Koncert simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije v okviru festivala Junij v Ljubljani na Kongresnem trgu je sinoči potekal pod naslovom Ko zaprem oči – Slovenski film skozi glasbo. Dirigiral je Loris Voltolini, solista sta bila pevca Anamatija Lazarevič in Janež Matko Juvančič.
Janež Matko Juvančič kot Kekec, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert je bil zasnovan nekako antološko, s tem da je umetniški vodja večera mag. Klemen Hvala vzel filmsko gradivo iz menda leta 2001 že realizirane državne proslave, torej kopiral predeksistenčni vzorec ali kolaž, s čimer pa je na odru ali bolje v kombinaciji orkestrovega izvajanja določenih odlomkov iz filmov hkrati še z “mešanimi” projekcijami iz več različnih filmov na platnu povzročil samo zmedo.
Anamarija Lazarevič kot Vesna
Poslušali smo glasbo iz enega filma, medtem ko so prizori na platnu skakali po celi plejadi filmov, tako da jih tako na hitro nismo mogli prepoznati niti nekoliko starejši obiskovalci koncerta in boljši poznavalci slovenskega filma.
Vesna
Manjkala je identiteta filma in glasbe v njem, ne pa “film skozi glasbo”. Veličina glasbe v filmu je ravno v tem, da hkrati sledim izvedbi v živo in spremljam natančno tisti prizor, v katerem je ta glasba uporabljena; utišam glasbo na sliki, da podobo oživim z izvedbo, ki mora biti boljša ali celo veliko boljša, kot so bile tehnične in izvedbene možnosti nekoč.
Če omenim, kako slabo je bila izvedena glasba Urbana Kodra iz Cvetja v jeseni, razen sijajnega solista violista Miloševa, potem bi lahko sklenil, da je bil koncert slabo pripravljen.
Na svoji zemlji
Načeloma je bila dramaturgija dobra; delitev na Uvod z glasbo Alda Kumarja (Pod njenim oknom, a te glasbe v filmu v resnici nismo videli), potem pa določeni cikli, kot Zgodba o dekletu (Bojan Adamič, Jože Privšek), Zgodba o fantu (Mitja Vrhovnik Smrekar, Jože Privšek), Zgodba o mladosti (Dečo Žgur, Janez Gregorc), Zgodba o pogumu (Marjan Kozina, Alojz Srebotnjak), Zgodba o domu (Jože Privšek, Mitja Vrhovnik Smrekar, Drago Ivanuša), Zgodba o ljubezni (Urban Koder) in Zaključek (Nino de Gleria).
Pozdrav skladatelju Aldu Kumarju v avditoriju
Kako razpršeni so bili prizori iz filma Sedmina in hkrati tuja je bila glasba na odru, kako malo je bilo identitete filma Balada o trobenti in oblaku ter izvedene Srebotnjakove glasbe…
Še najbolj uspela sta bila izvedba in prikazana odlomka iz filma Na svoji zemlji (Marjan Kozina) in Kekčeva pesem (prav tako Kozina).
Videli smo dvakrat več odlomkov iz filmov kot slišali njihovo glasbo. In težko bi rekel, da je bila kakšna filmska glasba koncertno povzdignjena.
Nekaterih pa nismo niti videli niti slišali, kot Hladnikovo Maškarado…. in še kakih ducat drugih znanih slovenskih filmov, za nekatere pa se zdi, kot da so še vedno v bunkerju.
Marijan Zlobec