Težko verjamem, zakaj je bila ravno Kocbekova Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, iz konca marca ali začetka aprila, objavljena kot ciklostirana izdaja, v zgodovinopisju tako spregledana, hkrati pa vse, lahko bi rekli številne, njene vsebinske komponente. Dr. Matija Ogrin se je namesto analize, ki bi jo sicer moral, če bi jo želel napisati, pa je ni, objaviti kje drugje, ne pa kot svoj osebni komentatorski klerofašistični pamflet in napad na Edvarda Kocbeka kar v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev.
Španski jezdeci v okupirani Ljubljani
Dr. Ogrin je zlorabil svoj najvišji uredniški položaj po letu 1946, ko je Zbrana dela zasnoval dr. Anton Ocvirk. Ogrin Kocbeku naprti, da “skladno s politiko KPS ni očital sodelovanja z okupatorji uglednim profesorjem, ki so tedaj predavali na univerzi.” Med njimi je bil tudi Anton Ocvirk, ki ga Ogrin mimogrede in brez vsebinskega konteksta omenja, da je bil med vojno profesor na filozofski fakulteti in se mu ni nič zgodilo. Ocvirk je bil pristaš OF že od vsega začetka, kar se je v Ljubljani dobro vedelo. Kaj bi se tem profesorjem moralo zgoditi, ve samo avtor zapisa.
Dr. Anton Ocvirk, foto Wikipedija
Prvi urednik Kocbekovih Zbranih del dr. Andrej Inkret je jasno zapisal, da Kocbekovih spisov v ZD ne bo komentiral, sedanji urednik dr. Mihael Glavan pa je bil proti Ogrinovi objavi v drugem zvezku Desete knjige ZD (2017). Torej imamo naduredniško zaroto in vsebinsko zlorabo položaja glavnega urednika zbirke, ki si jo je s svojim posegom tako rekoč prilastil kot svoj osebni fevd in s tem zanikal še svojo strokovnost. Ostali člani uredniškega odbora (poleg Ogrina še Marijan Dovič, Matevž Kos, Luka Vidmar in Tomo Virk) pa so bili tiho ali pa za nameravano objavo sploh niso vedeli.
Dr. Janez Janžekovič (1901 – 1988)
Edvard Kocbek je z uvodnim razmišljanjem v Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, in v istem tekstu nekaj odstavkov zatem z vprašanji škofu Rožmanu, kot najvišjem predstavniku Cerkve na Slovenskem oziroma v tedanji ljubljanski škofiji, zavestno odprl vprašanje odnosa med vero in narodom, vprašanje hierarhije med pripadnostjo slovenskemu narodu in krščanski veri. S tem je zadel bistvo problema, ki si ga je škof Rožman razlagal in v skladu z njim deloval povsem drugače kot Edvard Kocbek in mnogi drugi. Škof Rožman vse do svojega pobega na Koroško ni dojel samih prevar, zarot, nasprotovanj, navideznih paktiranj, zlorab… okrog sebe; italijanskega papeža Pija XII., fašističnega diktatorja Duceja, prav takega, fašistom naklonjenega hegemona, italijanskega kralja Vittoria Emanueleja III., nesposobne, malomeščanske, klerikalne, strahopetno razcepljene slovenske desnice, prepirljivih okupatorjev in rivalov: generala Maria Robottija in visokega komisarja Emilia Graziolija, ki sta se v pismih v Rim medsebojno obtoževala, katoliških frakcij okrog Tomca in Ehrlicha, bele garde, domobrancev, frakcij v OF; komunistov, krščanskih socialistov, sokolov, pa raznih samostojnih kratkih gibanj zunaj OF, do nemških okupatorjev… Težko bi se sploh dalo samo nanizati in našteti, kaj vse je padlo na njegova ramena in mehki koroški značaj, a je na koncu vedno tako, da si vsega kriv. In pride neskončen seštevek napak ter še več očitkov.
Vittorio Emanuele III na medvojni razglednici
Čim je prestopil prag cerkvenega in zgolj s Cerkvijo povezanega življenja in delovanja, kar pa je bil tedaj bistveno večji delokrog kot je danes, saj je bila Cerkev na oblasti, ni več mogel biti nevtralen. To je njegova največja tragika, ki bi se ji lahko izognil samo s prej omenjenim ravnanjem, kar pa je bilo prej kot ne nemogoče. Osamitev med vojaško okupacijo, zločini tujcev in začeto bratomorno vojno… enostavno ni bila možna. Zato bo Rožman prej kot ne za vedno ostal osrednja slovenska negativna podoba viharne dobe, ker je slepo sledil Vatikanu in njegovemu že leta 1937 napovedanemu boju zoper brezbožni komunizem, ki ga v resnici ali v praksi razen v Rusiji ni bilo še nikjer. Italijanski papež seveda ni izdal enciklike o fašističnih zločinih italijanskih vojakov že do tedaj v Afriki…
Komunisti so načrtovali vosovski atentat na škofa Rožmana, pa tudi Leona Rupnika, a so od italijanskih okupatorjev dobili informacijo, da bi v tem primero za vsakega padlo sto nedolžnih talcev oziroma bi bili med talci tudi komunistom naklonjeni ljudje, ki jih je okupator prav v ta namen že imel evidentirane ali celo že zaprte. O tem je veliko pisal zgodovinar dr. Tone Ferenc, čigar arhiv o zgodovini NOB obsega na stotine tematskih map verjetno s kakimi sto tisoč stranmi dokumentov, fotokopij le – teh in osebnih razlag, razprav, ugotovitev… Tega gradiva, ki menda še ni v celoti dostopno ali izročeno Inštitutu za novejšo zgodovino, prej Inštitut za zgodovino delavska gibanja, in knjižnici v ljubljanski Kazini, je najmanj za kakih dvesto knjig.
Pij XII. v odnosu do škofa Rožmana še vedno skrivnost
Rožman je med vojno trikrat obiskal Rim in tam dobival navodila kako naj v Ljubljani ravna. Jasno je, da od italijanskega papeža Pija XII. ni mogel dobivati navodil, naj se odločno upre italijanskemu fašističnemu okupatorju in Kraljevini Italiji kralja Vittoria Emanueleja III. ter pomaga ustanoviti neodvisno državo slovenskega naroda. Vedel je za konkordat med Mussolinijevo vlado in Vatikanom že iz 11. februarja 1929 (Lateranski pakt). V Ljubljanski pokrajini je Rožman vztrajal pri encikliki Divini Redemptoris o brezbožnem komunizmu papeža Pija XI. Kako je bilo z veljavnostjo te okrožice med samo vojno, ni povsem jasno; nekateri trdijo, da je papež menda izrecno izjavil, da poslanica med vojno ne velja. Sodelovanje Rožmana s fašistično oblastjo se je začelo že v prvih tednih okupacije, nekaj mesecev preden je OF sprejela smernice za organiziran upor.
Vittorio Emanuele je bil visok le 153 cm, ob belgijskem kralju Alberu I. pravi palček
Samo dva tedna po okupaciji Ljubljane, 22. aprila 1941, je Rožman obiskal Emilija Graziolija, fašističnega visokega komisarja, in mu obljubil zvestobo in sodelovanje z italijanskimi fašističnimi oblastmi, ter izrazil hvaležnost Mussoliniju za njegovo “darežljivo pravičnost” pri ustanovitvi Ljubljanske pokrajine kot del Velike Italije.
Podpis konkordata je odmeval v tisku
20. maja 1941 je Rožman daroval mašo hvaležnosti predsedniku italijanske vlade, fašistu Benitu Mussoliniju v stolnici sv. Nikolaja. Taka maša ni bila niti malo potrebna, saj je bila povsem zunaj cerkvenih praznikov in cerkvenega leta. Poleg tega je škof vedel, da je fašistična Italija že poprej (od 1935) okupirala Etiopijo, Somalijo in Eritrejo, leta 1936 ustanovila Africa Orientale Italiana in tam izvajala najhujše zločine proti avtonomnemu črnskemu prebivalstvu. Vittorio Emanuele III. je bil med letoma 1939 in 1943 še albanski kralj, ko so Italijani Albanijo 7. aprila 1939 okupirali in je albanski kralj Zog zbežal.
Albanska zastava v času italijanske okupacije 1939 – 1943
Kako močan je bil italijanski fašizem celo po Mussolinijevi kapitulaciji in smrti kaže Salojska ali Socialne republika, pa tudi dejstvo, da je kralj vladal vse do 9. maja 1946, ko je krono predal svojemu sinu, princu Umbertu II., ki je sicer bil kralj le do 12. junija 1946. Po ustanovitvi Republike Italije na podlagi plebiscita se tokrat že bivši kralj Umberto II. nikoli več ni smel vrniti v domovino.
Dr. Miha Krek leta 1930
Škof Rožman je še bolj vedel, kaj je počel italijanski fašizem že od požiga slovenskega Narodnega doma 13. julija 1920 v Trstu dalje, torej do tedaj že enaindvajset let, proti slovenskemu prebivalstvi na Primorskem, na Krasu, Tržaškem, Goriškem… in kako drugače od njega se v obrambi svojega naroda vedejo slovenski duhovniki. Vedel je za tržaški proces in bazoviške žrtve 6. septembra 1930, za akcije tigrovcev, za nasilno smrt Lojzeta Bratuža leta 1937.
Italijanska zastava v času fašizma
Škof Rožman prav gotovo ni bil sam, ampak so za njim stali še drugi, bodisi iz ljubljanske civilne sfere, kot glavni urednik Slovenca dr. Ivan Ahčin, avtor civilne knjige Komunizem največja nevarnost naše dobe, 1939, ali glavni urednik Slovenskega doma Mirko Javornik, kasneje avtor Črnih bukev, po vojni emigrant v ZDA in sodelavec CIA, bolj skriti pa iz cerkvene sfere, še zlasti oni, ki jih zgodovinarji kot aktivne ali kreatorje vodenja Ljubljanske škofije ne omenjajo. Tu je na prvem mestu največji intelektualec dr. Aleš Ušeničnik, prevajalec in komentator papeževe okrožnice Divini Redemptoris o brezbožnem komunizmu, potem generalni vikar dr. Ignacij Nadrah, prof. dr. Alojzij Odar, dr. Ignacij Lenček, dr. Jože Jagodic… Seveda je Rožman imel stike z dr. Miho Krekom, ko je bil v tujini, in so mnogi v Ljubljani mislili, da se da vojne zadeve urejati kar po radiu.
Fašist Guido Buffarini je pred ustrelitvijo lahko le še poljubil križ
Edvard Kocbek je v svojem razmišljanju, objavljenem v Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, vsaj z današnje primerjalne perspektive pokazal, da v svojem pisanju ni bil v celoti avtonomen, ampak se je v nekem sicer manjšem delu zatekel k le nekaj let starejšemu teologu in filozofu Janezu Janžekoviču ter objavi njegovega kar uvodnega teksta v reviji ČAS, XXXV, 1941, 1-2. z naslovom Ob odločilni uri. Kocbek je iz njega citiral, tako da o prevzemu Janžekovičevih misli ne more biti nobenega dvoma. Janžekovič pa se ni zadovoljil samo z uvodnim tekstom, ampak ga je v kasnejših številkah še nadaljeval in nekatere svoje misli še bolj zaostril, ko je že v prvem stavku zapisal:“Pamet in vera nam pravita, da je borba za narodovo svobodo človekova pravica, še več, naša sveta dolžnost.” (ČAS, št. 3-4, 1941, str. 75). Janžekovič je razumel tako pamet kot vero, narod in dolžnost, enako kot Kocbek. Vsega tega pa v popolnoma nedvoumni vojaški, politični, gospodarski…fašistični okupaciji Ljubljanske pokrajine in nacistični okupaciji Gorenjske, Štajerske…ni videl in ni razumel škof Rožman. Italijani so se v trenutku okupacije začeli obnašati kot zakoniti lastniki okupirane Ljubljanske pokrajine, kar je nepredstavljivo velik zločin.
Stanko Cajnkar
Janez Janžekovič se je rodil 4. marca 1901 v Zagojičih, župnija Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), srednje velikemu kmetu Francu in njegovi ženi Marjeti. Že v mladosti je govoril preudarno in modro, kakor je bil še v starosti mladostno kritičen in zvedav (Edvard Kovač). Šest let ljudske šole je obiskoval v domačem kraju, nato pa je odšel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je pokazal zanimanje za vse predmete, zato so ga klicali kar »odličnjak«. S prijateljem Stankom Cajnkarjem, ki je bil leto starejši, se je lotil pisateljevanja, vendar ga je bolj pritegnila filozofija. Po maturi je bil eno leto v mariborskem bogoslovju, leta 1922 pa ga je škof poslal v Pariz na Katoliški inštitut (univerzo), kjer je z najvišjo oceno dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Leta 1928 je bil posvečen v duhovnika, potem je bil eno leto kaplan v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer se je lotil vsega – bil je celo režiser otroških iger. Že leta 1930 je bil imenovan za kaplana v mariborski stolni župniji, opravljal je katehetsko službo, hkrati pa je začel tudi predavati filozofijo v mariborskem bogoslovju. Svoje razlage filozofskih misli je od vsega začetka znal »zabeliti« z duhovitimi anekdotami. Jeseni leta 1938 je kot naslednik Aleša Ušeničnika prišel predavat filozofijo na teološko fakulteto v Ljubljani. To službo je vzorno opravljal 36 let – vse do upokojitve leta 1974.
Jacques Maritain
V pariških letih sta na njegovo poznejšo življenjsko pot odločilno vplivala dva moža: njegov semeniški ravnatelj, poznejši pariški nadškof kardinal Jean Verdier in pa svetovno znani filozof Jacques Maritain. Ta je o njem zapisal: »Janeza Janžekoviča hranim v spominu kot odličnega duha. Bil sem izjemno zadovoljen z njegovim delom in menim, da je še posebno nadarjen za poučevanje filozofije.« Filozofija, ki jo je Janžekovič dolga desetletja predaval slovenskim bogoslovcem, je bila sholastika ali tomizem, ki ima za svojega vzornika sv. Tomaža Akvinskega. Vendar je vse, kar je učil, podajal kot svoje osebno dognanje.
Kardinal Jean Verdier
Profesor Janžekovič je veliko pisal. Seznam njegovih znanstvenih, versko vzgojnih in domoljubnih spisov, ki so nastajali v letih od 1929 do 1984, obsega 188 naslovov. Njegova glavna dela so zbrana v šestih knjigah njegovih Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). (Iz biografije v Ognjišču).
Leta 1966 je v redni zbirki Mohorjeve družbe izšla knjiga Smisel življenja, njegova najpomembnejša knjiga.
Dr. Stanko Gogala
Kocbek med tedanjimi intelektualci prav gotovo ni bil osamljen, niti ne najbolj razgledan po vseh komponentah družbenega dogajanja, če uporabim en sam izraz. Tu so bili cerkveni filozofi kot prof. dr. Aleš Ušeničnik, dr. Alojzij Odar, glavni urednik Slovenca dr. Ivan Ahčin, urednik zunanjepolitične redakcije in kasneje glavni urednik Slovenca Ruda Jurčec, glavni urednik dnevnika Slovenski dom Mirko Javornik, prof. dr. Lambert Ehrlich, prof. Ernest Tomec, kulturni urednik Slovenca Tine Debeljak, publicist Ciril Žebot, filozof in psiholog dr. Anton Trstenjak, literarni zgodovinarji dr. France Koblar, dr. Ivan Grafenauer, dr. France Kidrič, dr. Anton Ocvirk, etnologa dr. Rajko Ložar in dr. Vilko Novak, sociolog dr. Leon Žlebnik, umetnostni zgodovinarji dr. France Stele, dr. France Mesesnel in dr. Izidor Cankar, filozof dr. France Veber, pravnik in sociolog dr. Andrej Gosar, pedagog dr. Stanko Gogala, zgodovinar dr. Milko Kos… Seveda še cela plejada književnikov, krščanskih socialistov in sopotnikov, drugih intelektualcev.
V opombi pod črto ob objavi razmišljanja Ob odločilni uri tedaj štiridesetletnega dr. Janeza Janžekoviča lahko preberem, da članek prvotno ni bil namenjen za objavo v Času. Zaradi važnosti stvari pa kljub bolj poljudni obliki objavljajo na tem mestu. Uredniki revije ČAS so bili teolog dr. Janez Fabijan, pedagog dr. Stanko Gogala in dr. Maks Wraber, lavantinski stolni prošt.
Sourednik revije ČAS dr. Janez Fabijan
Dr. Janez Janžekovič začenja svoj spis o uresničitvi tisočletnega sna; postali smo na svoji zemlji svoj gospodar. “Kraljuje nam kralj slovenskega jezika in krvi, naše je vojaštvo od najvišjega do najnižjega, naši so uradniki, naši učitelji, naša duhovščina. Tisočletni sen slovenskega naroda je postal sladka resnica.”
Ta prispodoba je bila zapisana še pred možno okupacijo, ki pa jo je Janžekovič slutil, ko je svojemu razmišljanju dal naslov Ob odločilni uri. Mir med koncem prve svetovne vojne in začetkom nove vojne ni bil trajen “kot smo ga mi v svoji preproščini smatrali.”
Dr. Andrej Gosar
Janžekovič slovenskim šlevam (izraz je njegov) očita strahopetnost in hlapčevstvo; na vse mislijo, razen na boj.
“Za moške značaje, ki ljubijo odgovornost in se ne dado nesti, naj gre kamor hoče, ampak jim je užitek, da lahko v velikem času vtisnejo življenju pečat svoje osebnosti, za take pa je današnja doba kakor nalašč. Danes se živi polno življenje! Danes se dela zgodovina in kuje bodočnost! Že raste mladi rod, ki bo naš sodnik in ki bo pav tako hvalil ali grajal način, kako smo znali prebresti usodne dni, kakor mi sedaj hvalimo in grajamo rod, ki nam je ob prevratu priboril svobodo, in vse druge rodove, ki so imeli čast voditi usodo naroda v zgodovinskih dneh…. Nikdo se ne more skriti. To dejanje na svetovni pozornici bodo razsvetljevali najmočnejši žarometi zgodovine, vse, tudi skromne postranske vloge bodo vidne, vsako tiho junaštvo, pa tudi sleherna strahopetnost…” (Ob odločilni uri, str. 1,2)
Janžekovič pravi, da piše kot kristjan, ki ne bi rad zapravil svobode, ki so nam jo priborili naši predniki s svojo krvjo, ampak da to svobodo še bolj utrdimo in razširimo na vse brate. In čeprav piše kot kristjan za kristjane, pravi, da se bo z zapisanim lahko strinjal vsakdo, ki ljubi domovino.
Mussolini na razglednici iz leta 1941
Janžekovič daje v svojem tekstu prvi mednaslov Svoboda. O sožitju med tremi jugoslovanskimi narodi. ki so si sicer po jeziku in krvi sorodni, ugotavlja, da jih je tuje nasilje razdvojilo in odtujilo drugega drugemu. “V delu, skrbeh in prepirih je izobraženi sloj skoraj čisto pozabil, da je bila njegova prva naloga slehernemu slovenskemu človeku pomagati, da se popolnoma zave, kaj nam je svoboda in kaj nam je domovina.” (ibid. str .2)
Janžekovič se po metafori o človekovem zdravju in zavedanju njegove prvenstvenosti; kaj v človekovem življenju pomeni, vprašal, “ali moramo tudi svobodo najprej izgubiti, da vidimo, kaj nam je bila ?”
Pakta z Mussolinijem papež Pij XI. ni želel podpisati, ampak le kardinal Gasparri
Janžekovič uporablja preproste in vsem razumljive prispodobe: najprej ugotovi, da “naše težave lahko premagamo edino mi sami, ako si ohranimo svobodo. Tujec pri nas ne bo iskal naše sreče ampak svoje! Tiste sladkobne besede, ki jih širijo potuhnjeni plačanci, češ ta ali oni nam bo prinesel raj, so kakor lovčeva piščal, ki vabi divjad pred strel. Da, raj na naši zemlji, pa za tujega gospoda, ne za domačega slovenskega delavca in viničarja…” (ibid, str. 3)
“Ali ste že kje brali, da bi moderni narod zasedel tujo zemljo, ker hoče osrečiti njene prebivalce, ne pa ker jo hoče zase gospodarsko izkoristiti?…Če si ohranimo svobodo, si bom počasi vse uredili. Gorje mu pa, kdor danes postane suženj!”
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec