Ob največjem in verjetno tudi najpomembnejšem svetovnem festivalu fotografije v Arlesu v Provansi, ki že od leta 1970 postavi na ogled vse žanre fotografije, teče od 90-tih tudi ugledna off scena – festival prebojne mlade fotografije, novih prijemov, novih izrazov, Voies Off. Na njem so letos častni gostje Slovenci: sinoči so z velikim uspehom odprli razstavo fotografij »If Slovenia Were« v Galeriji Voies Off sredi mesta ter napolnili tudi dvorišče nadškofijske palače, kjer je nepregledna množica spremljala videoprojekcijo del vseh 19 članov skupine.
Odprtje razstave
Projekt je plod več kot tri leta trajajoče fotografske delavnice, ki jo je v Sloveniji kot mentor vodil svetovno znani fotograf slovenskih korenin iz Pariza, Klavdij Sluban. Temeljni skupni imenovalec nastalih umetniških fotografij so bili različni pogledi na Slovenijo, nekateri bolj kritični, drugi nostalgični in čustveni ali izmerjeni le z doživetimi detajli, tako črno-belo kot v barvi.
Klavdij Sluban
Klavdij Sluban: »Tudi v Sloveniji, ki jo pogosto obiskujem, srečujem vse več fotografov, ki mi želijo pokazati svoja dela in se pogovoriti o njih. Tako je nastala moja doslej najdaljša večletna delavnica, pri čemer je bil poudarek editing, torej selekcija fotografij, ki omogoči zgraditi smiselno serijo z lastno pisavo za vsakega fotografa posebej. Tudi sama Slovenija je večplastna. Od Bleda do Livolda na Kočevskem je toliko različnih svetov, toliko možnosti odkrivanja, da lahko vsak fotograf, najsi bo tuj ali domač, najde ne le zanimive prizore, pač pa tudi – sebe.«
Projekt »If Slovenia Were« je bil za predstavitev v Arlersu izbran izmed 147 kandidatov, razstava bo na ogled do 23. septembra. Novembra pa jo bodo postavili, prav tako pod kuratorstvom Klavdija Slubana, še v domovini, na gradu Brestanica.
Kdo so, ki so prejeli povabilo?
Ob tako enkratni priložnosti, da se pojavijo »na vrhu fotosveta«, je prav, da njihova dela na kratko predstavim, kot pač dojemam njihovo vsebino, ki je prepričala kuratorja in komisijo.
Jošt Dolinšek (serija In Between) je podpisan pod neverjetne detajle konjske dlake, snežink … črno-belega sveta, ki se nam nenadoma pokaže čisto kot nekaj drugega. Umetnik je tako iskal izraz/odraz svojih čustev in spominov. Jošt Franko (Ida) se je na povsem svoj način poklonil spominu tete Ide in časom, ko je le s fotografijo še lahko prodiral skozi njen odhajajoči spomin. Katja Goljat (serija Home) se je v barvah poigravala s »poklonom svojima staršema« (kot je opredelila svojo vsebino), ki kljub letom še vedno vstajata z zoro in kmetujeta, ona pa se ob tem uči o življenju. Ciril Jazbec (Refugee Stream Into Your Town) se je srečal z begunci na domačem pragu, »česar nisem nikoli pričakoval«, in je lovil v objektiv, kako se Evropejcem v Rigoncih na hrvaški meji ob tem čez noč spremeni življenje.
Tereza Kozinc – Paris In and Out/V Pariz in spet iz njega
Irena Jurca (Endless Dream) je v črno-belem zapisala vrsto detajlov, s katerimi govori o svojem iskanju smisla med življenjem in smrtjo na domačih tleh, med tesnobnostjo in občutkom izgubljenosti. Jurij Korenjak (The Apparition of Trieste) z roba krasa doživlja veliko mesto in stalno spreminjanje morja, stavbe in pomole urbanega okolja, kamor pogosto zahaja. Primož Korošec (Persona) ponuja posebne portrete najbolj znanih slovenskih igralcev kot poudarek osebni identiteti. Tereza Kozinc (Paris In and Out) v barvni seriji, ki še zdaleč ni potopisna, pripoveduje o svojem življenju med domovino in tujino in vtisih, ki se ob teh premikih neprestano zarezujejo vanjo.
Jurij Korenjak – The Apparition of Trieste/ Privid Trsta
Meta Krese (Textile Workers) iz dolgoletne fotografske prakse postavlja na ogled utrinke nekdanjega slovenskega tovarniškega sveta. Robert Marin (Still Believe in Santa Claus) izbira barvne podrobnosti, ki so na videz vsakdanje, a redko na tak način pritegnejo naš pogled. Dejan Mijović (The Fifth Season) se v črno-belem po svoje zahvaljuje »vsem prijateljem, saj nas le pravi podpirajo v dobrem in slabem«. Kljub težki poškodbi z veliko energije skozi fotoaparat odslikava svet okoli sebe.
Klemen Skubic – Nest/Gnezdo
Matej Povše (Lost in Globalization) v črno-belih podobah nočnih prikazni mesta potrjuje svoje spoznanje, da ni več pomembno, kako daleč je kaj, pač pa, kakšna je komunikacija. Boštjan Pucelj (Barbed Landscape) je s fotoaparatom izrezal poglede na naravo ob žici na meji kot serijo umetniških izzivov. Matjaž Rušt (The New World) pa je odpotoval odslikat življenje slovenske diaspore onkraj oceana, a še vedno najbolj obstojne. Klemen Skubic (Nest) je serijo zaznamoval s podtoni iz otroštva in melanholičnimi primerjavami, ki delajo to črno-belo serijo v resnici zelo barvito. Nina Sotelšek (Stardust) se s fotoaparatom večkrat vrača na ista mesta, da bi odkrila in ujela pravi duh prostora. Iz posameznih fotografij kot iz koščkov počasi nastaja celotna slika.
Obiskovalcev se je kar trlo
Marko Vrbič (Slovenians) s svojo serijo o polikanem podeželju, avtu pred vsako hišo in fotogeničnih ljudeh ponuja ravno obratno, kritično podobo. Ana Zibelnik (White Devil) v črno-belem raziskuje razmerja med resničnimi zgodbami in verovanji ter njihovem izvoru in dokumentira neenak odnos med človekom in naravo. Manja Zore (The Skin We’re In) pa vztrajno raziskuje oblike ženskega telesa in za razstavo s fotoaparatom osvetljuje vsakršne njegove pojavne oblike.