Brez uradne objave in sporočila ter utemeljitve na odru pred začetkom koncerta so sinoči v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije razglasili istoimenskega skladatelja, torej Marjana Kozino, za častnega člana SF. V avli so le pokazali diplomo s tem priznanjem, kar je premalo, če je že bil koncert posvečen sedemdesetletnici Slovenske filharmonije, Kozina pa je bil njen prvi direktor.
Orkester Slovenske filharmonije, vse fotografije Marijan Zlobec
SF ima vsaj svojo v. d. direktorico Marjetico Mahne, na koncertu pa je bil kulturni minister Anton Peršak, pa tudi Darko Brlek, direktor Festivala Ljubljana, saj je bil koncert v sklopu 66. Ljubljana Festivala. Seveda bi moral spregovoriti minister, ki pa je prav v svojem odnosu do Slovenske filharmonije pokazal veliko neodločnost, ki se vleče že več kot poldrugo leto in SF še sedaj nima direktorja ali direktorice s polnim mandatom.
Pihalci Slovenske filharmonije
Koncert Pastorala je hkrati spomnil na nekdanje ali zgodovinske člane Slovenske filharmonije, kar pa seveda ni čisto natančno; člani so postali, ko Slovenske filharmonije ni bilo, ampak je bila njena predhodnica nemška Filharmonična družba, a seveda v Ljubljani, tako da jih lahko imamo za svoje.
Dmitrij Liss
Problem koncerta je bil v njegovi prebučnosti, hrupnosti in v velikem pomanjkanju mehkobe, fines, počasnosti namesto hitrosti, blagosti namesto napadalnosti, oglatosti in robatosti namesto spevnosti, skratka brez občutja za lepoto, ki jo glasbeniki nedvomno imajo in v sebi čutijo, ne pa njihov sinočnji dirigent Dmitrij Liss, ki očitno ni dojel, da vse kar počne, ne ustreza ne akustičnemu prostoru ne kompozicijam; ne njihovemu stilu ne duhovni podobi. S “šostakovičevsko” mentaliteto ne moreš napasti lahkotne nedolžnosti Haydna, pastoralnosti vaškega Beethovna in belokranjskega Marjana Kozine.
Natalie Clein
Malo več poglobljenosti v svoji interpretaciji Haydna je pokazala gostujoča britanska čelistka Natalie Clein, a ne bi mogel reči, da je presegla tiste slovenske violončeliste, ki smo jih v zadnjih obdobjih že slišali, pa četudi mislim na mlajše od Cirila Škerjanca in Miloša Mlejnika; imamo celo plejado mladih, a vanje premalo zaupamo in mislimo, da je vse, kar je tuje, avtomatično boljše in najboljše.
Natalie Clein
Niso mi bile všeč njene grimase, iz katerih je bolj kot radost ali celo uživanje ob koncertiranju, deloval trpeč izraz. Dodani Bach je bil slab.
Dmitrij Liss
Praznik je minil manj praznično, kot bi si zaslužil.
Diploma za Marjana Kozino
Res pa je, da je med koncertom zelo hitro padel pritisk in je v pavzi tako močno deževalo, da ni mogel nihče niti malo na zrak, pa tudi dvorana ni bila prezračena.
Beethovnova Pastoralna
V avli je bil na ogled faksimile prepisa Pastoralne simfonije z Beethovnovimi popravki kot darilo skladatelja Filharmonični družbi ob imenovanje za svojega častnega člana.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Marjan Kozina posmrtno častni član Slovenske filharmonije”
Žal mi je, da nisem bila na koncertu. A slovesnosti, kot berem, pravzaprav sploh ni bilo. Ne znamo, nimamo občutka za dostojanstvo, ni pravi?
Mimogrede – pravkar mi bralka poročil na radiu pripoveduje o osebi s priimkom VOZNJAKI. Bi rekla tudi PENDEREKI?
Pa še komentar k “trpečemu obrazu”: o tem, kako pevci čutimo glasbo in besede, ki jih pojemo, bi se dalo napisati marsikaj. Tudi sama se zavedam, da včasih občutenje pesmi prenesem še bolj na obraz kot v glas. Tega se poskušam odvaditi; ljudsko pesem želim posredovati, ne pa oblikovati. Drugo so seveda avtorske priredbe. Tedaj si lahko dam duška…
Bogdana