Musical Briljantina je sinoči v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v celoti uspel. Zakaj ? Odgovor bi bil, da je za to zvrst glasbe in še posebej o tej vsebini najbolje, da ne kompliciraš z izborom profesionalnih igralcev in pevcev, ampak glasbeno-gledališko snov ali tematiko izraziš z najbolj pristnimi akterji, to pa so mladostniki, ne čisto iz srednjih šol, o katerih Briljantina govori, se pravi poje, ampak s kakšno leto starejšimi. Čim manj “šole”, da potem vsi izdelajo, bi lahko rekli.
Prvi ali glavni ljubezenski par, vse fotografije Marijan Zlobec
Simpatični, čeprav čisto na začetku malo pretirano groteskno starčevsko-invalidni prihod nastopajočih na zbor nekdanjih maturantov, da bodo počastili in se spominjali šestdesetletnice mature leta 1958, je pravzaprav pomenil nekakšen zgodbeni okvir, ki pa je na koncu ostal kar pozabljen, tako da so ostali vsi še naprej mladi.
Ostarela profesorja na šestdesetletnici mature
Ozvočena predstava se je na začetku še zdela malo prehrupna in bi ji lahko odvzeli kakih petnajst odstotkov decibelov, a smo se v nadaljevanju, hočeš nočeš, sprijaznili s celovitostjo zvočno-pevske prezence številnih nastopajočih.
Plesa je veliko
Briljantina ima večji horizont in panoramo vseh pevcev in plesalcev, profiliranih akterjev, sošolcev in sošolk na srednji šoli; med sabo povezanih, navidez sprtih, v iskanju prvih partnerskih odnosov, ljubezenskih romanc, sanj, problemov in problemčkov, nagajanj, ljubosumij, spontanosti, zamer in jez, sporov in spopadov, pa spet odpuščanj in pomiritev…tako kot se dogajajo na naših šolah tu in sedaj, le da se je svet sedaj še bolj zaostril in bi bil čisti prevod nekdanje ameriške zgodbe v naš čas vsekakor manj romantičen.
Iskanje identitete parov
Briljantina namreč ameriške družbe, pa seveda niti slovenske ne problematizira; tu ni nekega prepoznavnega socialno – družbenega okvira ali problemov, tu ni rasnih spopadov, niti verskih, niti begunskih, niti medgeneracijskih, niti družinskih…, kar postavlja snov a priori v pozitivni doživljajsko-zgodbeni in generacijsko-duhovni prostor; na koncu vendarle zelo prepričljivo izpostavlja optimizem in voljo, odpira vrata generaciji, ki bo iz mladostništva vstopila v svet odraslosti z lepimi izkušnjami.
Napovedovalca
Briljantina nima družbeno-kritične naravnanosti ali osti, ampak se obrača k spontanosti življenja mlade generacije na ravni njene prvinskosti, prebujajočih se naravnih zahtev, s problematiko prvih ljubezni in spolnosti, igric, drobnih laži, malih spletk, fovšij, povezav v klapo, šport, tu košarko, slučajno ravno na dan, ko je naš že svetovno znani devetnajstletni Luka Dončić v ZDA bil eden glavnih akterjev televizijskega showa s prodajo in kupovanjem najboljših v tem športu.
Dramatičen ljubezenski zasuk
Hote ali nehote smo pomislili na ta moment, ko smo ugledali mlade košarkarje okrog koša, manj jasna je bila neizpeljava sicer napovedanega tekmovanja, ki se je potem nekako bolj nakazano usmerila k nekakšnim nameravanim obračunom med klapami z bejzbolskimi palicami, kot jih poznamo iz nekih starih mafijski filmov kot ubijalsko orožje za izdajalce družine.
Lirična zasanjanost
Briljantina ima več solističnih parov, več plesalcev, več pevcev in močnejši glasbeni ansambel kot Mamma Mia! Vprašanje je, ali ima močnejšo in bolj izčiščeno dramaturgijo, ali se da mestoma precej razvlečeni govorjeni tekst skrajšati in narediti predstavo bolj kompaktno ter še bolj dinamično? Prav tako ostaja vprašanje, ali je glasba skupine ABBA močnejša od glasbe v Briljantini ? Zase vem, katera glasba je boljša, a gledalci na predstave Briljantine ne bodo šli s primerjalnimi namerami.
Najstniški angel
Scensko-režijski koncept Briljantine je enovit, celovit ali kompleksen; lahko bi rekel, da vse funkcionira profesionalno. Scenograf Aleksandar Denić je uporabil osrednjo vertikalno odprto sceno, ki je povezala vso snov musicala, interier in eksterier tako, da ni bilo potrebnih nikakršnih premikanj in sprememb, razen odpiranja “garažnih vrat” za prizore z dvema različnima avtomobiloma; belim in rdečim, v resnici pa istim, čeprav tega niti ne opaziš. Ta scenska statičnost v resnici ne učinkuje ali deluje niti malo statično. Scena je skratka odrsko natančno izmerjena in funkcionalna.
Še varna razdalja
K tej dinamiki je najbolj prispeval režiser Jug Radivojević. Njegov pogled na Briljantino je minutažno natančen in zgodbeno razčlenjen, s poudarkom na vsakem posamezniku, solistu, da udejani svojih zgodbenih pet minut, tako da ni v naprej vse v prid enemu samemu ali glavnemu paru. Ob njunem primikanju, odmikanju in končnem ujetju režiser ne spregleda še ljubezenskih zapletov in problemov ostalih, za katere nismo tako prepričani, ali so med sabo zaljubljeni in nekakšen par ali vsaj “hodijo”, kot smo včasih rekli.
Ukradeni poljub
Režiser je obvladal prostor in ljudi ter jih združil v prepričljivo enovito zgodbo s srečnim koncem. Vsem nastopajočim je pustil njihovo spontanost. Ni želel, da bi predstava izpadla kot naučena. Skoraj kot v pravljici. Morda pa smo vstopili v čas, ko so nam pravljice bolj potrebne kot kruta realnost ?
Ko se punce usekajo
Kostumska oprema nastopajočih Tatjane Radišić je generacijsko pogojena in je v celoti uspela aklimatizirati mladostnike na način njihove, ne nazadnje spremenljive oblačilne podobe, kar lahko naredi navidez nerodno in naivno dekle za največjo spogledljivko in seksi frajerko, skratka nadene si kostumsko orožje, s katerim bo svojega ljubezensko še ne prepričanega zaljubljenca dotolkla. Kostum kot moment odločilnega pomena je v predstavi opažen in s tem uspel.
Fant, ne bo šlo tako na lahko
Koreografija Milice Cerović je bila prav tako celovita, diferencirana, dinamična, natančna, kot da bi se nastopajoči šolali leta. Znala je izkoristiti širino in globino odra, glede na nadstropno sceno pa še vertikalo, s čimer je pridobila in predstavi dala večplastno, že skoraj panoramsko podobo.
Kako je z nosečnostjo?
Ansambel je bil pod vodstvom Patrika Grebla spretno skrit pod dvignjeno sceno, tako da pravzaprav ni bilo jasno, od kod glasba prihaja, razen da od povsod. Igrali so dobro, zavzeto, s posameznimi soli so dajali predstavi vtis večje prisotnosti in predvsem pomembnosti. Podobno stereofonsko je deloval razširjen pevski zbor (še izza scene). Vse je bilo dobro naštudirano, kot rečeno pa mestoma prehrupno, tako da kakšen dialog ni bil čisto slišen, a to so bili bolj redki trenutki. Tempo predstave je bil pravi, sam bi skrčil nekatere dialoge proti koncu prvega dejanja, malo še v drugem, a se menda glede na licenco in avtorske zahteve tega ne sme storiti.
Ples
Prevodi dialogov Boštjana Gorenca Pižame so bili korektni, malo posodobljeni ali prilagojeni slovenskim razmeram, čeprav je omemba Škofijske gimnazije izpadla malo “nunsko”, boljši je bil “mrliški furgon” za avto. Odlično prevedeni ali prepesnjeni, spevni songi Tomaža Domicelja še čakajo na zapomnjenje ne le nastopajočih.
Dolga pot do končnega objema
Ti so bili v celoti prepričljivi, brez odstopanj, napak, šibkosti, vsak je imel nekaj zase; močnejšega, nadpovprečnega ali individualnega; posamezne usode se ne stekajo le v en tok, ampak bolj razširjeno, kot v delto. Generacijska delta srednješolskih dijakov ameriškega, tu pa slovenskega prostora in časa.
Konec dober, vse dobro
Veliko si upajo, da kar tako čez noč pridejo na naš največji oder, odpojejo in odplešejo celotno, s pavzo skoraj triurno predstavo.
Avdicije so bile zahtevne, a so na koncu izbrale prave ljudi. Saša Lešnjek in Luka Markus Štajer sta bila kot Sandy in Danny odlična tako glasovno kot igralsko; več zvezdniškega v njem kot v njej, a na koncu, kot veste, zmaga ženska ali pa popustita oba. Če bi rekel, da so bili profesionalci enakovredni amaterjem ali da niso bili opazno boljši od njih, bi bilo to zelo nevarno za obstoj naših akademij in državnih ansamblov. Bili so dobri: najbolj Alenka Tetičkovič kot profesorica Lynch, še posebej s svojimi krutimi vzgojnimi metodami, kot pa se jih spominjam še iz osnovne šole in sta z nami to počela vsaj dva učitelja. Eden te je klofnil, da si bil takoj ves rdeč, drugi pa prijel za zalisce, da bi ti skoraj odtrgal glavo. Mislim, da bo treba iti “nazaj k naravi.” Za tako naravo pa ni bil nič kaj dovzeten profesor Eugene v podobi Gojmirja Lešnjaka Gojca. Bolj udaren je bil Uroš Smolej kot Vince Fontaine in najstniški angel; edini lik, ki ni čisto jasen, še najmanj v svoji transcendenčnosti, razen če s tem mislimo na njegovo “zadimljenost”.
Pesem med stoječimi aplavzi
Predstavi so dajali dinamični in vsebinski impulz še Mariša Jagodič kot Rizzo in Rahela Horvat Toš kot Liza, Tadeja Pavlič kot Marty in Maja Šalamon kot Džen, Tim Lončar kot Kenickie in Žiga Lukman kot Dreko, Niko Krhlanko kot Roger in Matevž Derenda kot Sonny, Melani Mekicar kot Patty in Katja Škofic kot Ča-Ča. Skrivnostni glas po zvočniku Johnyja Casina, kot kakšnega skrivnega “mafijca”, je bil v lasti Patrika Grebla.
Brez pevskega zbora glasovne večplastnosti ne bi bilo, k čemur je prispeval temeljit študij Tomaža Pirnata.
Rože za nastopajoče
Že med predstavo je bilo precej spontanih aplavzov in ovacij, na koncu pa še bolj, zlasti v parterju kar stoje. Morda bi morali še enkrat ponoviti sklepni skupni nastop s pesmijo, tako da bi nastopajočim stevardese v celoti uspele razdeliti vsaj po eno rožo. Tako pa je izpadlo ravno tu premalo “zrežirano”.
Marijan Zlobec