Moderna galerija je ob že preseženi devetdesetletnici akademskega kiparja, profesorja in akademika Draga Tršarja pripravila pregledno razstavo s poudarkom na njegovih monumentalnih delih, javnih spomenikih (z video in slikovno dokumentacijo), manj pa je komornih del ter najmanj portretov, ki so bili predstavljeni že drugje.
Drago Tršar – Ljubezenski par, ena redkih stvaritev v lesu, iz zasebne zbirke Cirila Zlobca, vse fotografije Marijan Zlobec
Otvoritveni nagovor akademika dr. Tadeja Bajda
Zahvalne besede akademika Draga Tršarja
Drago Tršar je med drugim povedal, da je kot kipar nenehno ustvarjal.
Akademiki dr. Boštjan Žekš, dr. Tadej Bajd in Drago Tršar
Razstavo je odprl predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Tadej Bajd. Z razstavo obeležujejo 70 let Moderne galerije in 7 let Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. Slovenska akademija znanosti in umetnosti letos praznuje 80 let. Razstava je obenem del Evropskega leta kulturne dediščine 2018.
Drago Tršar – Slovenski oktet
Pri izboru del in postavitvi razstave je s kustosom dr. Markom Jenkom vseskozi sodeloval umetnik Drago Tršar. Osredotočila sta se na dela, ki v kateri koli dimenziji, torej v višino, širino ali globino, presegajo 70 centimetrov, pri čemer nekatera dosežejo tudi krepko več kot 2 metra. Razstava na ogled ponuja preko 50 del iz javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji in tujini, pretežno v bronu.
Drago Tršar
Dela zajemajo čas od zgodnjih petdesetih let pa vse do danes. Spremljajo jih arhivsko gradivo in video posnetki, ki so ali arhivski ali (večinoma dronski) zračni posnetki izbranih spomenikov in drugih javnih kiparskih del v Sloveniji in tujini. Zaradi izjemne tehnične zahtevnosti priprav na razstavo in procesa postavljanja so se izkazali tehnična ekipa Moderne galerije in Rotar Art d.o.o., Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO) in ekipa restavratorjev, ki so jo vodili mag. Nada Madžarac, Liza Lampič (Moderna galerija) in doc. mag. Jurij Smole ter izr. prof. mag. Tamara Trček Pečak (ALUO).
Zdenka Badovinac in Gojko Zupan
Urednik kataloga je dr. Marko Jenko, ki je zanj pripravil študijo opusa Draga Tršarja in popis monumentalnega oziroma velikega kiparstva. Katalog bo obsegal več kot 200 reprodukcij in izčrpen biobibliografski del, ki ga je pripravila Bojana Rogina (Dokumentacija-arhiv Moderne galerije).
Drago Tršar
Če se razstava po eni plati osredotoča na dimenzijo, pa po drugi plati, zlasti v luči kataloške študije, poleg t. i. notranje skulpture in drugih vsebinskih ali formalnih niti kot najbolj ključni in z današnjega zornega kota vsekakor zelo aktualni vidik poudarja prav množico ali maso-množico, kakor jo je že desetletja nazaj opredelil Zoran Kržišnik, pisec prve monografije o Dragu Tršarju. Kustos dr. Marko Jenko te uvide v svoji študiji razširi in zaostri. Katalog bo izšel ob koncu junija.
Drago Tršar
Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Že v letih 1944 in 1945 se je po končani meščanski šoli na Rakeku vpisal na tečaje večerne risarske šole Franceta Goršeta in nato osem mesecev delal v ateljeju oziroma se učil pri Borisu Kalinu. Po osvoboditvi se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in študij kiparstva končal leta 1951. Njegovi profesorji so bili Boris Kalin, Zdenko Kalin, Karel Putrih in Peter Loboda. V letih 1951 in 1952 je obiskoval kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju. Med letoma 1951 in 1959 je bil v svobodnem poklicu. Takrat je dobil tudi prva naročila za v njegovem opusu sicer številne javne plastike in spomenike.
Drago Tršar
Med letoma 1953 in 1955 je bil član Skupine ali Grupe 53. Potoval je v Pariz, s štipendijo Prešernovega sklada je študijsko potoval še po Italiji (1956-1957), leta 1957 je bil v Egiptu, nato na Nizozemskem in v Belgiji. V parku Middelheim, ki je del Muzeja Middelheim v Antwerpnu, še danes stoji njegovo delo Manifestanti iz leta 1957. Pozneje je potoval oziroma se študijsko izpopolnjeval tudi v Sovjetski zvezi, Nemčiji in znova Italiji. Leta 1956 je bil povabljen na svetovno razstavo v Parizu. Leta 1958 je razstavljal na beneškem bienalu in leta 1959 na Documenti v Kasslu.
Draga Tršarja se je spomnilo veliko obiskovalcev razstave
Leta 1960 se je zaposlil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot asistent za kiparstvo. Leta 1967 je postal docent, leta 1974 pa izredni profesor. Bil je tudi član Grupe 69. V šestdesetih letih se je udeleževal kiparskih simpozijev, tako na primer v Seči, Aranđelovcu in Danilovgradu. Prejel je številne nagrade, mdr. nagrado za kiparstvo na I. mediteranskem bienalu v Aleksandriji (1955), nagrado Prešernovega sklada leta 1968, Jakopičevo nagrado leta 1972 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1990. Od leta 1991 je bil dopisni in nato od leta 1995 tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Drago Tršar v Moderni galeriji
Ni pretirano reči, da je sledeč številu del kot tudi raznovrstnosti, ki obsega ne le kiparstvo, temveč še risbo, slikarstvo, scenografijo, grafiko, keramiko, tapiserijo, knjižno opremo itn., opus Draga Tršarja nedvomno izjemen. Vsekakor izpričuje tudi umetnikovo delovno naravo, ki ga vodi še v današnjem času. Izjemna je tudi njegova razstavna zgodovina, pri kateri je treba omeniti zlasti njegove mednarodne uspehe in zaznamovanost tako slovenskega kot jugoslovanskega oziroma mednarodnega prostora z njegovimi javnimi plastikami in spomeniki. Leta 1967, deset let po tem, ko je razvil svojo »masovno figuraliko«, ki izpostavlja eno od tako rekoč benjaminovskih obeležij moderne dobe, tj. nastop množice, je doživel eno od življenjskih prelomnic, ko ga je Guggenheimov muzej v New Yorku z Manifestanti uvrstil na reprezentativno razstavo svetovnega kiparstva.
Drago Tršar je kiparski epik
Mednarodno je bil prisoten tudi s preglednimi razstavami jugoslovanske umetnosti. Tudi v teoretskem pogledu je Drago Tršar velikokrat izpostavljen kot najpomembnejši predstavnik svoje generacije v kiparstvu, zlasti v luči odmika od polne plastike oziroma tradicionalne obravnave človeške figure, ki pri Tršarju zlagoma prehaja v stiliziranost, kot nam to na prvem mestu razkriva Janica (1953), in nato še v razvoju figuralnih kompozicij, bolje množic ali mas, ki se pozneje venomer bolj gibljejo na robu abstrakcije. Najimpozantnejši primer teh figuralnih kompozicij ali mas je vsekakor Tršarjevo najznamenitejše delo: Spomenik revolucije na Trgu republike v Ljubljani.
Spomenik revolucije, foto MG
Izkušnja, ki preveva spomenik, je izkušnja, o katere aktualnosti velja premisliti tudi v današnjih časih. Leta 1975, po odkritju spomenika, je Drago Tršar v nekem intervjuju svoje delo opisal takole: »Videl sem revolucijo, preživel veliko delovnih akcij in to je pustilo na meni pečat […]. V mojih očeh je množica vedno pozitivna, v njej vedno iščem le optimistične stvari. Z eno samo figuro ne bi mogel izraziti tega časa, tega gibanja.« Misel umetnika, ki je pred nami, v vidnem in/ali vizualnem, in ki je tudi v njegovih besedah, kolikor se ne dotikajo venomer zgolj umetnosti, nam tako ne razkriva le časa in prostora, v katerih se je udejanjala, torej 20. stoletje na Slovenskem in drugod, temveč tudi zagate sodobnega časa, vsaj od desetletja pred prelomom stoletja oziroma nastopom 21. stoletja. Prav to je eden od ciljev pričujočega projekta: čas in prostor v umetnosti, ne zgolj okoli nje. V Tršarjevem delu, njegovih besedah in pogledih – nekoč in danes. (Po tiskovnem sporočilu).
Drago Tršat
Razstavi je naslov Monument, Upravičeno. Monumentalnost pomeni ustvarjalni pogum in dialog z odločujočimi strukturami ljudi, ki spomenike naročajo. Včasih je bilo tega več, še posebej v kiparskem smislu, danes je več “miniaturnega”, nesamozavestnega pristopa k vsem temam, ki se jih kdo sploh spomni. In arhitekturnih vsiljevanj. Včasih je bil arhitekt v službi kiparja kot umetnika, danes je arhitekt namesto umetnika.
Drago Tršar
Tršar je bil vedno “naš”, čeprav je v trenutkih določenih vplivov nanj celo mislil, da se da njegove spomenike umakniti kam proti živalskemu vrtu, zlasti seveda Spomenik revolucije in še posebej Edvarda Kardelja, edinega pametnega v množici anonimnežev in seveda poslušajočih ljudi, ki ubogajo svojega liderja. Tu je bil Tršar prvič ne izviren in drugič provokativen, Najbolj pa mu je uspelo, ker spomenika še vedno stojita in bosta taka še naprej.
Množica na razstavi
Ljubljana je imela v preteklosti kar nekaj spomenikov, ki niso dočakali našega časa, če se spomnimo spomenika Kralju Petru pred Magistratom in Kralju Aleksandru v Zvezdi. Fašistični okupator je počistil z obema, za sabo pa pustil zgolj bunkerje ob žici okrog okupirane Ljubljane.
Drago Tršar
Drago Tršar je znal potegniti črto med pripovednostjo in abstraktnostjo svojih spomenikov tako, da ni prevladovala nobena stran, ampak je našel ravnotežje vsebine in oblike, kar je nedvomno znamenje mojstrstva tako ideje kot rešitve in postavitve, ki se v zadnjem času vedno bolj “fiži”. Naši arhitekti preprosto ne vedo več, kaj je spomenik v zraku. Tipičen primer take slabe postavitve je Hribar ob Ljubljanici. Tipičen dobre pa Prešeren, a je avtor “podstavka” Maks Fabiani.
Spomeniki Draga Tršarja
Drago Tršar bi lahko dodal še kakšno monumentalno rešitev, tako kot je Ljubljana v očeh vse več tujcev nekako še nedokončana zgodba; tujci občudujejo pogum, ne pa mevžavost.
Drago Tršar
Drago Tršar je v tej postavitvi razstave precej reduciral ali celo skril svojo erotično komponento v kiparstvu, tisto, ki mu je dajala moč in navdih, in kar morda še ni pokazal, vsaj ne v celoti in kar je zares ustvaril. Ne mislimo, da je zgodovina slovenske umetnosti samo tisto, kar smo že videli ali kar poznamo.
Drago Tršar
Tršar ni bil toliko avtocenzuriran, kot se zdi ob ogledu te razstave, ki želi bolj nagovarjati množice kot posameznika, bi rekli z eno besedo.
Drago Tršar
Po uporabi materialov je Drago Tršar klasik, prevladuje bron, drugi materiali so daleč zadaj.
Drago Tršar
Ni veliko eksperimentiral, ker je hitro našel rešitev. Tršar je mojster realizacij, ne iskanj. Odločitev je na prvem mestu. Vse drugo bi bilo tipanje. medem ko se tu zdi, kot da umetnik hitro najde pot do svojega cilja.
Drago Tršar v Moderni galeriji
Posebnost je ena sama skulptura v lesu, ljubezenski par v stoječem objemu. Skulptura ni bila do sedaj nikoli na ogled, ker jo je akademik Ciril Zlobec, ki je to komorno umetnino takoj kupil že ob nastanku pred kakimi šestdesetimi, če ne celo več leti, ves čas imel doma.
Nagovor kustosa dr. Marka Jenka
Tu pa bi bil naslov že naslednje razstave: Drago Tršar in ljubezen v njegovi umetnosti.
Marijan Zlobec