Za Janeza Janžekoviča je bilo izdajstvo naroda leta 1941 najhujši greh

Dr. Matija Ogrin v svojem komentarju Memento k Deseti knjigi Kocbekovega Zbranega dela Kocbeku očita, da v “svojih vojnih besedilih zagovarja in utemeljuje politične likvidacije Slovencev, ki so v razmerah okupacije in revolucije ravnali mimo zahtev OF, ta pa si je vzela oblast, da sme radikalno razpolagati z njihovimi življenji. Ti umori so bili podobni dejanjem, ki jih dandanes imenujemo teroristični napadi na civilne osebe in jih civiliziran svet obsoja…” (ZD 10/2, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Ljubljana 2017, str. 444/445). Za dr. Ogrina je bila vojaška fašistična, nacistična in madžarska okupacija Slovenije kot nekakšen “športni dan”, ob katerem so navdušene slovenske množice v narodnih nošah oboroženim tujim vojaškim enotam lahko samo ploskale. Osvobodilni fronti očita, da si je vzela oblast. Se je kdo od italijanskih poveljnikov in vojakov vprašal, kam gredo in na katerem italijanskem referendumu je bilo to potrjeno? So se kot kristjani ti vojaki spraševali, ali imajo za okupacijo, teror in ubijanje na tujih tleh in nad drugim narodom papežev blagoslov, ali pa nasploh človeško moralo in vest? Je najprej papež Pij XI. in za njim Papež Pij XII. vse njihove tisoče in tisoče zločinov, o katerih je bil obveščen, obsodil ? Jih je zaustavil ? Kocbek je v svoji Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942 zelo jasno pisal o lažnem krščanstvu in s prstom pokazal na glavnega krivca – ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana.

Dux je banu Natlačnu v Rimu obljubil, da bo Ljubljano obiskal, a se je zbal justifikacije VOS

Samo Ljubljano je okupiralo več italijanskih vojakov kot danes šteje celotna slovenska profesionalna vojska, Ljubljansko pokrajino pa osemkrat več. Mussolini je že leta 1937, takoj ko je bila objavljena papeževa enciklika o brezbožnem komunizmu, v svojem glasilu Il Popolo d’Italia in v celotnem spremnem propagandnem nastopanju zagnal tako strahovito gonjo proti nevarnosti boljševizma, da si, dokler teh podob ne vidimo, težko predstavljamo, da je taka pošastna domišljija bila sploh možna.

Takojšnja italijanska pošta in znamke v Ljubljanski pokrajini

Rožman je vedel za številna koncentracijska taborišča po vsej Italiji, kamor so bili nasilno odgnani ne le Ljubljančani, ampak prebivalci vseh zasedenih ozemelj in pokrajin. Morda ni vedel za več kot sto taborišč, kolikor jih je bilo po vsem “škornju”, je pa prav gotovo vedel za Rab, Gonars, Visco ali Monigo, Renicci, Pietrifico, Chiesanuovo pri Padovi…

Konec leta 1942 je državni podsekretar na ministrstvu za notranje zadeve Guido Buffarini poročal Mussoliniju, da so poslali v koncentracijska taborišča 50 tisoč Slovencev. Buffarini je bil prav tako zagrizen fašist še po kapitulaciji Italije, ko so se fašisti zatekli na sever Italije, nekako med Verono in Milanom, ter ustanovili fašistično Repubblica Sociale Italiana, znano tudi kot Repubblica di Salò; vse od 23. septembra 1943 do 28. aprila 1945, ko je bil Mussolini ustreljen. Buffarini je bil ob koncu vojne obsojen na smrt in 10. julija 1945 ustreljen.

Vittorio Emanuele III. sprejema vojaško vzgojo po pruskem modelu, na dlani je karikatura, objavljena v francoskem satiričnem časopisu Le rire, na fotografiji je še na ladjici Baionetta na poti v Brindisi 10. septembra 1943

Škof Rožman je več kot vedel za fašistično ustavo, razglašeno 3. maja 1941, s katero je bila Ljubljana aneksirana oziroma ustanovljena Ljubljanska pokrajina. In seveda je natančno vedel, da to ni bila nikakršna ustava zakonite slovenske oblasti, še manj ljudstva oziroma slovenskega naroda ter še najmanj kakšnega plebiscita ali javnega sprejemanja ustavnih dokumentov.

Nova ustava za Ljubljansko provincijo

Čl. 1. Slovensko ozemlje, ki so njegove meje določene kakor na priključeni karti, je bistveni del Kraljevine Italije ter tvori Ljubljansko pokrajino.

Čl. 2. S kraljevskimi odloki, ki bodo izdani na predlog predsednika Vlade, bodo izdane uredbe za Ljubljansko pokrajino, ki bo, ker ima strnjeno slovensko prebivalstvo, imela avtonomno ustavo, katera bo upoštevala etnični značaj prebivalstva, zemljepisni položaj in posebne potrebe te pokrajine.

Čl. 3. Vrhovno oblast bo izvrševal Visoki Komisar, ki bo imenovan s kraljevim odlokom na predlog Duceja Fašizma, predsednika Vlade in notranjega ministra.

Čl. 4. Visokemu Komisarju bo pomagal sosvet 14 zastopnikov, izbranih med produktivnimi sloji slovenskega ljudstva.

Čl. 5. Vojaška služba za slovensko ljudstvo Ljubljanske pokrajine ne bo obvezna.

Čl. 6. Poučevanje v ljudskih šolah bo obvezno v slovenskem jeziku. V srednjih in višjih šolah bo pouk italijanskega jezika pogojen. Vse službene odredbe bodo izhajale v obeh jezikih.

Čl. 7. Kraljevska Vlada je pooblaščena, da na ozemlju Ljubljanske pokrajine objavlja ustavo in druge zakone Kraljevine, da izdaja potrebne odredbe, da jih dovede v sklad z že obstoječo zakonodajo in z odredbami, ki bodo izdane v smislu člena 2.

Čl. 8. Ta odlok velja od dneva, ko bo objavljen v »Službenem listu« ter predložen Zakonodajnima skupščinama zaradi uzakonitve.

Tako se glasi ustavna Listina, ki je z njim ustanovljena avtonomna Ljubljanska pokrajina.

Ustava na prvi strani Slovenca

Ko je civilni komisar navzočim še posebej razložil važnost tega Ducejevega ukrepa, ki ureja položaj slovenskega prebivalstva v smislu rimske pravičnosti ter povabil navzoče zastopnike slovenskega ljudstva, naj lojalno sodelujejo pri delu za lepšo bodočnost nove pokrajine, je v imenu pričujočih spregovoril bivši ban g. dr. Natlačen ter dejal:

Slovenska ponižnost je Mussoliniju segla v srce

»Gospod Kraljevi Komisar! Slišali smo besedilo odloka, s katerim se na slovenskem ozemlju, zasedenem po italijanski vojski, ustanavlja Ljubljanska pokrajina. Ta odlok napoveduje z ozirom na etnične posebnosti prebivalstva te pokrajine, njeno zemljepisno lego in njene krajevne potrebe, avtonomno ureditev, v čemer vidimo zagotovilo možnosti za etnični obstanek in razvoj slovenskega prebivalstva. To nam daje povod, da Vam izročimo adreso, naslovljeno na Njegovo Ekscelenco Predsednika Vlade gospoda Mussolinija.«

Kraj in Cesar ter Duce na prvi strani Slovenca; svoje Ljubljane nista nikoli obiskala

G. Kraljevi civilni komisar je prevzel spomenico ter obljubil, da jo bo takoj odposlal v Rim. (Po objavi v Slovencu maja 1941 in blogu NeoDomobranca, september, 2016). Ustava je bila sicer kasneje prevedena še v angleščino in je na spletu.

Slovenec se je moral v celoti podrejati fašistični oblasti, kar je imelo za urednike in novinarje zelo hude posledice

Ustava je prišla kot kraljevi odlok. Civilni komisar Emilio Grazioli, ki so ga še ko je bil zagrizen in krut fašist v Sežani tigrovci hoteli ustreliti na sprehodu proti Orleku, a se je še pravočasno umaknil, ker je imel Slovenko, domačinko za ženo in je o nameri atentata verjetno izvedela, je 3. maja 1941 na svojem sedežu sprejel zastopnike slovenskih političnih, gospodarskih in kulturnih ustanov ter zastopnike delavstva, in jim enostavno predstavil kraljevi sklep.

Okupacija, kot so jo izvajali italijanski bersalieri

Ljubljanska pokrajina je formalno obsegala pet okrajev (Ljubljana, Logatec, Kočevje, Črnomelj in Novo mesto) in 95 občin na 4.545 kvadratnih kilometrih z 336.279 prebivalci. Med prebivalci je bilo 318.773 Slovencev, 13.580 Nemcev (Kočevarji), 5.053 Hrvatov, 511 Srbov, 458 Italijanov…

V okupaciji Slovenije je sodelovala druga armada italijanske kraljeve vojske, ki je obsegala devet pehotnih divizij, štiri motorizirane in eno tankovsko pod poveljstvom generala Vittoria Ambrosia s ciljem zavzeti čim prej Ljubljano in Dalmacijo.

Italijanski fašisti v Ljubljani (po italijanskih virih)

Spis teologa in filozofa dr. Janeza Janžekoviča Ob odločilni uri, ki je bil objavljen v reviji ČAS tik pred razpadom Jugoslavije z državnim udarom v Kraljevini Jugoslaviji 27.marca 1941 in nemškim bombardiranjem Beograda, nemško in italijansko… okupacijo, in iz katerega je nekaj misli črpal ali celo dobesedno prepisal Edvard Kocbek, je aktualen, ker pisec ni vedel, kaj se bo zgodilo, je pa slutil in intuitivno marsikaj sklepal in iz tega svaril. Opazna pa je njegova metaforičnost, če ne kar izzivalno sklicevanje na Biblijo, še posebej ko gre za nacionalna vprašanja, problem nacionalne, politične, gospodarske in kulturne svobode, položaja naroda in vere, osebnega odločanja po hierarhiji vrednot. Ko Kocbek določene stavke v svoji Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942 upošteva, v nadaljevanju pojasnjuje, ob kakšni priložnosti je Janžekovič to napisal in na koga konkretno meri. Zakaj je prav dr. Janez Janžekovič v celotnem zgodovinopisju o onem prelomnem času 1941/1942 spregledan in zamolčan, je skrivnost. Dalo bi se domnevati, da so ga utišali, ker je v svojem spisu narod postavil nad vero, svobodo pa seveda tudi.

Sedemnajstletni kralj Peter II. je sam sebe proglasil za polnoletnega, ob Dušanu Simoviću (levo) in Pavlu Karađorđeviću

Janžekovič ugotavlja, da je Avstrija, ki ni bila nemška, ampak večnacionalna država, včasih tudi drugim narodom dovoliti kake ugodnosti. Pisec pravi, da take Avstrije ni več in je nikoli več ne bo.

“Kdor misli, da bi mu kot Slovencu kje drugje bolje šlo kakor v lastni državi, zasluži, da bi mu s krampom puščali! Dokler obstoji močna Jugoslavija in imaš njen potni list, da, če bi je ne bilo, bi nas pasli, strigli in klali po mili volji.” (Ob odločilni uri, str. 4)

Janžekovič predvideva, da bi se Slovenec, ki vse to ve, misli in bere, hkrati pa kot potomec junaških prednikov, ki so pred Turki obranili našo deželo, “boreč se za križ in svobodo zlato”, morebitni tuji nevarnosti uprl. Slovenec bi se uprl sužnosti, trdi Janžekovič.

“On, ki bi se pravdal za eno brazdo do smrti, da bi dopustil, da vso deželo pograbi tujec?”

Aretacija jugoslovanskega premiera Dragiše Cvetkovića, kot jo je izvedel major Kraljeve garde Živan Knežević

Zakaj je Janžekovič kot teolog in filozof stopil na civilno področje, čeprav še vedno precej metaforično psihoanalitsko in zgodovinsko pedagoško, morda povsem drugačno, kot je slutil, da bi se lahko, kaj šele bo zgodilo in bo v Slovenijo prišlo kot tuje zlo z velikimi koraki? Kocbek bo sicer na to v svojem spisu čez eno leto odgovoril, vprašanje pa je, ali se misli obeh piscev  v celoti ujemajo.

Dr. Janez Janžekovič se sprašuje: “In slovenske žene in dekleta, hčere tistih, ki so nekdaj pesjane polivale z vrelo smolo in ki so še nedavno izpričale svoje junaštvo pobirajoč podpise za našo svobodo v brk tujemu žandarju, ki je strahoval deželo, da bi v sedanji odločilni uri odpovedale?”

Revija ČAS, v kateri je nastopil dr. Janez Janžekovič

Janžekovič nadaljuje tako rekoč s kocbekovsko gorečnostjo in programsko literarnostjo, kot da bi uporabil zarotitveni obrazen proti sleherni objektivni nevarnosti, ki bi nam odvzela svobodo.

“Ne, svoje svobode ne damo nikoli več, pa četudi bi jo morali braniti samo z zobmi in nohti. Tisočkrat ljubša smrt kot suženjstvo… V borbi za svobodo ni razlike med pristaši strank, ni delavca in bogatina, ne izobraženca in preprostega človeka, marveč vsi eno. Eno med sabo, eno s predniki, ki so nam nadelali pot in dali zgled, eno s prihajajočim rodom, ki nam nalaga dolžnost, eno z velikimi narodnimi borci, eno z našimi vidci, ki nam z največjim poudarkom govorijo na srce svoje poslednje spoznanje:

Manj strašna noč je v črne zemlje krili, 

kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi!” (str. 5).

Demonstracije po beograjskih ulicah 27. marca 1941

Janez Janžekovič vse do tu še ne govori kot teolog, ampak pogojno rečeno zgodovinar, sociolog, analitik, poznavalec slovenskega človeka, njegovega občutljivega značaja, ki nikakor ni tak, kot ga slika pisec, da bi s tako podobo in spominom na pretekla junaštva, bralcu dal bistveno več potrebne samozavesti, če že ne kar v bodoče potrebne enotnosti in borbene morale za spopad z očitno že bližajočim se veliko močnejšim sovražnikom. Janžekovič je kot pridigar, spodbujevalec, animator, vojskovodja pred svojimi četami ali dirigent, ki ima pred sabo ves orkester. A za najvišjo prispodobo ne uporablja časovno oddaljene Biblije, ampak bolj elementarnega Franceta Prešerna, kar je za teologa bolj kot ne problematično.

Če je bil prvi mednaslov zapisa Ob odločilni uri Svoboda, je drugi Katoliški Slovenec. Vprašanje je ožje, a kot se je izkazalo kaj kmalu, bistveno. Janžekovič se namreč vpraša, kaj  pravi naša sveta vera o teh vprašanjih ?

“Kaj pravi o narodnosti, kaj o svobodi ? Ali sem dolžan biti Slovenec, kakor sem dolžan biti kristjan ?

Janžekovič najprej poišče pomoč v Svetem pismu, zlasti ko je govor o izraelskem in judovskem ljudstvu… “Biblija pozna, prizna in loči narode.”

Pisec se sprašuje, kaj je narod, in si odgovori, da je bistvenega pomena, poleg jezika, zavesti posebne skupnosti, vera, ista pokrajina, tvorjenje gospodarske enote, najbolj pa krvna skupnost.

O tem Biblija govori zelo sugestivno in močno, da bi Janžekovič na koncu ugotovil: “Narodnostna vrednota je v očeh Svetega pisma med najvišjimi na zemlji.”

Gebhard Fugel – Mojzes prejema tabli z zapovedmi, okoli 1900

Janez Janžekovič posebej omenja četrto božjo zapoved, (ker upa, da jo vsi poznajo, je seveda ne citira, a se vendarle glasi enako še danes: “Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!” (Katehetski obrazec) Janžekovič prispodobo družine prenese še na narod kot “razširjeno družino.”

“Biti zvesti sin slovenskega naroda je dolžnost, ki veže v vesti, in ker je važna stvar, veže pod smrtim grehom. Narodni odpadnik ni samo najgrši izdajalec, ampak je obenem z verskega stališča velik grešnik, ki ga lahko pred Bogom opravičuje samo premajhna razsodnost in duševna zaostalost.”

Prva stran Janžekovičevega spisa Ob odločilni uri, ČAS, 1941, št. 1-2

Janžekovič citira različne primere iz Svetega pisma, da bi se na koncu vprašal, ali smo prej Slovenci ali katoličani. Odgovor mu je jasen: “Po času smo prej Slovenci, ker smo se kot Slovenci rodili, kristjani pa smo postali šele pri krstu.” Počasi pa svojo dramaturgijo razvija in stopnjuje z vprašanjem, čemu bi se prej odpovedali, če bi bila sila, kaj bi storili Slovenci, če bi nas sila postavila pred izbiro:

“Ali ostanete v državi, kjer boste ohranili svojo narodno svobodo, pa izgubili vero, ali pa pridete pod tujo oblast, kjer boste mogli ostati katoličani, a boste izgubili svojo narodnonst ?”

Janžekovič je tu pedagoško zvit. Najprej pravi, da ima danes katoličan v Jugoslaviji tako svobodo kakor menda nikjer drugje v Evropi. A to za pisca ni dovolj, mora se vprašati, kaj bi bilo, če bi se tako vprašanje zastavilo kdaj v bodočnosti. In daje svoj jasen krščanski odgovor:

DUX

“Mi katoliški Slovenci bi ostali v narodni državi in pretrpeli v njej, če bi bilo treba, mučeništvo za svojo vero. Vse drugo je strahopetno, neznačajno in zato nekrščansko. Edino na tak način bi si ohranili svojo narodnost in svojo vero, z narodnim odpadništvom bi izgubili oboje. Zakaj ? Izdajstvo naroda je v očeh kristjana smrten greh, kolikor ga ne izgovarja nepoučenost ali slaboumnost. Odpasti od naroda, da lahko ostanem katoličan, bi se torej reklo grešiti, da se zveličam. Nesmisel! Sicer pa, kako naj ostane narod katoliški, ako neha biti narod ? Naša lastna zgodovina nam je pri tem vprašanju zgovorna učiteljica.”

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec