Po odprtju 66. Ljubljana Festivala je že sinoči sledila nova glasbena programska ter vsebinska festivalska ponudba in hkrati avtorski izziv multimedijskega ustvarjalca, skladatelja, dirigenta, glasbenega izvajalca (sinoči bobnarja), producenta in hkrati povezovalca večera Roka Goloba.
Simfonična ekstaza II je bil zahteven glasbeni projekt , vse fotografije Marijan Zlobec
Rok Golob je sam napovedoval ves program in povezoval večer. Veliko bolj skromno kot oba televizijca na Poletni noči. Ta primerjava zlahka pokaže, kakšne “zvezde” so ljudje, ki si uzurpirajo televizijski medij za lastno promocijo. Morda bi Golob lahko dodal še kak stavek o čisto svojih kompozicijah.
Katrinas
Rok Golob deluje ali učinkuje zelo suvereno, samozavestno, kot glasbenik obvladuje program, ga zna razvrščati, svojo simfonično ekstazo stopnjevati in vsebinsko zaokrožiti, seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali je ves večer bil prava simfonična ekstaza. ali pa je bil le vokalna ekstaza.
Gibonni in Nuška Drašček Rojko
Namreč simfonizem v čisto kompozicijskem smislu terja večji angažma orkestra s čisto avtorskimi deli ali skladbami. Golob je pod vplivom ameriškega glasbenega izročila, in to vsekakor ne najnovejšega, ampak njegov melos bolj kaže na dialog s kakšnimi sentimentalnimi filmi in glasbo v njih iz kakšnih petdesetih let, deloma pa tudi iz takratnih risank, manj pa je močnejšega, radikalnejšega, bolj gostega simfonizma, zvočne ekstaze, ki bi znala simfonični orkester, tokat Zagrebške filharmonije, poustvarjalno animirati do skrajnosti svojih izvajalskih moči.
Omar Naber in Nina Strnad
Rok Golob ostaja na simfoničnem področju še vedno premehak, kot da bi ga nekdo oviral do prave eksplozije, to pa je kot stoji v naslovu – simfonična ekstaza. V vsem večeru je bilo namreč najmanj ravno te ekstaze. Reševali in pokazali so jo nastopajoči s svojimi pesmimi.
Aleksandra Josić in Gibonni
Golob je prav tako precej skromen po svoji izvirni melodični invenciji, se pravi rojstvu svojih melodij, popolnoma prepoznavnih in avtorskih, tako pa je bolj ali manj “uvoznik” in aranžer. Ustvarjalni pobeg v Azijo z eno predstavljeno kompozicijo mu ni pomagal. Lep primer svetovne simfonične ekstaze in hkrati avtorske glasbe je bil slavni Leonard Bernstein.
Violinistka Lana Trotovšek
Golob je svoj kompozicijski simfonični manjko transformiral v druge komponente večera, pri katerih pa ni bil več toliko odvisen od sebe kot od vseh nastopajočih.
Perpetuum Jazzile
Tu pa je imel srečo, saj so se vsi, od prvega do zadnjega, lahko bi rekel zanj zelo potrudili. To je zelo pohvalno, ker sta tak pristop in realizacija pogoj za nastop na 66. Ljubljana Festivalu, ki sicer ni namenjen takim ali sorodnim glasbenim zvrstem, razen z nekaj dogodki, kot smo jih videli že v prejšnjih letih in jih doživljamo še letos.
Tinkara Kovač
Če bi rekel, da smo še enkrat doživljali slovensko popevko, bi moral takoj dodati, da še hrvaško.
Nuška Drašček Rojko
Med pevci so znani nastopajoči potrdili svoje kvalitete, osebnostni izraz, stil, vsebino, odrsko prezenco, vokal, skratka celovit nastop. Odrska in programska pestrost je večer naredila v celoti zanimiv tudi za priložnostnega obiskovalca, ki posameznih nastopajočih ne spremlja ali vsaj ne redno.
Aleksandra Josić
Golob je ime srečo z odličnim Perpetuum Jazzile, ki je z na pamet naštudiranim programom in vokalno čistostjo, glasovno polnostjo, ritmično perfekcijo, dikcijo in smislom za harmonijo ter uravnoteženost povezav s simfoničnim orkestrom dokazal svoj sloves.
Stoječi aplavzi za nastopajoče
Med solisti so bili, kot rečeno, vsi dobri ali celo odlični, malo mi manjkata močnejša glasovna, to je čisto vokalna prezenca Nine Strnad in Maje Kevc, ki še nista pokazali vsega, kar bi od njiju pričakoval, to je popoln razvoj in udejanjenje lastnega glasu. Tak razvoj sta pokazali na primer Nuška Drašček Rojko in Tinkara Kovač.
Dima in ognja je bilo preveč
Lepo presenečene je bila Aleksandra Josić s svojo samozavestjo in sproščenostjo; malo je želela biti podobna Tini Turner.
Gibonni je bil v svojem elementu, prav tako ostali moški…, ki pa so se mi zdeli v celoti nekako “solznomeškobni” ali junaško samosmilečni.
Violinistka Lana Trotovšek je bila manjši in precej mirnejši del “ekstaze”.
Nekako “mešano” je izzvenel nastop skupine King foo.
Simfonični orkester Zagrebške filharmonije je ta žanr glasbe igral korektno, dobro, na nekaterih mestih pa zlasti godala premalo čisto in skupaj, s smislom za celovitost zvočne podobe. Pri igranju na odprtem in pri ozvočenju so ravno godala najbolj izpostavljena.
Sklepni priklon vseh nastopajočih
Malo čudno izzveni Simfonična ekstaza II s sicer zelo popularno Slovenija, od kod lepote tvoje Slavka Avsenika.
In še čisto na koncu Slavko Avsenik
Rok Golob bo moral največ delati in narediti v smeri lastnega skladateljskega stila in osebnostne glasbene prepoznavnosti, ko bo namesto Avsenika izvedel le še enkrat – sebe.
Marijan Zlobec