Janžekovič: “Ali nas naj osramote komunisti, ki so šli v Španijo umirat za svoj nazor ?”

Kocbekovega Velikonočna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942 ima neverjetno velik vsebinski okvir, ki ga ni mogoče odmisliti, še manj ne upoštevati. Kocbek razume in jemlje katoličane, ki jim je bil zapis namenjen, za zelo informirane o slovenskem dogajanju od začetka fašistične in nacistične okupacije do vedenja slovenske oblasti do tega. Kocbek kot človek zunaj oblasti je imel veliko lažje delo kot mnogi na svojih položajih in funkcijah; več svobode, vizij, pričakovanj, zahtev, kritik, obsojanj, konkretnih bojev in spopadov, polemik, javnih reakcij na sprotno dogajanje, organizacijskega in propagandnega dela… Kontekst Kocbekove Velikonočne poslanice pa je vendarle povezan s številnimi njegovimi spisi, objavljenimi še pred aprilom 1942, nekako že od avgusta 1941 dalje. Kocbekovih Programsko- političnih spisov je v ZD 10/1 objavljenih kar 64, v ZD 10/ 2 pa 55, kar je med letoma 1941 in 1951 neverjetnih 119 tekstov, poleg za več knjig dnevnikov, poezije in novel. Sam naslov objave v Zbranih delih kot Programsko – politični spisi 1941 – 1951 pa je dal urednik dr. Mihael Glavan. Večina teh tekstov v zgodovinopisju ni upoštevanih.

Dr. Mihael Glavan na predstavitvi Zbranih del Edvarda Kocbeka 10/2, foto Marijan Zlobec

Pri spisu Janeza Janžekoviča Ob odločilni uri in citiranja Edvarda Kocbeka nekaj njegovih misli, ne da bi avtorja omenjal, kar gre bolj razumeti v kontekstu vojnega stanja, ki bi Janžekoviču z objavo lahko samo škodilo, je treba ta del Velikonočne poslanice pripeljati do konca.

Zadnji citat iz Janžekovičevega spisa, od Odpasti od naroda, da lahko ostanem katoličan bi se torej reklo grešiti, da se lahko zveličam…uporablja Edvard Kocbek v svoji Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, a zamolči zadnji Janžekovičev stavek: “Naša lastna zgodovina nam je pri tem vprašanju zgovorna učiteljica.” Kocbek ne kliče na pomoč zgodovine, Janžekovič pa prav tako ne pove, na kaj konkretno misli, razen na vso slovensko zgodovino.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman obdan s fašističnimi okupatorji pred vstopom v stolnico

Kocbek zatem citira Janžekoviča še na sredini nadaljevanja njegovega razmišljanja, zamolči pa nekaj drznih vprašanj, kot je: “Kaj bi storil katoliški Slovenec, če bi mu državna oblast ali zgodovinske okoliščine nalagale dejanja, ki so koristna za narod, pa jih vera prepoveduje ?”

Janžekovič si odgovarja, da to ni možno; “Dejanje, ki je res koristno, ni prepovedano, dejanje, ki je res prepovedano, ni koristno.” A tu poišče nekakšen civilni izhod, ko ugotovi, da “nobeno dejanje ni samo zato nedopustno, ker mu nasprotujejo verski razlogi, vsako tako dejanje je vsaj v svojih posledicah tudi samo na sebi kvarno za narod ali posameznika.”

Janžekovič pa na sredini citiranega zapiše še misel, ki vendarle daje slutiti, da je v veri videl več, kot se je med vojno pokazalo, da narod od nje lahko pričakuje, kaj šele dobi. Takole pravi:“Vse božje in cerkvene zapovedi imajo namreč edino ta namen, da posameznika in narode vodijo do resnične in trajne sreče.”

Tu ne bi mogli mimo fenomena vere v kontekstu vojne, še posebej ne svetovne, ravnanja hegemonskih, okupatorskih narodov, vojaških poveljnikov, državnikov…ter njihovega osebnega odnosa do vere. Več kot očitno je, da ta odnos ni bil niti najmanj verski ali religiozni. Zgodil se je psihološki preobrat, v katerem je vera postala samo sredstvo, medtem ko je bil cilj en sam; okupirati in podjarmiti cele države in narode, kar je bilo že z vidika porazdelitve moči anahronizem. Pošastnost miselnega ustroja celih vojaških slojev in struktur, je normalnemu človeku povsem nedojemljiva, a vendar se je vse zgodilo v praksi, medtem ko se “verskega” ni zgodilo nič.

Janžekovič pa si ne da miru in si zastavi še eno vprašanje: Kaj bolj cenimo, svojo narodnost ali svojo vero ? Zanj je odgovor lahek; “Nadnaravni božji dar je večji, kakor naravni, zato ga bolj cenimo.” A Janžekoviču to še ne pomeni, da je v sili katoličan pripravljen izbrati vero, ne pa narodnost. Filozofsko prvo misel obrne, a ta obrat je kot bistven malo kasneje v svojem tekstu in že med vojno spoznal Edvard Kocbek, ko tu Janžekoviča, ne da bi ga avtorsko in z naslovom omenil, citira.

“Nad-naraven dar podstavlja naravnega. Če nimam narave, ne morem dobiti ničesar nad njo. Po naravi sem pa človek, sin slovenskega očeta in matere, ki imata slovenske sorodnike, živita po slovenskih šegah in prebivata na slovenski zemlji. Kot tak sem postal še kristjan. Biti kristjan je mnogo več, kakor biti samo človek. Toda če nisem človek – in kot človek sem Slovenec – če torej nisem Slovenec, tudi kristjan ne morem biti.” (Janžekovič, za njim Kocbek)

Kocbek v svojem nadaljevanju zapisa skoči v Janžekovičevem tekstu nazaj, ko citira Biti zvesti sin slovenskega naroda…, kot da je to najpomembnejša Janžekovičeva misel v spisu Ob odločilni uri.

Parada italijanske vojske v Ljubljani junija 1941

Miselno Kocbek naredi tu konec v povezavi z Janezom Janžekovičem in noče citirati še njegove razlage mučeništva, saj bi s tem nekako prišel v protislovje s samim seboj, ko napada škofa Rožmana glede mučeništva Župca in Kiklja. “…Kristjanu ljubezen do naroda še posebej ukazuje njegova vera. Služba narodu je važen del tiste splošne človeške naloge, ki nas vodi k Bogu. Trpljenje in smrt za narod je najvišja, junaška stopnja v izvrševanju te naloge in kot taka po svoji vrednosti pred Bogom najpodobnejša pravemu mučeništvu.” (Ob odločilni uri, str. 9)

Edvard Kocbek je prav tako hote spregledal Janžekovičevo misel, da “v naši dobi sv. Cerkev vedno pogosteje, jasneje in določneje brani tudi narodnostne družine pred razjedajočim, brezdomovinskim komunizmom.” Janžekovič tu omenja nekatere papeške in škofovske izjave o ljubezni do naroda (La Patrie et la Paix, Textes Pontificauh, Paris 1938).

Janžekovič vidi herezijo v internacionalizmu, ne pa v nacionalizmu.

Spis Ob odločilni uri pa s prvo objavo ni bil dokončan, ampak ga je dr. Janez Janžekovič nadaljeval v 3-4 številki iste revije ČAS 1941.

Tretji mednaslov je tako označil kot Vojna in mir. Janžekovič se sedaj poglobi v borbo za narodovo svobodo kot človekovo pravico in sveto dolžnost, še posebej za nas Slovence, ki branimo tako važne meje, kot pravi.

Za filozofa je bistveno vprašanje, ali smo Slovenci bojazljivi ? Njegov odgovor je da nismo. Janžekovič je naravnost pripravljavec narodnoobrambnega terena za bližajoči se boj z okupatorji. Videc in vzgojitelj; Slovenec bi absolutno odšel v boj, če bi zagotovo vedel, da so v nevarnosti: a) njegova vera, b) njegova svoboda in čast, c) njegova zemlja d) bodočnost njegovih otrok. V vseh teh naštetih primerih bi se Slovenec, tako Janžekovič, odločil za boj, in to celo ves narod, skupaj z ženskami in celo otroci…“in gledali smrt s tistim mirom, ki so ga zrli v očeh svojih umirajočih sorodnikov in prijateljev.” (ČAS 1941, str. 76).

Janžekovič je tu veliko večji, kot ga je po krivici zanemarilo naše zgodovinopisje. Janžekovič je moral izpovedati celotno resnico in orisati položaj slovenskega naroda “ob odločilni uri”. V tem spisu je precej podobnega ali celo več programa kot kasneje v točkah OF.

Janžekovičeva ugotovitvena platforma na začetku leta 1941, še pred okupacijo, je: “Danes smo vsi enodušno prepričani, da narod, ki ni do zadnjega pripravljen braniti svoje svobode, ni vreden, da živi pod svobodnim soncem.”

Janžekovič v zgodovinskem orisu pravi, da se je “avstrijska barka srečno potopila”, potem pa smo prišli pod Srbe. “Mi smo mislili, da smo svobodni in enaki med brati, pa so nam začeli vsiljevati svoj jezik, svojo pisavo, svoje šege. Prej Avstrijec, sedaj Srb…” Vendar pa je Janžekovič vseeno v nadaljevanju bolj previden in kliče na pomoč slovansko slogo, iskanje skupnih pozitivnih lastnosti jugoslovanskih narodov, še posebej ko omenja usodo ali polpreteklo ravnanje Ukrajincev, Poljakov, Rusov, Slovakov in Čehov.

Fašistični general Mario Robotti v Ljubljani

Janžekovič je slutil razpad Jugoslavije, sicer ne bi zapisal, da “smo in da hočemo biti jugoslovanski narodi kljub vsemu, kar nas loči, za zunanji svet nedeljiva celota in da se postavimo v nevarnosti takoj vsi za enega in eden za vse…” Ta mušketirska prispodoba bi se lahko zdela rahlo smešna, če ne bi tako jasno napovedoval najbližjo prihodnost.

Janžekovič je v Jugoslaviji tedaj videl petnajst milijonov odločnih in pogumnih ljudi; seveda jih ni, a je tako pisal, da bi vse opogumil in jih pripravil na boj, ki se bliža. “Kamor bo udarila enotna jugoslovanska pest, tam se bo poznalo.” Janžekoviča nihče ni slišal, še manj poslušal. Njegova tragičnost je v tem, da bolj nazorno kot je želel vse pokazati, manj je v praksi uspel. In še bolj, da se nikjer več v javnosti ne pojavi, še posebej ne kot aktiven borec.

Francisco Franco

“Pravi kristjan, ki ve, da je v življenju in v smrti v božji roki, zre smelo v bodočnost. Ali nas naj osramote komunisti, ki so brez vere v posmrtno življenje zmogli pogum, da so šli v Španijo umirat za svoj nazor ?…Kako so komunisti spretni in pogumni, da širijo svojo kugo.”

Klicanja španske državljanske vojne, boja komunistov, tudi slovenskih, si v svoji Velikonočni poslanici ni privoščil niti Edvard Kocbek. Zanj je bila ta zgodba očitno že končana, čeprav je lahko prav v reviji ČAS še prebiral kritike na račun svojih objav v reviji Dejanje.

Janžekovič se je zavedal problema odsotnosti vsakršne odgovornosti, ko je zapisal: “Država, to smo mi! Te zavesti nam tako kruto manjka, da človeka kar preseneti, če kje naleti nanjo…” (ČAS, 1941, str. 82)

Pisec je poznal vojne razmere, še posebej na Finskem, ko je zapisal, da naj nam bo finski narod zgled domovinske ljubezni in vojaškega duha. “To, kar so Finci storili za svojo svobodo, bo za vse čase vzor junaštva in vojaške izvežbanosti.”

Janžekovič pa je na prvi pogled pisal tako, kot da ni razumel bistvenega problema, namreč kako bo ravnala domača oblast, ki je sam v svojem spisu praktično ne problematizira in nikogar ne izpostavi, še posebej ne poimensko in položajno-odgovornostno. Janžekovič je vse razumel, zato so ga umaknili od možnosti vsakršnega odločanja.

Četrti mednaslov spisa je Kaj nam je krščanstvo ? Janžekovič analizira možne družbene razmere brez Boga, brez vere, brez krščanstva, ne vidi pa, da v vojnih razmerah ni bistvene razlike in da je vsa propaganda proti brezbožnemu komunizmu, ki so je bili tedaj že polni slovenski mediji, samo en odvod, en del nevarnosti, kazanje s prstom proti boljševizmu v Rusiji, kot še hujši nevarnosti kot so bile vse poprejšnje. Kakšen tip vere sta v sebi nosila Mussolini in Hitler, da se nista ustrašila niti brezbožnega komunizma ? Nikakršne. Janžekovič vidi v novodobnem brezboštvu morijo do zadnjega, pri kristjanih pa možnost z molitvijo preprečiti, da v sodobnih bojih ne zmaga antikrist.

Bančni ali denarni problemi Ljubljančanov

Sledijo še Zaključki. Če bi Janeza Janžekoviča slišal škof Rožman, kar je zapisal, bi se nekateri kristjani in civilisti na oblasti, pa še nekateri komunisti…obnašali drugače, kot so se. “Naša prva skrb v teh dneh je svoboda domovine. Svoboda za vsako eno, četudi bi moral en rod za njo izkrvaveti…Rajši smrt kakor sužnost!…

Janžekoviča očitno niti predstavniki Cerkve niti kolegi na Teološki fakulteti, niti v širših klerikalnih ali krščanskih vrstah, razen verjetno krščanskih socialistov, kot se kaže stik pisca z Edvardom Kocbekom, niso jemali resno. Posledice so bile strahovite in trajne, nekateri menijo, da trajajo še danes, ko trdijo, da se državljanska vojna še ni končala (Lojze Peterle).

Menjava denarja je pomenila popolno finančno podrejenost

Edvard Kocbek tega, drugega dela spisa Ob odločilni uri očitno ni več gledal ali upošteval. V svoji Velikonočni poslanici namreč kar sam razloži, na koga je Janžekovič v svojem spisu meril. Cilj njegovega napada so bili narodni odpadniki, ki so “javno odpadali od slovenskega naroda”, “letos”, pravi Kocbek, in s čimer sprejema Janžekovičeve misli iz leta 1941 kot veljavne že za leto 1942, “pa so še z večjo upravičenostjo naperjene zoper mnogo bolj rafinirano vrsto narodnega izdajstva, zoper ljudi, ki sodelujejo z okupatorji in na skriven, počasen način odpadajo od naroda. Zgodovina narodov nam priča, da je sodelovanje z okupatorji najusodnejši korak podjarmljenega naroda. “ (ZD 10/1 str. 91).

Ivan Pucelj, bivši minister za socialno politiko in narodno zdravje

Kocbek ne gre v konkretno, kaj šele poimensko analizo in omembo, a je jasno, da meri na tiste ljudi iz politične in gospodarske elite, ki so bili pripravljeni na sodelovanje z okupatorjem že po svoji dotedanji politični in s tem oblastni funkciji, v kakršni sam ni bil. Vedel pa je, če ne drugače iz časopisov, kdo se je udeležil sprejema in se šel poklonit 3. maja 1941 dopoldne v sprejemno dvorano na Kr. Civilnem Komisariatu, ko so razglasili že omenjeno okupatorsko ustavo kot Dekret Kralja in Cesarja. O tem so pisali tedanji dnevniki na prvi strani. Kocbekovo absolutno prepričanje je bilo že na dan okupacije, da vsakršno sodelovanje z okupatorjem pomeni začetek odpadništva od naroda in tega se je ves čas in najbolj držal. To je bilo zanj najbolj elementarno čustvo, medtem ko je pri njegovi veri v Boga možna vsakršna razlaga, saj je v vseh njegovih tedanjih spisih evangelija bolj malo. Kocbek na mnogih mestih ne razmišlja kot kristjan, ampak domala pogan ali celo komunist.

Ivan Mohorič, bivši minister za trgovino in industrijo 

Za razumevanje nekaterih Kocbekovih misli je treba seči nazaj, to je v dogajanje okrog sprejetja vsiljene italijanske ustave za prav tako vsiljeno Ljubljansko pokrajino. Šlo je za čisto navadno fašistično plenilstvo.

Dnevnik Slovenec je poročal, kako je Visoki komisar Emilio Grazioli “sprejel zastopnike političnega, gospodarskega, delavskega in kulturnega življenja, ki so prišli, da mu izrazijo svojo zahvalo za dosedanjo skrb za usodo zasedenega ozemlja ter za mir in red v njem.

Stanko Virant, predsednik Novinarskega društva v Ljubljani

V veliki deputaciji slovenskih predstavnikov so bili bivši ban dr. Marko Natlačen, bivši ministri Ivan Pucelj, Ivan Mohorič, dr. Fran Novak in dr. Andrej Gosar, bivša senotarja dr. Vladimir Ravnikar in dr. Gustav Gregorin, bivši narodni poslanci dr. Miloš Stare, dr. Adolf Golia, Karel Kavka, dr. Josip Lavrič, Vekoslav Rigler, Rudolf Smersu, dr. Jure Koce in Pavle Masič, ljubljanski župan dr. Jure Adlešič, podpredsednik Trgovinsko-industrijske zbornice Albin Smrkolj, predsednik Zveze gostinskih obratov in podpredsednik Trgovinsko-industrijske zbornice Ciril Majcen, predsednik Društva bančnih zavodov ter ljubljanske borze za blago in vrednote, dr. Ivan Slokar, rektor vseučilišča msgr. dr. Matija Slavič, predsednik Odvetniške zbornice dr. Janko Žirovnik, predsednik Notarske zbornice dr. Andrej Kuhar, predsednik Trgovinsko – industrijske zbornice Karel Čeč, predsednik Zveze industrijcev dr. Avgust Praprotnik, predsednik Delavske zbornice Josip Jonke in predsednik Novinarskega društva v Ljubljani Stanko Virant.”

Matija Slavič

Kot tolmač čustev vseh navzočih in vsega slovenskega prebivalstva je spregovoril ban dr. Marko Natlačen:

Gospod Kraljevi Komisar !
Slišali smo besedilo dekreta, s katerim se na slovenskem ozemlju, zasedenem po italijanski vojski, ustanovi Ljubljanska provinca. Ta dekret napoveduje z ozirom na etnično posebnosti prebivalstva te pokrajine, njeno geografično lego in njene posebne krajevne potrebo — avtonomno ureditev, v čemer vidimo zagotovilo možnosti etničnega obstanka in razvoja slovenskega prebivalstva. To nam daje povod, da Vam izročimo adreso, naslovljeno na Njegovo Ekscelenco predsednika vlade gospoda Mussolinija. 

Dr. Franc Novak, bivši minister za socialo

Kr. Civilni Komisar je odgovoril, da bo takoj poslal na Duceja naslovljeno spomenico v Rim.
V imenu ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je prišel h Kr. Civ. Komisarju tudi stolni prošt in generalni vikar Ignacij Nadrah, ki mu je izročil spomenico, v kateri izražata tako ljubljanski škof kot duhovščina na področju ljubljanske province svojo vdanost in hvaležnost Nj. Vel. Kralju ter Cesarju in Duceju ter je prosil Kr. Civilnega Komisarja, naj blagovoli to spomenico sporočiti Duceju v Rim. Kr. Civilni Komisar je obljubil to takoj storiti.
Ko so bili ti govori izrečeni, je Kr. Civilni Komisar pozval vse navzoče, da so z njim vred vzkliknili:

Živel Kralj in Cesar!

Živel Duce !

Živela Italija !

Živela bodočnost Slovenije!

S temi vzkliki, katerim so se pridružili vsi navzoči, je bilo zaključeno tako pomembno dejanje za bodočo usodo našega ljudstva. (Slovenec, 4. maja, 1941)

Prihod italijanske vojske

Sporočilo škofa Rožmana Duceju:

“Duce!
              
Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po Italijanski Vojski vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.
     
Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride nad Vaše delo, nad ves veliki Italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega Imperija lahko živelo in se razvijalo.”

Izjava slovenskih političnih zastopnikov Duceju:

“Duce!
                
V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih Oboroženih Silah, postalo del Velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, DUCE, vso našo zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva.
           
Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom.
                    
DUCE, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalnost in vso svojo lojalnost.”

Jutro ni bilo nič bolj liberalno ali svobodno

 

Dve leti zatem je na sprejemu pri visokem komisarju Emiliu Grazioliju spregovoril tedanji župan, general Leon Rupnik.

 

Govor generala Rupnika, tedaj župana Ljubljane, 3.5.1943 na proslavi ob drugi obletnici ustanovitve Ljubljanske pokrajine:

 

“Vaše Ekscelence! Gospodje!

Za tako temeljit obračun, ki vsemu slovenskemu ljudstvu predočuje tista dejanja, ki jih sovražniki ljudstva zlobno skušajo tajiti in pretvoriti v nasprotje, prosim Vašo Ekscelenco, da Vam smem izraziti najvdanejšo zahvalo prisotnih in velike večine pošteno mislečih in lojalnih Slovencev.
        
Globoko v naša srca segajoče besede, ki ste jih, Ekscelenca, pravkar naslovili na nas, nam vsiljujejo vprašanje: Kaj bi se bilo pač zgodilo z nami, ako nam ne bi bila pred dvema letoma fašistovska Italija rešila etničnega obstoja, ako bi ne bili takrat dobili tako odličnega predstavnika fašistovske vlade v osebi Visokega komisarja in prav tako uglednih visokih poveljnikov slavnih italijanskih čet in naše hrabre protikomunistične milice?
           
Odgovora na to vprašanje se moram pri tej slovesnosti vzdržati, kajti vsem navzočnim in meni samemu manjkajo pojmi in besede, da bi orisali od židovske mržnje organizirani pekel, pač pa se moramo spomniti tistih, ki so preprečili, da naše ljudstvo in naša lepa dežela nista bila popolnoma uničena.
                
V prvi vrsti gre naša hvala slavnim junakom in žrtvam, ki so padli na naših domačih tleh.
            
Polni spoštovanja prosimo Vašo Ekscelenco, da tolmači našo zahvalo in zagotovilo naše zvestobe in vdanosti Nj. Vel. Kralju in Cesarju.

France Mihelič – Zvestoba do groba (Leon Rupnik s kljukastim križem na hrbtu), iz mape Krvava bratovščina, linorez, 1945

Vašo Ekscelenco prosimo, da sporoči naše hvaležno spoštovanje za vse podeljene nam dobrote voditelju in prvemu borcu za novi svetovni red, velikemu Duceju italijanskega naroda.
             
Nadalje velja naša zahvala v prvi vrsti Nj. Ekscelenci Visokemu komisarju Emiliju Grazioliju, ki je pri vsej strogosti, potrebni za upravo v vojnih časih, pokazal tako plemenito razumevanje in vzvišeni čut rimske človečnosti do našega ljudstva, posebno še do najsiromašnejših, da mu dolgujemo iskreno hvaležnost in odkritosrčno spoštovanje.
              
V zgodovini slovenskega naroda je to pač prvi in edini primer, da si je  mož, predstavnik vladavine, ki je ljudstvu varljivo prikazana kot sovražna, tako hitro pridobil njegovo neomejeno spoštovanje in ljubezen.
                       
Pri tej priložnosti se zahvaljujemo tudi vsem sodelavcem Njegove Ekscelence Visokega komisarja, ki so se požrtvovalno in nesebično trudili za blaginjo in red v pokrajini.
                  
Ob strani Njegove Ekscelence Graziolija stoji kot vodja oborožene sile Njegova Ekscelenca general Gastone Gambara, vojak v klasičnem pomenu besedo, izkušen in nepremagan borec, strah vseh požigalcev in banditov še izza protiboljševiške vojne v Španiji, toda tudi resnični vitez in pravi kavalir, ki si ni pridobil samo src svojih vojakov, temveč s svojo človečnostjo, s svojo prizadevnostjo za pomoč in z  zaščito, ki jo je vedno nudil revežem, bliskovito tudi srca in spoštovanje slovenskega ljudstva.
                               
Ko izražamo Njegovi Ekscelenci našo prisrčno zahvalo, se zahvaljujemo tudi vsem njegovim podrejenim častnikom, vojakom in slovenskim prostovoljnim miličnikom.
                 
Zavedajoč se, da bi bil od plutokratičnih židovskih sovražnikov vsega človeštva zaželjeni propad Evrope tudi propad oziroma popolno uničenje pobožnega, marljivega, nadarjenega in prizadevnega slovenskega ljudstva, se v polnem zaupanju in neomajni veri v Boga ter v gotovosti, da bo zmagala Italija in njeni zavezniki, z zaupanjem izročamo zaščiti in vodstvu fašistične Italije ter hočemo sodelovati z vsemi močmi kot dostojni in lojalni sodelavci za lastni blagor, za srečo države in za blaginjo Evrope.
                   
Prav posebno prosim Ekscelenco Visokega komisarja, da blagovoli sporočiti izraze naše vdanosti še danes s telegramom Veličanstvu Kralju in Cesarju ter Duceju.” (po NeoDomobranec, 2016)

Podpisniki vdanostne izjave Duceju v Slovencu

Kocbek je, ko je odgovarjal na citirane misli Janeza Janžekoviča, poleg omenjenih ljudi, ki so se udeležili objave ustave Ljubljanske pokrajine in s svojo navzočnostjo potrdili svoje strinjanje z ustavno okupacijo, mislil vsaj še na šestindvajset podpisnikov, objavljenih na prvi strani Slovenca, ki pa se v precejšnji meri pokrivajo oziroma so isti:

Gustav Gregorin, bivši senator

Dr. Marko Natlačen, bivši ban; Ivan Pucelj, bivši minister, zastopnik Jugoslovanske nacionalne stranke; dr. Franc Novak, bivši minister; Ivan Mohorič, bivši minister; dr. Gustav Gregorin, bivši senator; dr. Andrej Gosar, bivši minister; dr. Matija Slavič, rektor ljub. univerze; dr. Jure Adlešič, ljubljanski župan; dr. Janko Žirovnik, predsednik odvetniške zbornice; dr. Ivan Kuhar, predsednik notarske zbornice; inženir Miloš Pirkmajer, predsednik inženirske zbornice; Karel Čeč , predsednik trgovsko-industrijske zbornice; Albin Smerkolj, predsednik zveze trgovskih gremijev; Ciril Majcen , predsednik zveze gostinskih obrti; Karel Kavka, predsednik zveze obrtnikov; dr. Jože Lavrič, predsednik Kmetijske zbornice; Jože Jonke, predsednik Delavske zbornicc; dr. Vlad. Ravnihar, predsednik zveze kulturnih društev; dr. Ivan Slokar, predsednik zveze bančnih in zavarovalnih zavodov; Avgust Praprotnik, predsednik zveze industrijalcev; Adolf Golia, bivši poslanec za mesto Ljubljano; Alojzij Rigler, bivši poslanec za kočevski okraj; Rudolf Smersu, bivši poslanec za ljubljansko okolico; Miloš Stare, bivši poslanec za ljubljansko okolico; dr. Jure Koče, bivši poslanec za črnomeljski okraj; Stanko Virant, predsednik Časnikarskega društva.

Bunker v Ljubljani

Edvard Kocbek je prav tako vedel, kdo so bili člani Narodnega sveta ter člani posvetovalnega organa visokega komisarja Emilia Graziolija, imenovanega Konzulta (Consulta) ali Pokrajinski sosvet. V Konzulti so bili dr. Marko Natlačen, Ivan Pucelj, msgr. dr. Matija Slavič, Franc Heinrihar, dr. Ivan Slokar, Karel Kavka, Miloš Pirkmajer, dr. Jože (Josip) Lavrič, Albin Smerkolj, dr. Josip Basaj,  Alojzij Sitar, dr. Vladimir Valenčič, Rudolf Krušec in Karel Rogina.

Član Narodnega sveta Marko Kranjc

V Narodnem svetu so bili zbrani predstavniki vseh zakonitih predvojnih političnih strank. Zavrnili pa so predstavnike KPS, ker je bila komunistična partija Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana. Centralni komite KPS je sicer izrazil željo po sodelovanju, a ni bil uslišan. Narodnemu svetu je predsedoval ban Marko Natlačen.

Priključitev Ljubljanske pokrajine v Jutru

Člani Narodnega sveta so se sestajali kar pri Marku Kranjcu doma ali pri škofu dr. Gregoriju Rožmanu.

Na vse te ljudi, pa še koga (kot urednike, publiciste in novinarje. ki so najprej pisali v korist okupatorja, potem pa proti OF, partizanom in še najbolj komunistom), je mislil Edvard Kocbek, ko jih je v svoji Velikonočni poslanici katoličanov v OF, 1942 označil kot predstavnike reakcionarnih sil, in na katere je mislil v svojem spisu Ob odločilni uri Janez Janžekovič, kot pa to razloži šele Kocbek, ne pa Janžekovič sam.

Iz seznama imen vidimo, da tu ni bilo nikogar, ki bi se pridružil Osvobodilni fronti, vsaj ne aktivno, čeprav za nekatere najdemo podatke, da so, vsaj kasneje, sodelovali z OF. Ta generacija že po starosti ni bila sposobna odpora, še manj revolucije. Kocbek je to hitro spoznal, komunisti pa še prej.

Zahvalna svečana maša v Jutru

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec