Ferdinand Magellan je ena največjih pustolovskih in morjeplovskih legend. V letih 1506 –1512 je raziskal Dišavne otoke (Moluki), leta 1517 pa se je Španiji ponudil, da odpluje do teh otokov z zahodne smeri. Španijo je zapustil leta 1519 in preplul preliv, ki se danes imenuje po njem, nato ga je čakala več kot trimesečna težavna pot preko Tihega oceana, preden je prišel do Filipinov, kjer je bil v spopadu z domorodci ubit. Sfera Mundi – Potovanje okrog sveta, multimedijski spektakel, ki je sinoči odprl 66. Ljubljana Festival, pa vendarle ne daje v ospredje Magellana, ampak njegovega sužnja Enriqueja, doma s Filipinov, ki je prvi dojel, da so pluli po krogli, ne pa po ploskvi, ki se bo končala s prepadom. Gostujoča katalonska gledališka skupina La Fura dels Baus je s svojim režiserjem Carlusom Padrisso pripravila glasbeno – scenski spektakel, kot ga na Kongresnem trgu še ni bilo, vprašanje pa je, ali in kako bi se lahko ponovil ali ga celo presegel.
Počasno dviganje krogle, Marsa, vse fotografije Marijan Zlobec
Začelo se je z odštevanjem od 10 do 0, ko se je hkrati z močjo tolkalske sekcije orkestra slišala prva topovska in raketna salva z Ljubljanskega gradu. Visoko izza zgradbe Univerze se pojavi dron, ki nosi osvetljeno ladjo, pomanjšano repliko Magellanove Victorie.
Mars in dron
Hkrati se začne dvigovati ogromna krogla, na kateri se projicira največji izziv človeštva; kako osvojiti Mars. Planet se vrti, v njem so astronavti; dva s pravo kozmonavtsko obleko, s čimer ne le aludirata na nekdanjo osvojitev Lune, ampak iz zvočnikov slišimo posneti glas ameriškega kozmonavta Armstronga:»To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«.
Slovenska in evropska zastava prvi na Marsu
Prvič vidimo, kako bo na Marsu leta 2024, ko bo na površju zavihrala slovenska zastava. Medtem ko kozmonavta opravljata svoje osvajalsko poslanstvu, se zdi, kot da so v notranjosti krogle skrivajo avtohtoni Marsovci s tutu oblačili. Vloga Marsa je s tem opravljena, dialog s pol tisočletja “nazaj” je vzpostavljen.
Domorodci na Marsu in novodobni osvajalci ?
Glasba z zakritega oda v izvedbi velikega simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Josepa Vicenta nakaže znane dramatične motive iz baleta Romeo in Julja Sergeja Prokofjeva. Kaj bi lahko pomenila ta zvočna metafora, če ne dramatični spopad; tu med posadko in domačini, kamorkoli so že prišli. Dirigent zelo poudari moč in bojevitost, dinamiko, ritem, akcentira vse kar se da.
Preskok z Marsa v 16. stoletje
Preskok na oder je šele začetek po oni marsovski “uverturi”. Na odru se pojavi duh Enriqueja; duša preteklosti, ki prihaja v sedanjost, da nam pove zgodovinsko izročilo:
»Predstavljajmo si, da je leto 2024 in da je človek ravno prispe na Mars. Gre za tako pomemben dogodek, kot je bil tisti, ki se je pripetil meni pred 500 leti. Ime mi je Enrique in bil sem prvi človek, ki je obšel svet ter dokazal, da je Zemlja okrogla .«
Nekoč so mislili, da svet sestavljajo le trije kontinenti
»V tistih časih so mnogi želeli uiti iz teme in poiskati resnico!
Enrique
Nekaj nas je bilo, ki smo odkrili, da ta srednjeveški zemljevid treh kontinentov – Evrope, Azije in Afrike ni resničen!
Ljudje so mislili, da je Zemlja ravna plošča, obkrožena z neurnimi vodami in morskimi pošastmi, in če bi kakšnemu pomorščaku uspelo prepluti te vode, bi na koncu padel v veliki prepad!«
Podoba vode in morja
Predstava se začenja odvijati kot prvoosebna pripoved in izpoved Magellanovega sužnja, kot osebna usoda in pričevanje, ki nevede in nehote na koncu postane zgodovina, ne da bi si jo želeli ali nanjo mislili.
Filipini
Prizori krutega mučenja, tragičnih usod in spopadov na smrt med pomorščaki ter vsakršnimi domorodci, obredi inkvizicijskega kaznovanja z mučenjem in obešanjem so pod drevesi že na zelenici zunaj Kongresnega trga morda premalo izraziti in vsem v avditoriju opazni.
Inkvizitorsko kaznovanje heretikov
Mučilne naprave
Enriquejeva izpoved je preprosta, narativna; pripoveduje jo ženska.
»Živel sem na filipinskem otoku, polnem aromatičnih začimb, ki si jih je želela vsa Evropa … Kar naenkrat se je na morju pojavilo nekaj čudovitega, nekaj, česar nisem prepoznal …«
Ples z ognjem
»Pozneje sem izvedel, da je bila to ladja in me je peljala proti Ameriki, kjer sem spoznal človeka, ki je zaznamoval moje življenje. Ime mu je bilo Ferdinand Magellan.«
Vkrcanje na ladjo pred odrom se zdi močan dramski element; bela osvetljena rebra poudarjajo arhaičnost, krhkost, votlost, a hkrati junaškost posadke.
Mornarji
Magellan prvič spregovori skozi usta velikana v rdečem; v glavo je projicirana podoba dramskega igralca Borisa Ostana.
Ferdinand Magellan
»Prihajam, da kupim sužnja. Ne, tistega ne, enega višjega in močnejšega. Tistega, najmlajšega.«
Obraz Borisa Ostana
Ko je kupčija opravljena, Magellan spregovori:
S počasnim korakom proti Uršulinski cerkvi
»Zdaj te vzamem za sužnja, a ko umrem, boš svoboden.«
Magellan ni več sam
Enrique v poziciji Magellanovega srca vpije: »Čudeži se bodo zgodili, ko bo človek imel mogočne ideje.«
Enrique
Magellan se s sužnjem Enriquejem vrne v Lizbono na Portugalskem, na ladji, otovorjeni s poprom, klinčki in cimetom.
Enrique pripoveduje:
»Ladja vstopa v Lizbono, množica jader reže valove … Prizorišče, ki ga ponuja pomlad, je res veličastno. Mesto je poslikano s keramičnimi ploščicami in ovito v aromo začimb … Občutek imam, da gre za čudežna vrata, po katerih vstopam v svet čudovitih krajev, ki čakajo, da jih odkrijem …Tukaj sem spremljal Magellana in spoznal portugalskega kralja Manuela...
Čeprav je bil Magellan Portugalec, je monarhija njegove domovine skušala storiti vse, da ne bi mogel zaključiti prvega obplutja Zemlje … Magellan je obupan zaprosil, naj mu vzamejo državljanstvo, da bi lahko delal za drugo krono …«
Nova plovba
Prvi del potovanja je pravzaprav ekspozicija celotne zgodbe, ki z dosego zgornjega roba Kongresnega trga vsebinsko razpade na dva dela oziroma se tam, s sprejemom v Lizboni in od tam kratka pot na Špansko, v Sevillo, začenja drugi del neprekinjenega zgodbenega toka, tokrat v drugo smer plovbe, za nas pa v bistvu nazaj proti odru, sto in več metrov dolgo.
Epizoda v Sevilli, kamor je kralj Karel V. poslal don Diega Barboza, da bi načrtoval novo potovanje okrog sveta
Magellan med množico
Novo posadko so sestavljali po en Filipinec, Indijec, Maročan in Brazilec, dva Mozambičana, štirje Angleži, pet Nemcev, po šest Belgijcev in Grkov, sedemnajst Francozov, petindvajset Italijanov, 29 Portugalcev in 160 Špancev.
Magellanov glas pripoveduje:
»Nekega avgustovskega jutra leta 1519, ko je imela četa na krovu vse potrebno, je bil oznanjen odhod s topovskimi streli in jadra na jamboru so se razprla.«
Enrique se spominja
Enrique podrobno pripoveduje o dogodivščina, uporih, Magellanovem kaznovanju upornikov; o razčetverjenju Mendoze, obglavljenju Quesada, Cartagene in nekega župnika.
»Izpluli smo iz ožine in pred nami se je odprlo ogromno mirno morje, imenovali smo ga Tihi ocean. Po njem smo pluli tri mesece in dvajset dni, ne da bi okusili kakršnokoli sveže živilo.
Biskvit, ki smo ga jedli, že ni bil več kruh, temveč prah, pomešan s črvi, in je neznosno smrdel, saj je bil prepojen s podganjim urinom. Voda pa je bila tako gnila in smrdljiva.
Da ne bi umrli od lakote, smo jedli koščke usnja. To usnje je bilo tako trdo, da ga je bilo treba štiri ali pet dni namakati v morju, da se je malo omehčalo, nato pa smo ga kuhali in jedli.
Enrique sestopi iz Magellanove figure
Naša prehrana se je zreducirala na žaganje kot edino hrano, saj so še človeku tako odvratne podgane postale res draga poslastica, za katero je bilo treba plačati po pol dukata.
Vendar to ni bilo najhuje. Naša največja nesreča je bila bolezen, ki nas je napadla in povzročila take otekline dlesni, da so celo presegle zobe in oboleli niso mogli zaužiti prav nobenega živila. Devetnajst jih je umrlo.
V teh treh mesecih in dvajsetih dneh smo prepluli približno štiri tisoč milj po morju, ki smo ga poimenovali Tihi ocean, saj med svojim popotovanjem nismo doživeli niti najmanjšega viharja …
Mislim, da se v prihodnosti nihče ni drznil lotiti podobnega potovanja.«
Preobrat na Filipinih
Magellana domorodci umorijo, Enrique misli, da je svoboden, a ni in ga mornarji odpeljejo na ladjo, da bo z njimi plul naprej. Špancem pripravi večerjo in vanjo vmeša strup.
Magellan umira
Sklepno Enriquejevo poročilo:
»Biti suženj je bila moja nesreča, a hkrati tudi sreča. Sem Enrique, prvi človek, ki je obšel svet in dokazal, da je Zemlja okrogla.«
Balada za mrtvega Magellana
Na koncu predstave se v zraku pojavi dvigajoča se mreža kot mogočno jadro. Njegovo sporočilo bi lahko bilo, da človek lahko odpluje čisto povsod, le če ima pogum, svobodo in cilj.
Počasi v nebo
Sfera Mundi – Potovanje okrog sveta je v bistvu zelo linearna in narativna predstava, skorajda memoarna. Dramatični zasuki so prav tako zgolj predmet pripovedi, fragmenti, drobne ilustracije, vnešene v kompozicijsko celoto, ne pa same po sebi nek razvojni problem. Mnoge stvari ali dogodki so razloženi samo z nekaj stavki, na videz vznemirljivimi, v resnici pa po odtenkih kažejo na osvobajanje glavnega protagonista, ki ni Magellan. Pojem osebne svobode, zavzemanje in boj zanjo je že sporočilo nove dobe z renesanso. Rodila so se nova spoznanja o svetu in njegovih dimenzijah.
Fascinanten sklep zgodbe
Carlus Padrissa je tu že na prvi pogled bolj epik kot dramatik. Zanimal ga je sklenjeni in zgoščeni zgodbeni tok, skoncentrirana in na dlan položena epoha, ki predstavlja tako politične spore (Magellan kot Portugalec preide k Špancem) kot čisto civilizacijsko osvajalsko dominacijo ter z določenimi na silo vzetimi pravicami, za katere pa se izkaže, da po duhu, ideji in razmišljanju ljudi, kjerkoli že so, niso niti “gospodarjeve” niti “suženjske”, o čemer priča že kar moderna pergamentna pogodba med Magellanom in Enriquejem ter njegovi obljubljeni svobodi.
V različnih oblikah
Padrissa odgovori na vprašanje: do kod bo človek še prišel ? Njegov odgovor je, da do koder bo sam hotel, bolj kot se sedaj še zdi, da bo zmogel. Če bi rekel, da je videc, bi bilo pa že pretirano.
Celotna ekipa La Fura dels Baus se je izkazala zelo profesionalno, prav tako pa naši sodelavci, še posebej pa oni, ki so viseli v zraku.
Odlična je bila mezzosopranistka Irena Parlov kot Enrique; pravzaprav je bila zelo moderen suženj. Zlasti impresivna je bila v svoji baladi, ki pa je vzeta iz kantate Sergeja Prokofjeva Aleksander Nevski. Impresiven, da ne režem emotivno vpliven je bil španski otroški glas.
Ognjemet
Prav tako odlično se je izkazal simfonični orkester Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Josepa Vicenta. V nekem smislu že zelo določeno rusko glasbo je želel “postaviti na novo” v nek nov zgodbeni kontekst, in kot sta glasbo skupaj izbrala dirigent in režiser. Da se sicer diskutirati, ali je ta glasbena kraja najbolj relevantna in edina možna, a bi potem morali dobiti neko obliko nove opere ali scenske kantate ali kaj še bolj modernega in avtorskega, kar pa bi terjalo mednarodno naročilo, pri čemer pa ni moč v naprej reči, da bi bilo uspešnejše, kot citatni kolaž ruske glasbe, ki nikakor ni učinkovala tuje.
Počasno spuščanje
Dobili smo ljubljansko svetovno premiero, ki bo potovala po svetu in šla v zgodovino kot nek poseben festivalsko-zgodovinsko dogodek.
Sklepni aplavz
Zdaj nastopi vprašanje: kaj pa znamo narediti sami, ko La Fura dels Baus ne bodo več prišli ?
Marijan Zlobec