Münchenski filharmoniki na 66. Ljubljana Festivalu po osmih letih

Prihajajo Münchenski filharmoniki. Po osmih letih spet na 66. Ljubljana Festival. Orkester je uvrščen med najboljše na svetu, kot interpret Brucknerjevih simfonij in Hindemitha pa za najboljšega. Z Brucknerjem in Hindemithom, pa še Bartókom se bo namreč predstavil na 66. Ljubljana Festivalu 1. julija ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. V Ljubljano prihaja z istim programom, ki ga bo izvajal trikrat zapored v svoji domicilni dvorani Gasteig v Münchnu.

Münchenski filharmoniki

Münchenski filharmoniki so kot interpreti Brucknerja dosegli največjo slavo s Sergium Celibidachejem, ki se ga je najbolj bal prav tako legendarni interpret Brucknerja Herbert von Karajan. A kot brucknerjanca sta v svetu slovela še dva dirigenta: Eugen Jochum in Hrvat Lovro von Matačić, ki smo ga večkrat videli in slišali v Ljubljani. Spomnimo, da je s Slovensko filharmonijo nazadnje v Gallusovi dvorani izvedel Brucknerjevo Sedmo simfonijo, napisano v spomin na umrlega Richarda Wagnerja. Bil je radijski prenos, nato pa se je posnetek pojavil na Japonskem kot dvojni CD; na enem je bila simfonija, na drugem pa posnetek vaje z Matačićevim govorjenem. Na koncu je maestro dejal: “Ljepo je bilo raditi sa vama!” Ta posnetek je bil nekako vzet iz arhiva RTVS, saj je najprej, kot rečeno, izšel na Japonskem, ne da bi kdo, razen enega ali nekoga, vedel, kaj se je v resnici dogajalo.

Münchenski filharmoniki v Gasteigu

Pri Münchenskih filharmonikih so sicer gostovali ali bili umetniški vodje prav tako slavni dirigenti, kot Lorin Maazel, James Levine, Christian Thielemannn ali sedaj Valerij Gergijev, a se z Brucknerjem in Hindemithom ne morejo več tako pohvaliti kot omenjeni mojstri.

Sergiu Celibidache je bil glasbeni direktor Münchenskih filharmonikov od 1979 do smrti 1996

Münchenski filharmoniki prihajajo na 66. Ljubljana Festival pod dirigentskim vodstvom v svetu vse boj uveljavljenega dirigenta Paava Järvija, sina legendarnega Neemeja Järvija, ki je bil z Ljubljano, konkretneje s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana, povezan še v času, ko je vladala železna zavesa. Prijateljeval je s slovenskim pianistom Acijem Bertoncljem, ki ga je vabil k sebi na dom v Domžale, o čemer je rad pripovedoval. Neeme Järvi je namreč k nam prihajal iz Estonije, od koder se ni dalo kar tako potovati na Zahod in menda se je pri nas pripravljal na odhod v svobodni svet. Eva verzija je, da je v bistvu na Zahod emigriral iz Ljubljane, ne vem natančno. Leta 1980 je z družino odšel v ZDA, ameriški državljan pa je postal leta 1987.

Eugen Jochum je z Münchenskimi filharmoniki izvedel Sedmo Brucknerjevo že leta 1926

Paavo Järvi bo tako nadaljeval očetovo tradicijo, kar pa ne bo lahko, saj je Neeme v Ljubljani, takrat že v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, spet gostoval. No, kakorkoli že, vsak koncert je glasbena zgodba zase.

Naame Järvi dobrotnice Ljubljane ne bo nikoli pozabil

Paavo Järvi se je prav tako rodil v Estoniji, v Tallinu leta 1962. Zanimivo je, da je dirigent tudi njegov brat Kristjan, sestra Maarika pa flavtistka. Paavo se je leta 1980 preselil z družino v ZDA in najprej študiral na Curtis Institute of Music, zatem v Houstonu na tamkajšnji glasbeni univerzi, potem pa že sodeloval z legendarnim Leonardom Bernsteinom v Los Angeles Philharmonic Institute. Njegova dirigentska kariera se je začela strmo vzpenjati v drugi polovici devetdesetih let (Malmö), po letu 2000 pa se je uveljavil pri več odličnih orkestrih (Cincinnati, Bremen, Frankfurt), dokler ni zavzel samega Pariza, kjer je postal in je še glasbeni direktor Orchestre de Paris. Bil je umetniški svetovalec Estonskega nacionalnega simfoničnega orkestra in z njim v svetovnem merilu uveljavil domače skladatelje, kot so Arvo Pärt, Erkki-Sven Tüür, Lepo Sumera in Eduard Tubin.

Paavo Järvi

Järvejevi biografi omenjajo njegov širok repertoar in gostovanja pri največjih orkestrih na svetu. Tako je pri Dunajskih filharmonikih gostoval že leta 2006, potem pri najboljših orkestrih v Londonu, New Yorku, Bostonu, Clevelandu, Los Angelesu, Philadelphii, Chicagu, Dresdnu, Milanu, Tokiu, Birminghamu, Amsterdamu.

Otto Böhler – Anton Bruckner (levo) prihaja v nebesa, (1890), kjer ga pozdravljajo največji skladatelji pred njim, kot Liszt, Wagner, Schubert, Schumann, Weber, Mozart, Beethoven, Gluck, Haydn, Händel in Bach (po silhuetah)

V Ljubljani bodo nemški gostje s svojim sicer gostujočim dirigentom najprej izvedli Brucknerjevo Simfonijo št. 0 iz leta 1869. Simfonija je začetek monumentalnega simfoničnega opusa, najprej kot nadaljevanje Beethovnovih simfonij, kasneje pa se z njim lahko vzporejata le Gustav Mahler in Dmitrij Šostakovič. Če vzamemo v obzir vse simfonije omejenih štirih skladateljev (brez sicer velikih simfonikov, kot so bili še Haydn, Mozart, Schubert, Schumann, Čajkovski, Rahmaninov, Sibelius, Čajkovski, Prokofjev, Martinu, ki ga največkrat radi pozabljamo…), potem vidimo, da je ravno simfonični svet najbolj epohalen, najbolj dialoški s svojo dobo ali širšim političnim dogajanjem, a hkrati zelo povezan z individualnim notranjim življenjem slehernega velikega skladatelja, da ne rečemo njegovo usodo.

Anton Bruckner

Skladatelj Anton Bruckner je sicer eden velikanov glasbene zgodovine. Potem ko je našel svoj stil, je bil neodvisen in se je nenehno razvijal. Kompozicijsko izstopa enajst simfonij, od katerih jih je danes v veljavi devet. Značilno zanj je bilo, da je pred starostjo 40 let pisal v glavnem zborovsko glasbo, maše, motete pa tudi posvetno glasbo, največ za moški zbor. Najpomembnejša dela iz tega obdobja so Requiem v d – molu (1848), Missa solemnis (1854) in 150. Psalm (1858), Maša št. 1 v d-molu, Maša št. 2 v e – molu, Maša št. 3 v f – molu. Kasneje se je posvetil simfonijam. Simfonija, f-mol, 1863, 1. Simfonija, c-mol, 1866 (različica iz Linza), 1890/91 (Dunajska različica), Simfonija, d-mol, 1869 (imenovana Ničta, št. 0]), 2. Simfonija, c-mol, 1872, 1877 3. Simfonija, d-mol, 1873, 1876, 1877, 1889,4. Simfonija, Es-Dur (»Romantična«), 1874, 1878, 1880 (novi Finale), 1889, 5. Simfonija, B-Dur, 1878 6. Simfonija, A-Dur, 1881 7. Simfonija, E-Dur, 1883, 8. Simfonija c-mol, 1887, rev. 1890, 9. Simfonija d-mol (nedokončana), 1887-1896.

Piotr  Anderszewski

Gostje iz Münchna bodo predstavili zatem Koncert za klavir in orkester št. 3 v E-duru, madžarskega skladatelja Béle Bartóka, v drugem delu koncerta pa še Simfonične metamorfoze na teme Carla Marie von Webra nemškega skladatelja Paula Hindemitha.

V Bartókovem koncertu bo solist svetovno znani poljski pianist Piotr Anderszewski. Doma iz Varšave je tam študiral na glasbeni akademiji, potem pa še v Strasbourgu, Lyonu in Los Angelesu ter pri raznih slavnih pianistih, kot sta Murray Perahia in Leon Fleisher. Pianist je postal mednarodno znan že leta 1990 na pianističnem tekmovanju v Leedsu. Kmalu je začel nastopati na najpomembnejših koncertnih odrih in z najboljšimi orkestri (Berlin, Amsterdam, Chicago, London, Philadelphia, Salzburg…). Pianist snema za več glasbenih založniških hiš, kot so Virgin Classics, Philips, EMI…

Béla Bartók

Klavirski koncert št. 3 je iz leta 1945, ko je skladatelj zapustil Madžarsko in se podal, že hudo bolan, imel je levkemijo, v Ameriko. To je tako rekoč predsmrtno delo. Napisal ga je kot presenečenje in darilo za 42. rojstni dan svoje druge žene Ditte Pasztory – Bartók. Koncert ni bil povsem dokončan; menda je manjkalo še sedemnajst taktov, ki jih je po osnutkih orkestriral skladateljev prijatelj Tibor Serly. V Ljubljani ga je izvajal še v Slovenski filharmoniji prav omenjeni Aci Bertoncelj.

 

Paul Hindemith

Simfonične metamorfoze na temo Carla Marie von Webra so nastale leta 1943, ko je skladatelj že bil v ZDA, kamor je emigriral leta 1940 in postal profesor na Univerzi Yale v New Havenu (Connecticut).

Malokdo ve, da je Paul Hindemith s svojim Kvartetom Amar, v katerem je igral violo, na začetku dvajsetih let, po festivalu v Donaueschingenu, gostoval v Ljubljani, kjer so med drugim izvajali njegov novi Godalni kvartet, verjetno prvič zunaj Nemčije. Kritiko koncerta sta napisala kar dva slavna skladatelja; Marij Kogoj in Matija Bravničar, ki je s Hindemithom imel celo intervju. Takega primera, da mu pišeta kritike sočasna tuja skladatelja, ni Hindemith dočakal niti v Nemčiji, niti kje zunaj nje.

Marijan Zlobec