Vprašanje spomenice Tragedija slovenskega naroda, objavljene v knjigi patra Kazimirja Zakrajška Ko smo šli v morje bridkosti (Washington D. C., 1942), je eno najbolj skrivnostnih iz prve polovice leta 1941. Nekaj malega je iz nje citiral že kot emigrant dr. Tine Debeljak, po njem pa zgodovinarka dr. Tamara Griesser – Pečar. Oboje je bistveno premalo in zavajajoče, še posebej v kontekstu ravnanja in predpostavljenega avtorja spomenice bana dr. Marka Natlačena.
Pater Kazimir Zakrajšek je prvi poročal svetu o nemških zločinih med okupacijo že leta 1941
Dr. Tine Debeljak trdi, da se imamo dr. Natlačenu zahvaliti, da so vsa ta strahotna dogajanja nemških preganjanj in krutosti prišla v svet. On je sestavil 18. maja 1941 natančen, z dokazi podkrepljen laborat v nemščini in ga poslal skrivaj v Rim, naslovljen: “Tragedija slovenskega naroda”. Od tu je šel po p. Zakrajšku v Severno Ameriko in od tod po vseh agencijah Severne in Južne Amerike (tudi v Duhovno življenje v Buenos Airesu). Pozneje ga je v slovenskem jeziku priobčil p. Zakrajšek v svoji knjigi: “Ko smo šli skozi morje bridkosti” (str. 185—203). Vsi očitki pa so se strnili v glavno obtožbo: “Vse, kar se je dogajalo od 6. aprila 1941 do danes (18. maja 1941) na slovenskem ozemlju, zasedenem po nemških četah in pod nemško civilno upravo, ni več navadno plenjenje in ropanje prebivalstva, temveč služi le enemu samemu glavnemu cilju: slovenski narod je treba izbrisati s površja zemlje.”
Kazimir Zakrajšek nima mesta niti v zgodovinopisju niti v zgodovinskem spominu
Kazimir Zakrajšek (1878 – 1958) je bil slovenski redovni, pesnik, pisatelj, dramatik, publicist, predavatelj in urednik. Zakrajšek se je šolal v Ljubljani, kjer je tudi stopil v frančiškanski red in končal noviciat na Trsatu nad Reko. Šolanje je nato nadaljeval v Gorici, kjer je bil leta 1902 tudi posvečen. Do leta 1906, ko se je odselil v ZDA, je bil katehet v Kamniku. Leta 1908 je v New Yorku za slovenske priseljence ustanovil Družbo sv. Rafaela, naslednje leto pa je začel izdajati verski mesečnik Ave Maria, Leta 1918 je prevzel list Sloga in ga preselil v Chicago; iz njega je nastala Enotnost, 1924 pa Edinost – Amerikanski Slovenec. Leta 1927 se je vrnil v Ljubljano in pri Rafaelovi družbi začel izdajati zbirko Izseljeniška knjižnica, bil od leta 1932 do 1935 odgovorni urednik Izseljenskega vestnika ter 1938 uredil Izseljenski zbornik.
Zakrajšek je pisal poezijo, kratko prozo in drame. Veliko njegovih del je izšlo v raznih listih in Ave Maria koledarju. Pesnil je tudi za otroke. V svojih delih se je zgledoval pri ljudskem pesništvu in Gregorčičevi poeziji.
Pisal je novele s poudarjeno krščansko idejo ter se preizkusil v pisanju detektivske zgodbe ter dramskih tekstov. V Ljubljani so izšla tri njegova dramska besedila: ljudsko vzgojni drami Prisegam (1932) in Pri kapelici (1932) ter tragedija z izseljeniško tematiko Za srečo v nesrečo (1932).
Napisal je tudi in leta 1917 v New Yorku izdal napotke našim izseljencem Abecednik za ameriške Slovence ter več molitvenikov, spominsko knjigo župnije sv. Štefana v Chicagu ter zgodovinsko-memoarsko delo z naslovom Ko smo šli v morje bridkosti (1942). (po Wikipediji)
Kazimir Zakrajšek
Kapitulacijo Jugoslavije in prve mesece okupacije je preživel v Ljubljani in Zagrebu, junija 1941 pa je kot ameriški državljan prek Trsta, Rima in Lizbone prišel v ZDA. Prinesel je nemški prevod spomenice Tragedija slovenskega naroda, ki so jo 18. maja sestavili člani sosveta Ljubljanske pokrajine in jo 5. junija izročili Mussoliniju in papežu; v njej je nadrobno opisano divjanje nemške oblasti na Gorenjskem in Štajerskem. Zakrajšek je z osebnimi zvezami poskrbel, da je spomenica prišla v State Department in bila objavljena v časopisju. O razmerah v domovini je imel več predavanj in jih objavil v knjigi Ko smo šli v morje bridkosti (Washington, julija 1942); mdr. rojake navdušuje za demokratično federativno Jugoslavijo, v kateri mora biti vsa Združena Slovenija, in jih prosi, naj zbirajo pomoč za begunce, ki so se zatekli v Ljubljano. Decembra 1942 se je udeležil Slovensko ameriškega kongresa v Clevelandu, na katerem so ustanovili Slovensko ameriški narodni svet (SANS). Zakrajšek je bil izvoljen za tajnika (predsednik Etbin Kristan, častni predsednik Louis Adamič), a je že 10. aprila 1943 odstopil, ker se ni strinjal s stališčem SANS, da je partizanstvo edino pravo gibanje za osvoboditev Jugoslavije (gl. pismo Louisa Adamiča 18. januarja 1943 Zakrajšku, SIK 1976, 263–264). Zakrajšek je zagovarjal nasprotno stališče v polemičnih člankih, ki so pripomogli, da so se slovenski izseljenci v ZDA politično diferencirali in razcepili. (po Slovenskem biografskem leksikonu).
Naslovnica knjige o patru Kazimirju Zakrajšku Bogdana C. Novaka
Iz te predstavitve sledi, da so spis Tragedija slovenskega naroda napisali člani sosveta 18. maja 1941, ne pa ban Natlačen, a je tudi to vprašljivo, saj je bila Consulta ustanovljena kasneje, so se pa člani med seboj poznali. Obisk Rima pa ni bil 5. junija, ampak nekaj dni zatem; 8. junija.
Darko Friš v svoji knjigi Ameriški Slovenci in katoliška Cerkev 1871 – 1924 veliko piše o Kazimirju Zakrajšku, a ne še o vojnem obdobju. Prav tako o tem času še ne piše Bogdan C. Novak v svoji knjigi Pater Kazimir Zakrajšek. Zgodovinar dr. Peter Vodopivec v spremni besedi piše o slovenskem ameriškem zgodovinarju Bogdanu (Cirilu) Novaku. O problematiki vojne in revolucije omenja, da je Novak o Zakrajšku in njegovem verskem mesečniku Ave Marija prvič pisal že leta 1958 v argentinski Svobodni Sloveniji in Slovenski državi, pozneje pa je raziskoval tudi njegovo delovanje v ZDA med drugo svetovno vojno, ko je poskušal Zakrajšek v dogovoru s predvojnim banom Dravske banovine Markom Natlačenom slovenske izseljence v Ameriki pridobiti za idejo samostojne slovenske države, ki bi po vojni svobodno odločala, ali se želi priključiti obnovljeni federativni Jugoslaviji ali ne.
Vodopivec ugotavlja, da je Novak s pomočjo arhivske zapuščine patra Zakrajška preiskal in osvetlil še razvoj slovenske državne ideje med povojno slovensko emigracijo in v tej zvezi opozoril predvsem na aktivnost Cirila Žebota, ki se je ob koncu druge svetovne vojne zavzemal za združitev slovenskega ozemlja s Trstom vred v suvereno demokratično slovensko državo. Po tedanjem mnenju Žebotovega kroga bi bila to edina možnost, da bi se Slovenija izognila komunističnemu režimu, obenem pa bi uresničila leta 1848 oblikovano idejo o združitvi vseh Slovencev pod eno samo streho. Takšne zamisli pa so bile preveč radikalne celo za voditelje slovenske emigracije, zbrane v Narodnem odboru za Slovenijo, ki so menili, da mora emigracija v napetih povojnih razmerah mirovati in storiti vse, da bi ne škodila Jugoslaviji pri njenih ozemeljskih sporih z Italijo…(Peter Vodopivec, str. 297).
Trieste, 1941 – 1954 The Ethnic, Political, and Ideological Struggle je izdala ugledna The University of Chicago Press (Chicago, London)
Vodopivec je napisal nekrolog za Bogdana C. Novaka, v katerem zlasti poudarja avtorjevo knjigo Trst 1941 – 1954, ki je izšla v angleščini leta 1970, v italijanščini pa leta 1973 in 1996. Slovensko javnost Trst med drugo svetovno vojni in po njej očitno ne zanima, saj Novakova knjiga v slovenščino še ni prevedena. Angleško knjigo Trieste, 1941 – 1954 The Ethnic, Political, and Ideological Struggle je izdala ugledna The University of Chicago Press (Chicago, London), italijansko pa založba Mursia iz Milana.
Če se sedaj vrnemo nazaj, je kratek citat iz zapisa Tragedija slovenskega naroda domobranska zgodovinarka dr. Tamara Griesser – Pečar prepisala iz zapisa dr. Tineta Debeljaka, ki uporablja le ta delček in Zakrajška ne poimenuje, tako da tega potem ne ve niti zgodovinarka, ki knjige očitno ni nikoli videla, v svoji knjigi Razdvojeni narod pa v imenskem kazalu pri priimku Zakrajšek doda le dva N. N., namesto da bi se pozanimala, kdo je bil pater Kazimir Zakrajšek, saj je bilo o njem dovolj podatkov že v starem Slovenskem biografskem leksikonu, v dveh knjižnih Virih 1993 in 1995 ter v več knjigah o njem. Če Zakrajška ne pozna, ne more poznati cele epohe, o kateri sicer tako vehementno in avtoritativno piše, še posebej proti režimskim zgodovinarjem.
Žal pa tudi dr. Peter Vodopivec svoje ugotovitve o odnosih med patrom Zakrajškom in banom Natlačenom podrobneje ne razdela, kar pa trdi.
Naslovnica Trieste 1941 – 1954
Bistveno pri vseh teh citatih je, da dr. Tamara Griesser – Pečar trdi nekaj povsem na pamet in kričeče narobe, ne pa na podlagi Zakrajškove knjige in dr. Natlačenovega celotnega poročila o obisku članov Konzulte pri Mussoliniju in papežu Piju XII. v Rimu predsedstvu jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu, kar bi bilo edino relevantno. Prav tako ne upošteva vsaj še dveh pričevanj na to temo, to je Cirila Žebota in Janeza A. Arneža.
Konzulta (Consulta) je odpotovala v Rim, o čemer objavlja več dokumentov dr. Tone Ferenc v svoji knjigi Visoki komisar pravi… Sosvet za Ljubljansko pokrajino – Dokumenti. (Ljubljana, 2001). Dr. Tamara Griesser – Pečar v svoji knjigi Razdvojeni narod (2004) teh dokumentov ne upošteva in med literaturo ne navaja, ve pa, da obstaja Natlačenovo poročilo v London.
“Razlog, zaradi katerega je hotel Natlačen potovati v Rim – tako je pisal v poročilu v London -, je bilo preganjanje Slovencev na ozemljih, ki so jih zasedli Nemci. Mussolinija in papeža je hotel prositi za posredovanje. Že prej, namreč 18. maja, je sestavil neke vrste peticijo z naslovom Tragedija slovenskega naroda. V njej je opisal grozodejstva na ozemljih, ki so jih zasedli Nemci, in jih podkrepil s stvarnimi dokazi. To izjavo je Natlačen po skrivnih kanalih poslal v Rim. Od tam je pater Zakrajšek poročilo razširil po Severni Ameriki, od koder je prišlo tudi v Južno Ameriko. Pater Zakrajšek ga je v slovenščini objavil v svoji knjigi Ko smo šli skozi morje bridkosti.” (Razdvojeni narod, str. 73)
Tu potem citira odlomek, a ne iz same Zakrajškove objave v svoji knjigi, to je iz uvodne strani, ampak iz posredne objave Tineta Debeljaka v kasnejšem Koledarju Zbornik Svobodna Slovenija, Buenos Aires, 1951. Tine Debeljak v Argentini ni imel na razpolago dovolj dokumentov, zato je tedaj pisal kar je vedel in zmogel, ne glede na to, kaj je bilo res. Nasprotno pa je skrajno strokovno sumljivo obnašanje dr. Tamare Griesser – Pečar.
Dr. Tamare Griesser – Pečar iz tega povzetega odlomka zatem sama potegne sklep, ki kaže na očitke, češ da to poročilo v zgodovinopisju še danes nima nobene vloge “verjetno tudi zaradi tega, ker bi težko vztrajali pri trditvi o Natlačenovi protipravni in nemoralni kolaboraciji, če bi njegovo zelo angažirano zavzemanje za preganjane Slovence in njegov diplomatski boj proti okupatorjevim okrutnostim postala znana. “ (Razdvojeni narod, str. 73).
Italijanska izdaja Novakove knjige o Trstu med letoma 1941 in 1954
Tako pa je VOS bana dr. Marka Natlačena kot izdajalca likvidirala 13. oktobra 1942.
Iz tega je lepo razvidno, da zgodovinarka ni prebrala niti poročila, niti Zakrajškove knjige, dalo pa bi se vsaj reči, da pozna Natlačenovo poročilo v London.
Iz knjige Ko smo šli v morje bridkosti, Washington D. C. 1942, ni razvidno, da bi študijo Tragedija slovenskega naroda napisal dr. Marko Natlačen, niti ni ban poimensko nikjer omenjen.
Pater Kazimir Zakrajšek je pred objavo Važnega zgodovinskega dokumenta prispeval uvodne pripombe, v katerih opisuje nemško in italijansko okupacijo, 30 tisoč prebežnikov v Ljubljani že maja 1941, ustanovitev Provincia Lubiana ter ustanovitev Sosveta ali Konzulte (Consulte). Na Graziolijev pritisk je šla ta Konzulta v Rim k Mussoliniju.
“Če so ti najvplivnejši politični narodni voditelji iz vseh strank, ki so imenovanje sprejeli, naredili prav ali narobe, jaz ne bom tukaj sodil. Sodila jih bo zgodovina in po vojni narod sam. Tudi v Ljubljani je bilo tedaj mnenje deljeno; nekateri so ravnanje odobravali, drugi obsojali.” (Zakrajšek, str. 183).
Zakrajšek želi povedati, da je Konzulta izrabila obisk Rima in “pri Mussoliniju protestirala proti zverinsko krutemu ravnanju Nemcev s slovenskim ljudstvom ter ga prosila, da naj v imenu človečanstva sporoči ta protest Hitlerju, ki naj bi posredoval, da bi ta grozodejstva prenehala.” (Zakrajšek, 183).
Ob tej priložnosti, poroča Zakrajšek, je bila Mussoliniju izročena skrbno sestavljena Spomenica pod naslovom Tragedija slovenskega naroda, v kateri je bilo natančno popisano vse, kar se je do tedaj zgodilo v Sloveniji s strani Nemcev.
Prepis spomenice so izročili tudi papežu.
Člani Konzulte (Sosveta) pri Mussoliniju v Rimu 8. junija 1941; Grazioli je ob Natlačenu
Pater Zakrajšek je pred odhodom v Ameriko uspel dobiti nemški prevod spomenice in ga odnesel v inozemstvo. Najprej je v Lizboni preko jugoslovanskega veleposlaništva poslal slovenski prevod spomenice v London dr. Kuharju, s čimer je jugoslovanska vlada dobila prvo avtentično poročilo o vseh strahotah, ki se gode v Sloveniji. Kot pravi Zakrajšek, je to spomenico objavila za ves svet. V Ameriki jo je kot ameriški državljan nesel na State Department, v New Yorku pa najprej na uredništvo najvplivnejšega katoliškega tednika Amerika, “ki jo je sprejel kot avtentično ter o nji in njeni vsebini večkrat poročal.” Spomenico je nesel v Washington še v poročevalski biro škofovske konference, ki jo je objavila v katoliškem tisku Severne in Južne Amerike. Zakrajšek je dosegel še to, da je o spomenici precej obsežno poročal World – Telegram, med najvplivnejšimi dnevniki v New Yorku.
Zakrajšek ima spomenico Tragedija slovenskega naroda za “važen javen zgodovinski dokument in bo velikega pomena za poznejše zgodovinarje, ker se o njegovi verodostojnosti ne da dvomiti, Dejstev, ki jih dokument navaja, Nemci ne bodo mogli nikoli tajiti.”
Iz te ugotovitve izhaja patrova namera, da spomenico objavi v svoji knjigi, še posebej pa spričo njene dokumentarne vrednosti, ker so na fašistična in nacistična grozodejstva slovenski rojaki v Ameriki gledali kot na “vojno propagando” in s tem za neresnična.
“S to spomenico sem tako prvi prinesel ime Slovenije in vprašanje Slovencev na pozornico naše Amerike in po nji cele svetovne javnosti. (ibid. 184).
Iz uvoda v Tragedijo slovenskega naroda je razvidno, da obravnava čas od 10. aprila 1941 do 18. maja 1941, pa je že toliko dogodkov, da se jih da strniti in identificirati namen nemške okupacije, to je “slovenski narod je treba izbrisati s površja zemlje.” (ibid. 185). Spomenica je pisana kolektivno oziroma kot mi, torej je ni možno pripisati enemu avtorju ali celo izrecno banu dr. Marku Natlačenu.
Naslovnica knjige Ko smo šli v morje bridkosti iz leta 1942
Pater Kazimir Zakrajšek v svoji knjigi še poprej, ko govori o svojih spominih na nacistično in fašistično zasedbo, piše, da so člani Konzulte s svojo “potjo v Rim celo upali, da bodo pri Mussoliniju dosegli, da bo pri Hitlerju dosegel milejše ravnanje za one dele Slovenije, ki so ga Nemci zasedli. Izročili so mu posebno spomenico o preganjanju Slovencev pod Hitlerjem. Ta spomenica seveda ni nič pomagala, kajti “vrana vrani ne izkljuje oči.” Kakor pa najnovejši dogodki dokazujejo, ima Mussolini s slovenskim narodom iste satanske namene – iztrebiti ga s površja zemlje.” (ibid. 140)
Zakrajšek piše o nemškem cepljenju slovenskih otrok z neznanim cepivom. “Ena poročila so trdila, da je bil to cep sifilisa, a druga so trdila zopet, da je cep napravil otroke neplodovite.” (ibid. 146). Poleg tega pa so Nemci začeli slovenske matere in žene še “obsevati”, a nihče ni vedel zakaj.
Avtor še bolj podrobno piše o nemškem mučenju in poniževanju duhovnikov, ropanju cerkva, še posebej zlatih kelihov in monštranc, medtem ko so svete hostije metali kuram.
Zakrajšek piše še o popolni razlastitvi vseh Slovencev tako na Gorenjskem kot na Štajerskem. Nemci so na robu Ljubljane, do koder so še prišli, zasedli škofijsko gimnazijo Zavod sv. Stanislava in vanj zaprli 800 duhovnikov in drugih jetnikov.
Podobno Zakrajšek opisuje italijanske okupatorje, le da jih okarakterizira kot lokave in hinavske.
“Hoteli so z “dobrotami” pridobiti Slovence; saj zdelo se je tako. Kljub temu ni noben Slovenec dvomil, da so prišli ubijat in uničevat, kakor so zadnjih dvajset let ubijali in uničevali naše primorske brate. Zato so njihove “dobrote” prezirali. Parada za parado, vojaška godba za godbo so se dnevno vrstila po mestu.” (ibid, 151).
Pater Zakrajšek je po velikih peripetijah z osebnimi dokumenti, celo ameriškimi, 20. junija 1941 odpotoval v Trst, potem Rim, preko Francije v Lizbono in od tam po posredovanju brata Lea, ki je že bil v ZDA, z letalom v Ameriko, kamor pa je uspel priti šele 10. avgusta.
Zadnji del spominov piše nekako osemnajst mesecev po 6. aprilu 1941, torej oktobra 1942. Razmere v Sloveniji popisuje kot “strašno sužnost slovenskega naroda” zaradi fašistične in nacistične okupacije ter nemških in italijanski grozot zoper Slovence.
Zakrajšek je po Ameriki imel v kratkem času po vrnitvi iz Slovenije kar 81 predavanj o položaju v okupirani Sloveniji. Njegov cilj je bila že tedaj nekakšna federativna in demokratična Jugoslavija, omenja pa celo možnost samostojne slovenske države pod kakim ameriškim ali angleškim protektoratom. Izvedel je, da ima State Department v Washingtonu glede položaja v tem delu Evrope napravljenih kar dvanajst variant, kaj bi se lahko zgodilo ali kako rešilo probleme.
Pater Kazimir Zakrajšek je v nekaterih svojih vizijah še iz druge polovice leta 1942 že skoraj idejni oče nove Federativne ljudske republike Jugoslavije. Takole pravi:
“Bodoča Jugoslavija mora biti strogo federativna država, nekako Združene Jugoslovanske Države, ki naj jo tvorijo – Slovenja, Hrvatska. Srbija in če mogoče tudi Bolgarija. Ako hočejo Črnogorci, Makedonci, Bosanci in Hercegovci svoje posebne državne edinice, naj jih imajo. To naj bo na njih samih ležeče. Glavno je, da so vse te dežele močno in nerazdružljivo povezane v federativno državo Jugoslavijo na podlagi pravičnosti in popolne enakopravnosti. A take Jugoslavije, kakršna je bila prva, nikdar več! Doma so mi naročili, da naj to povem tudi ameriški vladi in to sem tudi storil.” (ibid. 171). O tem je Zakrajšek v Amerikanskem Slovencu napisal več člankov.
Je oče FLRJ v resnici slovenski pater, ameriški državljan, ki je na začetku okupacije bil v domovini in videl vse gorje, nato pa se umaknil v Ameriko, Kazimir Zakrajšek ?
Iz Ferenčevih objavljenih dokumentov ni razvidno, da bi člani Konzulte odšli v Rim z namero izročiti spomenico Tragedija slovenskega naroda Mussoliniju in papežu Piju XII., ampak se jima poklonit v vsej ponižnosti in vdanosti. Ne nazadnje je tak vdanostni obisk od Konzulte zahteval visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli, ki se je štirinajstim članom Konzulte v Rimu pridružil in s tem dokazal svoj takojšnji oblastniški politični uspeh nad ponižnimi in vdanimi, da ne rečem predanimi slovenskimi politiki.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec