem položaju, posameznih osebnih izpovedi in družinskimi prizori z otroki.

Ivan Šarić kot Sazlija

Scenograf Radovan Marušić je svojo sceno poenotil in poenostavil, tako da ves čas gledamo isti ambient, ne glede na spremembo dogajalnega prostora in operne vsebine. A hkrati scena aludira na nek zgodovinski bosanski čas in prostor s simbolno palačo kot element moči, oblasti, odločanja in celo poseganja v človekovo intimo. Dramatičnost odpiranja vrat in prihajanja oseb ven je v operi pravzaprav še največja.

Ples ni dovolj močan za premagovanje spominov Hasan-age

Korektna koreografija

Kostume je oblikovala slavna kostumografinja Vanja Popović, večkratna nagrajenka in oblikovalka kostumov za več kot sto predstav. Njen kostumski fokus je bil bolj zgodovinski kot sodobni, bolj elitističen, v službi določenih družbenih položajev in statusov, celo hierarhije, kot kakšne cenene “plebejskosti”. Opazna je bila njena kontrastnost barv osrednjih oblačil in njihova psihološko-karakterna funkcija ter izraz.

Mati Hasanaga je iz ozadja povzročiteljica zla

Koreografinja Edina Papo je zasnovala nekaj smiselno korektnega, a prave vsebine za njene naloge v libretu in operi še ni bilo.

Zgodovinski kostum s sodobnimi elementi

Operni solisti so bili solidni, med njimi dva sinova, basista, nekdanjega prav tako basista Ljubljanske Opere SNG Ivice Šarića, ki je prišel v Ljubljano v sedanji funkciji podžupana, prišel pa je še sarajevski župan, direktorja opere in filharmonije… Leonardo Šarić je vlogo Hasan-age oblikoval monumentalno, z večjim razponom na koncu, ko se pokažejo konflikti in dileme v njem samem, ko se oglasi vest in razpredejo vse niti, ki pa se na koncu ne povežejo v nov začetek. Glasovno je izenačen, markanten.

Sultanija, najstarejša hči Hasanaginice

Manj glasovno izenačena je bila sopranistka Adema Pljevljak-Krehić kot Hasanaginica. Njen glas je na posameznih mestih učinkoval že rahlo iztrošeno, forsirano, a je dosegla vrhunce tam, kjer jih je bilo najbolj pričakovati; v notranjih dialogih, analizi lastne usode, morebitnih napak, ki jih je do moža naredila, a je hkrati pristala na nove izzive, čeprav ne prostovoljno.

Hasan-aga obsodi mater, da je nenehno spletkarila

Basist Denis Isaković je bil beg Pintorović in hkrati Hasanaginičin brat. Prav tako monumentalen in markanten kot Hasan-aga, s čimer je bil omogočen odrski spopad, a hkrati njegova spletka in vpletanje v “notranje zadeve” drugih. Na koncu opere se zlomi, saj mu sestra umre. Tenorist Amir Saračević je bil kot imotski kadija pripravljen sprejeti svojo nekdanjo, a neuslišano ljubezen “nazaj”, četudi je medtem že postala žena drugega in ima z njim pet otrok. Tu je libreto vsebinsko najšibkejši in najmanj prepričljiv. Solist ni toliko deloval kot spletkar, bolj kot naiven in neizkušen moški, za katerim stojijo odločitve in interesi drugih. Mezzosopranistka Dajana Šegvić je bila mati Hasanaga. Tipična figura nekdanjih in sedanjih, torej večnih mater, ki se vtikujejo v ljubezensko življenje in odločitve svojih sinov. Z velikim občutkom za oder in svoj operni lik ter z glasovno svežino je poustvarila sopranistka Aida Čorbadžić kot najstarejša hči Sultanija. Basist Ivan Šarić je bil Sazlija z eno pesmijo in s starim inštrumentom, bosansko lutnjo v rokah v tretjem dejanju.

Hasanaginica umre in s tem ostane v krogu svoje prvotne družine

Orkester Narodnega gledališča Sarajevo je igral precej oglato, nedoživeto, s premalo muziciranja in občutljivosti, s premajhnim odkrivanjem notranje podobe in dilem v vseh glavnih likih; več bi moralo biti zavzetosti, več spevnosti, še posebej s poudarjanjem tistih melodij, ki so v operi tipično elegične in hkrati nekakšen prevladujoči bosanski melos, ne glede na dejstvo, da so bile neke melodije blizu tem iz Bilečanke in celo Konjuh planinom. Opera Hasanaginica izvedbeno ni težka in bi se moral orkester vanjo poglobiti v komponentah, ki bi jih boljši dirigent, kot je bil sinoči Dario Vučić, oplemenitil z elementarno-emotivno močjo, da Hasanaginica na koncu lahko tako tragično konča. Orkester in dirigent bi morala poudariti, da je Hasanaginica bolj opera notranjega kot zunanjega dotika, ne glede na pripombo, da je v tem smislu skladateljsko premalo poglobljena.

V Ljubljano je prišel tudi skladatelj Asim Horozić

Predstava pa je na koncu dočakala burne ovacije in simpatije, ki so se izrazile še s stoječimi aplavzi precejšnjega dela občinstva.

Marijan Zlobec