Najnovejša slikarska razstava v ljubljanski galeriji Kresija odpira bolj znanstvena vprašanja, manj slikarsko-teoretske probleme in barvno-kompozicijske rešitve, najmanj pa ostane na koncu še prostora za estetiko. Miran Kreš je dal razstavi naslov GT 613.
Miran Kreš v galeriji Kresija, vse fotografije Marijan Zlobec
Razstavo bi lahko opazovali v smislu slikarskega iskanja novih planetov, ali kot je avtor dejal na odprtju, je človekova nenehna želja po odkrivanju morebitnega življenja nekje v vesolju. No, do tega odkritja verjetno nikoli ne bo prišlo, niti od njega človeštvo ne bi nikoli imelo nobene koristi, morda bi kaj odkrili, medtem pa bi nam planet Zemlja pred nosom spričo naše nespameti umrl.
Slikar Miran Kreš
Kozmos je še vedno in bo ostal nedosegljiv; nobena znanstvena rešitev nam ne bi bila bližja ali nam ga pripeljala na dlan, preprosto rečeno. Tako da v miru in neproblematično lahko nastajajo slikarska videnja, ki seveda ne rešujejo nobenih ali nikakršnih problemov, razen slikarskih. Slikarstvo ni metafora vesolja, četudi slikar tako misli.
Razstava GT 613
Kreš slika t.i. anagliptične slike ali anaglife, ki jih moramo gledati s 3D očali. Poizkusil sem in ugotovil, da to niso nikakršne 3D očala in da me samo motijo.
Iluzija neznanega planeta
Slikarska iluzija, da slika nove ali celo konkretne nazadnje odkrite planete v vesolju, je morda lepa spodbuda, a je produkt vendarle le zemeljsko slikarski. Slikanje planetov, kako se vrtijo okrog lastne osi, če označim z eno besedo vse možne kozmološke definicije, bi verjetno dobilo svojo pravo razstavno postavitev v temi, v zaprtem galerijskem prostoru, kjer bi bil vsak planet posebej in zelo natančno osvetljen, in kjer bi se lahko sestavila iz Kreševih slik nekakšna vesoljska kompozicijska podoba, ki bi tisto iluzijo, ki si jo slikar tako telo želi udejaniti, aktualizirala.
Kreševo vesolje v slikah
Razlaga, katere planete, ki krožijo okrog neke male (?) zvezde, je slikar naslikal, je “vesoljski” problem. Slikam ne manjka nič, razen vesolja.
Marijan Zlobec