Začetek 66. Ljubljana Festivala je takoj ponudil enega izmed pričakovanih vrhov celotnega festivalskega poletja, ki se bo verjetno končalo, odvisno do Križank, šele sredi septembra. Sinočnji koncert Münchenskih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom gostujočega dirigenta pri njih, estonskega glasbenika Paava Järvija, je ponudil izredno redko, praktično “nepredvidljivo” koncertno kombinacijo Brucknerja, Bartóka in Hindemtha, torej nekaj zelo zahtevnega tako za nastopajoče kot za več kot tisoč poslušalcev v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Münchenski filharmoniki na 66. Ljubljana Festivalu, vse fotografije Marijan Zlobec
To je bil njihov že četrti koncert z istim programom; najprej so ga trikrat izvedli za münchenske abonente in druge obiskovalce koncertov v matični dvorani Gasteig. Njihova dvorana je večja od Cankarjevega doma in hkrati manj akustična, kot je strnil vtise dirigent, medtem ko je Gallusova ravno pravšnja in omogoča tesen stik med nastopajočimi in občinstvom, kar je za goste posebej dragoceno, ker se nekako počutijo objeti s toplino pričakovanj.
Koncertni mojster Sreten Krstić in Paavo Järvi
Paavo Järvi je po koncertu povedal, da so takoj začutili velika pričakovanja in poslušalsko koncentracijo občinstva, mirnost, tišino, zelo pazljivo spremljanje njihovega nastopa. Povedal je, da je bil sinočnji koncert njihov najboljši, kar pa je sicer že poprej napovedoval direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek. Kot glasbenik ve, da se interpretacija z večkratno izvedbo lahko le še poglobi.
Odlična trobentarja Markus Rainer in Guido Segers (desno)
Järvi je sin legendarnega prav tako dirigenta Neemeja Järvija, ki je prvič gostoval v Ljubljani pri simfonikih RTV Ljubljana še v Slovenski filharmoniji, ko se je Cankarjev dom šele gradil. Dirigent je v celoti iz glasbene družine, tako da je podedoval muzikalnost, glasbeno okolje in hkrati študijsko vnemo, disciplino, natančnost, kompozicijsko analitičnost, organizacijsko spretnost (v Estoniji ima svoj glasbeni festival v Pärnu) in vseskozi mednarodnost; od Evrope do ZDA in Japonske.
Pozavnisti
Dirigentova odločitev, da na začetek koncerta uvrsti malo znano Brucknerjevo Simfonijo št. O (Ničto), je bila že sama po sebi drzna; najzahtevnejše delo naj se pokaže, ko so glasbeniki še spočiti in je potemtakem drugi del koncerta lahko bolj “sproščen”.
Dvig prvega flavtista Michaela Martina Koflerja
Münchenski filharmoniki so verjetno najboljši interpreti Brucknerjevih simfonij na svetu; zgradili in negovali so tradicijo, v kateri so sodelovali veliki dirigenti, med njimi je vsekakor bil največja legenda Sergiu Celibidache, s katerim so še lahko igrali nekoliko starejši člani sedanjega orkestra, med njimi srbski koncertni mojster Sreten Krstić. Sam sem imel srečo, da sem Celibidacheja videl na Praški pomladi nekje v osemdesetih letih, kako so skupaj izvedli Brucknerjevo Sedmo simfonijo v Smetanovi dvorani. Celibidache, že star, je glasbenike v glavnem samo gledal; dirigiral je z očmi, izjemno močnim pogledom. In njegov tempo je bil zelo počasen.
Dvig oboista Ulricha Beckerja
Järvi vse te zgodovinske interpretacije Celibidacheja, pa tudi Eugena Jochuma, Herberta von Karajana, Lovra Matačića pozna in ve, kako zahteven je Bruckner.
Sreten Krstić
Brucknerjeva Ničta simfonija v d-molu zelo prepričljivo vzpostavlja dialog s skladateljevim kasnejšim simfoničnim opusom, a vidiš, da je Bruckner takoj on sam; tu je evidentno rojstvo osebnega stila, iz katerega je potem skozi tri desetletja nastajal razvoj in se zaokrožil pri nedokončani Deveti simfoniji. Če hočeš biti svetovni simfonik, moraš garati desetletja, tako kot Gustav Mahler in v dvajsetem stoletju zlasti Dmitrij Šostakovič.
Pihala so bila v celoti odlična
Bruckner ni imel zunanjih spodbud, relevantnih vplivov, ampak je ustvarjalnost nastajala iz njegove duhovnosti in globine duše, iz religioznosti, ki pa je ni, razen v mašah, Te Deumu…v simfonijah manifestiral ilustrativno, ampak bolj abstraktno in motivično simbolno. Brucknerju bi vsekakor bolj ustrezalo sočasno slikarstvo kakega simbolista Arnolda Böcklina (v nekaterih slikah z religiozno tematiko), kot francoskih impresionistov na eni strani ali ruskih realistov na drugi, kot je sicer ruske slikarje skladatelj spoznal na Svetovni razstavi na Dunaju leta 1873, ko so v ta namen zgradili kilometer dolgi Prater.
Hindemith je imel nekaj kitajske glasbe
Brucknerjev ustvarjalni princip je poleg takojšnje osebnostne identitete z rojstvom prepoznavnega stila hkrati odmik od sleherne sladkobnosti, lahkosti, logične predvidljivosti z melodičnim sosledjem, kaj šele všečnosti. Za Brucknerja je bil merodajni poslušalec edino Bog. Tako kot kasneje za Oliviera Messiaena, na čigar izvedbo simfonije Turangalila v Ljubljani še čakamo. Seveda sta bila oba dolgoletna organista v svojih cerkvah.
Flavtista Michael Martin Kofler (desno) in Martin Belič ter pikolistka Gabriele Krötz
Järvi se je zavedal, da je bil z Ničto simfonijo, ki so jo Münchenski filharmoniki, kot je povedal po koncertu, sploh prvič izvajali, vsaj v zadnjem obdobju, postavljen pred velik izziv, še posebej, ker je bil pri tako slovitem orkestru le gost, ne pa stalni dirigent.
Piotr Anderszewski
Njegov analitični pristop je temeljil na poznavanju in izražanju slehernega detajla, na zvočnem ravnovesju vseh sekcij, tako da je znal izpostavljati posamezne sole, tako izredne oboe, pa prve flavte našega znanca Michaela Martina Koflerja in druge Martina Beliča iz Maribora, seveda pa vseh godal s koncertnim mojstrom Sretenom Krstićem, ki se bo prav z Brucknerjem vpisal med njegove interprete z najdaljšim stažem.
Bartókov Tretji klavirski koncert
Pri Münchenskih filharmonikih smo občudovali posebno plemenito barvo zvoka, mehkobo in hkrati intenzivnost, ki pa ni prehajala v dramatičnost. Pri Brucknerju je najtežje zadeti in pokazati ravno to; notranjo, ne pa zunanjo vzvalovanost, gost zvok brez dinamičnega presežka; mojstrsko prehajanje od intenzivnega piana do mezzoforte, ne pa izkazovanja zvočne moči. Järvi je znal dinamiko trobilcev prilagoditi zvočni celoti,plastičnosti, kot da bi jo zmeril.
Piotr Anderszewski z dodatkom
V strukturi skoraj enourne simfonije je Bruckner že tipičen samosvoj (Allegro, Andante, Scherzo: Presto – Trio. Langsamer und ruhiger, Finale: Moderato). V izvedbi Münchenskih filharmonikov ni bilo nikakršnih nihanj, razlik v intenziteti, vse je bilo podrejeno celoti in celovitosti, tako da interpretacija ni imela šibkih mest v nobenem stavku. Pri Scherzu, ki je Brucknerjeva melodična in ritmična posebnost, pri kateri nikoli ne veš, koliko plesne radosti si je skladatelj privoščil iz kompozicijskih, to je strukturnih potreb svojega simfonizma, koliko pa si je kljub vsemu poduhovljenemu principu privoščil še malo “poganskosti”.
Piotr Anderszewski
Na drugem delu koncerta smo najprej spoznali redkeje izvajani Bartókov Tretji Klavirski koncert v E- duru v interpretaciji mednarodno uveljavljenega in priznanega poljskega pianista Piotra Anderszewskega.
Odlični trobilci
Pianistovo razumevanje Bartóka v njegovi predsmrtni fazi je bilo ravno tako; med nebom in zemljo, med še poslednjim sentimentom in onostranskostjo, med trenutki poslednjega romantičnega navdiha in transcendentalnostjo, ki pa je v tej interpretaciji vendarle prevladovala. Manj je bilo “znanega” Bartóka iz poprejšnjih časov (bolj v tretjem stavku (Allegro vivace) in več kontemplativnega, umirjenega, spokojnega, bolj usmerjenega v onostranstvo (drugi stavek Adagio religioso), čeprav tu ne bi mogli hkrati prepoznati kakšnih zunanjih, bolj “ilustrativnih” okoliščin, čeprav biografi poudarjajo posvetitev koncerta ljubljeni ženi, prav tako pianistki Ditty Pasztory.
Konec Sretena Krstića
Anderszewski je igral mehko, umirjeno, brez neke zunanje virtuoznosti, ki bi igrala na karto všečnosti in efekta. A je odmev, tako kot pri Brucknerju, prav tako bil glasen, z ovacijami. Dirigent je orkester zmanjšal in zelo pazil, da ni bil njegov zvok niti enkrat premočan. Zavedal se je pomena zvočnega ravnovesja in orkester mu je z lahkoto sledil.
Zadnji priklon
Zakaj se je pianist iz Chopinove domovine v dodatku raje odločil za eno izmed Bagatel Ludwiga van Beethovna, je morda treba videti v kontekstu celotnega programskega večera.
Simfonične metamorfoze na teme Carla Marie von Webra Paula Hindemitha bi se morda ali vsaj na prvi pogled strukture in oznake štirih stavkov: Allegro, Scherzo. Turandot, Andantino in Marš zdele še najbolj “programske”, na posameznih mestih skoraj “ilustrativne” (kitajska Turandot), a se je dirigent tega bolj zavedal kot nevarnost “baletizacije” kompozicije, ki je sicer nastajala na pobudo koreografa Leonida Massina z namenom baletne predstave…
Steklenica in poljub
Paavo Järvi se je raje posvetil notranjemu dialogu; zvočnemu, barvnemu, ritmičnemu, izraznemu dialogu znotraj kompozicije same, ne pa z vizijo baleta ali koreografije. Ta pristop je še enkrat potrdil, da je v Ljubljano pripeljal Münchenske filharmonike kot svetovni orkester s poudarjanjem umetniških vrednot redko izvajanih biserov, ki poslušalca ne pustijo pri miru ali ga izzovejo k premisleku še dolgo potem, ko je koncerta že konec.
Nemški gostje so po vsaki kompoziciji dočakali ovacije. Ko pa so zaprli note, je bilo jasno, da z dodatkom ne bo nič. Izbrali so naš premislek kot dodatek k njihovemu nastopu.
Marijan Zlobec
J