Režiser Jože Babič bo dobil spomenik v Novi Gorici

Znani filmski in gledališki režiser, pa tudi scenograf, kostumograf in igralec Jože Babič (1917 – 1996) bo v Novi Gorici dobil spomenik. Pobudo za postavitev spomenika je dala novogoriška občina skupaj s Primorskim dramskim gledališčem, izdelal pa ga je akademski kipar Mirsad Begić, ki je režiserja osebno poznal in videl številne njegove režije, še posebej filme iz časa, ko je bil režiser najbolj popularen in ko je Begić na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja prišel na študij v Ljubljano in zatem odšel še na na Kraljevo akademijo v London. Z Babičevim spomenikom bodo počastili sicer že lansko stoletnico rojstva. Slavnostno pa ga bodo odkrili ob novogoriškem občinskem prazniku 9. septembra in prazniku priključitve Primorske k Jugoslaviji 15. septembra.

Jože Babič v bronu, foto osebni arhiv

Begić je oblikoval klasični portret s poudarkom na Babičevi osebnostni moči in v starosti zrelih srednjih let, ko je bil najbolj ustvarjalen in je deloval tako na Primorskem kot v Ljubljani, na Ptuju, v Trstu in Mariboru ter nekaj časa še v Milanu. Babič se pokaže kot duhovno in karakterno močna osebnost, s prodornim pogledom, zazrtim v določeno točko, kot režiser, ki mora imeti pregled nad celotnim odrskim dogajanjem. Spomenik so sicer postavili že danes med Primorskim dramskim gledališčem in Novogoriško knjižnico Franceta Bevka.

Mirsad Begić in njegov spomenik Jožetu Babiču

Jože Babič se je rodil leta 1917 v Povžanah. Osnovno šolo je obiskoval na Studencih pri Mariboru, kamor se je družina leta 1922 preselila iz Trsta. Že kot otrok je sodeloval pri lutkovnem odru v Sokolskem domu na Studencih, kjer se je učil pri scenografu Ernstu Francu in sodeloval kot animator pri marionetni uprizoritvi Fausta. Kot dijak se je vključil v komunistično delavsko gibanje in se odmaknil od meščanske kulture ter občasno deloval v ilegali. V dvajsetih letih 20. stoletja je obiskoval Državno trgovsko akademijo v Mariboru, vendar so ga zaradi politične dejavnosti v drugem letniku iz šole izključili; šolanje je nadaljeval z opravljanjem izpitov. Vzporedno se je izobraževal v gledališki šoli Vladimirja Skrbinška v Mariboru. Kot član gledališke družine Vzajemnost je 1937 režiral edino predstavo delavske drame Rudolfa Golouha Kriza, ki je bila uprizorjena v kinodvorani na Pobrežju (Maribor).

Jože Babič kot Tine v Goldonijevih Primorskih zdrahah

Z Babičevo generacijo se je na odrih Svobod in Vzajemnosti po mnenju mnogih rojevala slovenska gledališka avantgarda, saj so na njih začeli režirati in igrati Ferdo Kozak, Bratko Kreft, Fran Žižek, Lojze Štandeker idr. V tem času se je Babič pripravljal tudi na odhod v Španijo, vendar je nato misel na sodelovanje v tamkajšnji državljanski vojni opustil. Med 1938 in 1941 je sodeloval v Avantgardističnem gledališču na Ptuju, v zadnji predvojni sezoni pa je tam prevzel umetniško vodstvo in mesto stalnega režiserja.

Mirsad Begić v ateljeju

Med drugo svetovno vojno je bil v več nemških koncentracijskih taboriščih. Leta 1944 je pobegnil iz taborišča Auschwitz in se priključil poljskim prostovoljcem. Leta 1946 je postal referent za ljudsko prosveto na Ptuju in še umetniški vodja gledališča. To njegovo prvo gledališko obdobje (1935−1946) je opredeljevalo sodelovanje z gledališkim in televizijskim režiserjem Franom Žižkom. V sezoni 1947/1948 je odšel v SNG Maribor, kjer se je odmaknil od meščanskega gledališča in s prvimi režijami prebudil razmišljanje o drugačnem, manj konvencionalnem dramskem gledališču. Leta 1948 se je preselil v Trst, kjer je vse svoje ustvarjalne moči posvetil mlademu slovenskemu ansamblu in njegovi vlogi na tedanjem Svobodnem tržaškem ozemlju. Zasluge za umetniško uveljavitev slovenskega gledališča v Trstu je imel prav Babič. Občasno mu je študijski domicil nudilo milansko gledališče Il Piccolo Teatro di Milano z znamenitima režiserjema Georgijem Strehlerjem in Paolom Grassijem. Po tržaškem obdobju je bil kratek čas svobodni umetnik (1961−1968), 1969 pa je postal direktor in umetniški vodja PDG Nova Gorica. S študijskim letom 1982/1983 je postal honorarni predavatelj filmske režije in igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Babičevo osebno življenje je bilo povezano s tremi damami slovenskega gledališča: igralkama Štefko (Štefanijo) Drolc in Tejo Glažar ter s producentko Lidijo Koren. Življenjskim sopotnicam je že bolan posvetil osebno režijsko in vsebinsko poglobljeno izpoved v upodobitvi Pepine v Školjki Lojza Kraigherja v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani (1995).

Babičev film Poslednja postaja z Majdo Potokar in Poldetom Bibičem

Vse od konca druge svetovne vojne je bil tesno povezan tudi z igralko Miro Sardoč, ki je pogosto nastopala v njegovih filmih, dramskih uprizoritvah, na radiu in televiziji. Babič se je kmalu po začetnem obdobju delovanja in izobraževanja v gledališču posvetil celostnemu snovanju gledališke umetnosti: ob igralskem in režiserskem poklicu se je spopadal tudi z oblikovanjem scene in kostumskih osnutkov za posamezne gledališke uprizoritve. V zrelejši dobi se je naslanjal na evropsko gledališko, umetniško in kulturno avantgardo svojega časa, ki je že dosegla svetovni sloves (Erwin Piscator, Zdenĕk Burian, Ernst Toller itd.), zelo prisotna je bila tudi v Sloveniji (Ferdo Delak, Avgust Černigoj, Anton Podbevšek, Marij Kogoj, Ivo Spinčič, Veno Pilon, Srečko Kosovel, Bratko Kreft). Prav posebno mesto v Babičevem režiserskem opusu zajemajo njegove priredbe slovenskih dramskih besedil. Enako pomembno je njegovo gledališko snovanje programov ter estetskih in upravnih videnj (vizij) o sodobnem gledališču.

Jože Babič – Film Veselica z igralcem Miho Balohom

V gledališču mu je vselej uspelo z literarno dramsko predlogo ustvariti aktualno podobo in metaforo časa, po kateri se premikajo dramske osebe v sozvočju z ljudmi – protagonisti sodobnih prispodob v družbenem in kulturnem okolju: npr. Molière: Skopuh (1948), Tartuffe (1950), Namišljeni bolnik (1951), Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi (1970), Primož Kozak: Dialogi (1965), Tone Partljič: Naj poje čuk, Ščuke pa ni (1971), Bertolt Brecht: Mati Korajža in njeni otroci (1979), Jean-Paul Sartre: Umazane roke (1964), Bratko Kreft: Krajnski komedijanti (1986), Boris A. Novak: Vojaki zgodovine (1988) so le nekatere režije iz njegovega obsežnega repertoarja – okoli dvesto režij v slovenskih gledališčih.

Osnovne značilnosti Babičevega gledališkega snovanja so zajete v dramskem, eksperimentalnem, ambientalnem prostoru in drugih negledaliških prizoriščih, ki jim je našel poseben scenskouprizoritveni pomen. Taka je bila uprizoritev Cankarjevega Hlapca Jerneja v Hali Tivoli 1976. Mdr. je 1951 na Stadionu v Trstu – Sv. Ivan na prostem režiral Celjske grofe Bratka Krefta, tragedijo Romeo in Julija Williama Shakespearja, Primorske zdrahe Carla Goldonija in Miklova Zalo Jakoba Sketa ter 1975 besedilo za SSG Trst Rižarna Miroslava Košute in Filiberta Benedetiča (sorežiser Mario Uršič). V Novi Gorici je 1973 režiral svojo dramatizacijo Tolmincev Ivana Preglja in v Cankarjevem domu v sodelovanju s SNG Drama Ljubljana pripravil spektakularno izpovedno uprizoritev z odrsko priredbo Umetnikove trilogije Lojza Kraigherja v dveh delih z epilogom (odrska priredba z uporabo poezije, proznih besedil in pisem Ivana Cankarja, 1983).

Programski list za film Tri četrtine sonca režiserja Jožeta Babiča

Med številnimi dramskimi besedili iz svetovne literarne zakladnice, ki jih je režiral (včasih tudi ponovno) v slovenskih gledališčih in različnih obdobjih, so mdr. Lisjak (1940), Mati (1945), Punt (1945), Kvadratura kroga (1946), Skopuh ( 1948), Tartuffe (1950), več Goldonijevih komedij, Ženitev (1948, 1956), Revizor(1951), Mladost pred sodiščem (1954), Utva (1955, 1957), Strast pod bresti (1957), Naše mesto (1958), Hamlet (1961), Vsi moji sinovi (1968), Moč teme (1970), Tri sestre (1971), Dom Bernarde Alba (1973), Donja Rosita ali kaj pravijo rože (1978), Prividi Simone Machard (1980), Mandat (1983), Stričkove sanje(1987) ter znamenito poetično besedilo Rainerja Marie Rilkeja Devinska elegija (1987) in Dvoboj (1992).

Posebno uprizoritveno pozornost je novejši slovenski dramatiki in nekaterim krstnim izvedbam namenjal v igrah Velika puntarija (1954), Balada o poročniku in Marjutki (1970), Črvi (1970), Naj poje čuk (1971), Moj ata, socialistični kulak (1983), Hribi, pokrijte nas (1983), Mutasti bratje (1983), Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1984), Vsem galjotom vile v vamp (1984), Miting (1985), Idealist (1985), Korespondenca z družino(1985), Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1986), Krajnski komedijanti (1986), Kačji pastir (1987), Vojaki zgodovine (1989), Krst pri Savici (1989), Tako srečen bi bil, če bi ti razumela te moje besede (1990), S trebuhi za kruhi (1990), Črni galebi (1992), Dvoboj (1992), Balada o taščici (1994), Lepo je v naši domovini biti (1998).

Na tedaj največjem festivalu nacionalne drame in gledališča (jugoslovanske drame) na Sterijevem pozorju v Novem Sadu je sodeloval z igrami Pekel je vendar pekel (1959), Niky, zlati deček (1960) in Manevri (1961).

Jože Babič, foto Wikipedija

Najbolj prepoznavne so tri glavne značilnosti Babičevega repertoarja: nagnjenost k socialni in revolucionarno-idejni dramatiki, katere uprizarjanje sodi v revolucionarno-ustvarjalno tradicijo slovenskega gledališča. Druga značilnost je nagnjenost h klasiki, predvsem v komedijski klasični repertoar, ki je tudi družbenokritičen (Molière, Gogolj, Plavt, Carlo Goldoni, Ben Jonson), in tretjič, skrb za domačo dramatiko in uprizarjanje slovenskih novitet. Od 1959 je Babič posnel šest celovečercev, ki so v slogu »trdega« realizma obravnavali aktualne eksistencialne in družbene probleme: Tri četrtine sonca (1959), Veselica (1960), Trčenje na vzporednikih (1961), V spopadu (1963), Po isti poti se ne vračaj (1965), Poslednja postaja(1971). Znameniti so še njegovi TV-filmi Barve spomina (Slikarski in grafični opus slovenskega umetnika Spacala : poskus vdora v človečnost, sintezo in ritem njegovega likovnega dela, scenarij Giorgio Sestan, Viba film, Ljubljana, 1967), Balada o temi (scenarij Saša Vuga, RTV Ljubljana, 1967), Jeprški učitelj (1969), Pogreb (1972), Ščuke pa ni, ščuke pa ne (1980).

Prizor iz Babičenega filma Po isti poti se ne vračaj

Za svoje delo je prejel številne nagrade, mdr. nagrado Prešernovega sklada (1977) za izvedbo Hlapca Jerneja na osrednji proslavi ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja (skupaj s Poldetom Bibičem, Darijanom Božičem, Benom Hvalo, Primožem Kozakom, Petrom Skalarjem, Matjažem Vipotnikom), Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in televizijske režije (1981), na Borštnikovem srečanju 1977 je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za najboljšo predstavo, in sicer za predstavi Koža megle (1977) in Ščuke pa ni (1974), nagrado ČGP Delo za najboljšo režijo (1970), nagrade delovnih organizacij in ustanov za režijo Ščuke pa ni (1974), Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za režijo Koža megle (1977) ter zlato značko Borštnikovega srečanja (1985).

Za svoje filmsko delo je bil nagrajen na več filmskih festivalih: Zlata arena v Pulju (Tri četrtine sonca, 1959), Srebrna arena v Pulju (Veselica, 1960), posebna diploma za režijo filma z aktualno temo v Pulju (Po isti poti se ne vračaj, 1965) in Badjurova nagrado za življenjsko delo (1996).

Po njem se imenujejo nagrade Jožeta Babiča, ki jih za izredne dosežke na področju igranega in dokumentarnega filma podeljuje RTV Slovenija. (Po Slovenski biografiji).

Ob lanski stoletnici Babičevega rojstva je bilo precej kritik na račun molka ob njegovem jubileju oziroma obletnici, mnogi so javno izrazili željo, da bi Babiču morali postaviti spomenik, saj si ga je zaslužil. Nikoli ni prepozno, bi lahko sklenili in ne pozabimo na september in novogoriško slavje v počastitev velikega režiserja Jožeta Babiča.

Marijan Zlobec