Slovenska literatura je v svoji zgodovini imela kar precej odmevnih pesnic in pisateljic, publicist in prevajalk, a ženske nenehno trdijo, da so bile zapostavljene. Vendar pa se statistika v odnosu do moških v zadnjem času popravlja. Pisateljice vse bolj pogumno, ustvarjalno, kajpak, stopajo ali se dvigajo na Olimp. Redko se namreč zgodi, da v enem dnevu katera izmed založb predstavi kar dve prozni deli, romana, dveh mlajših ali mladih pisateljic, bi lahko rekli, saj so ženske vedno mlade, moški pa se tudi ne postaramo tako na lahko.
Ženska pisateljska trojka: Jela Krečič, Katja Perat in Manca G. Renko, vse fotografije Marijan Zlobec
Založba Beletrina je že lani imela velik uspeh s pisateljico Mojco Kumerdej, ki je bila s svojim romanom Kronosova žetev najresnejša kandidatka za kresnika, pa je na koncu nekako zmagal moški “element”. Beletrina je predstavila tako rekoč že cel kup knjig mladih pesnic, pisateljic in dramatičark ter publicistk, kot so Ana Schnabl, Suzana Tratnik, Lucija Stepančič, Lara Paukovič, Simona Semenič, še prej Polona Glavan in Maja Vidmar ali večkrat v lepih letih tovarišica dama Svetlana Makarovič.
Pred kratkim so predstavili zbornik Slovenka, ki govori o močni generaciji slovenskih avtoric na Tržaškem, zbranih okrog istoimenskega lista, v dvajsetih in tridesetih letih je bila močna pisateljica Milena Mohorič, in ženske so imele najprej svojo revijo Jadranka, zatem pa zelo odmevno revijo Ženski svet, v kateri je do leta 1941 nastopala cela plejada recimo jim publicistk, pa se jih danes malokdo spomni; morda je znana le še Pavla Hočevar. Danes ženske take revije nimajo. Potem je bila odkrita Alma Karlin, pa prava komunistka, ne kominternarka Angela Vode…
Ženske so bile v samem vodstvu NOB, kot Zdenka Kidrič, Vida Tomšič, Lidija Šentjurc, Pepca Kardelj…
Manca G. Renko
Na predstavitvi dveh novih knjig pri založbi Beletrina sem poslušal še precej jamranja, kako so bile ženske zapostavljene, na primer v Avstriji na prelomu 19. in 20. stoletja, o čemer piše v svojem romanu, prvencu Mazohistka mlada pisateljica Katja Perat. Vprašanje pa je, koliko je to res.
Ne nazadnje so bile najslavnejše vladarke v zgodovini Evrope ženske, kot Marija Terezija, Elizabeta I., Viktorija, Katarina Velika…do Angele Merkel, ki nikoli ne obleče krila, kot da bi se nenehno bala svoje ženske identitete in nehote pomisliš, da sploh ni ženska, ampak nekaj skriva.
Dunaj je bil v onem času dvomilijonsko mesto in glavno mesto Avstro – Ogrske monarhije, sestavljene iz dvaindvajsetih avtonomnim dežel in iz različnih narodov.
Katja Perat
Ženske so se uveljavljale na vseh ustvarjalnih področjih in so mnoge še danes slavne, pa ne le zato, ker jih je kakih petnajst portretiral Gustav Klimt, ali pa spolno s svojimi najbolj drznimi portreti zaznamoval Egon Schiele, ali so si drznile javno ljubimkati in varati, kot Shönbergova žena Mathilde, ki je zapeljala mladega slikarja Richarda Gerstla, portretista njenega moža, da je storil samomor… Da ne govorim, kaj vse je počel Oskar Kokoschka s svojimi mladostnimi ekspresionističnimi portreti žensk, ali z ženskami, predno jih je portretiral. Koliko nezakonskih otrok je v resnici imel Klimt, še nihče ne ve. Nazadnje so pred kratkim z analizo DNK odkrili že enajstega (neznanega) potomca.
Prater je bil eno samo zabavišče, kamor je hodila dunajska gospoda na svoje orgije, kot je tedaj poročal v reportažah celo slovenski tisk.
Lepo je, da so ženske tako zapostavljene in se čutijo odrinjene, sicer, se zdi, se ne bi toliko naprezale in predvsem ustvarjale, hkrati pa pretakale krokodilje solze.
Katja Perat
“Roman Mazohistka Katje Perat je zasnovan kot zgodovinski roman, ki pa znotraj zapletenih političnih, družbenih in kulturnih razmerij ob koncu 19. stoletja prikazuje intimni portret mlade, odločne ženske, ki si je v negotovih časih izbrala negotovo pot – pot, ki jo edina lahko popelje v svobodo. Na božično noč leta 1874 je Leopold von Sacher-Masoch, ki si ga bo zgodovina zapomnila kot najslavnejšega mazohista, zapustil svoj dom v Brucku in izginil v neznano. Pričujoči roman predpostavlja, da se ni vrnil sam, temveč z novim družinskim članom: drobno rdečelaso deklico, na katero je naletel v lemberških gozdovih. Mazohistka je zgodba Nadežde Moser – ženske, v katero je ta deklica odrasla, fiktivne osebe, ki se je uspela vriniti med zgodovinske osebnosti svoje dobe. Je psevdoavtobiografski roman, ki postpostmodernizem vrača modernizmu, predvsem pa je zgodba o Avstro-Ogrski na prelomu stoletij, ki poskuša razmisliti o mejah ženske želje in svobode na ozadju narodnostnih, razrednih in spolnih napetosti v imperiju, ki se svojega propadanja še ne zaveda povsem.” (iz predstavitve Beletrine)
Katja Perat (1988) je doktorska študentka primerjalne književnosti in kretivnega pisanja na Univerzi Washington v St. Louisu, Mladinina novinarka, sourednica AirBeletrine in avtorica pesniških zbirk Najboljši so padli (2011) in Davek na dodano vrednost (2014).
Katja Perat in Manca G. Renko
Na predstavitvi sta spregovorila avtorica spremne besede Manca G. Renko in izvršni urednik Urban Vovk, svoje je dodal kajpada še glavni urednik Mitja Čander, ki je menil, da bo roman sprožil številne debate. Vovk je v romanu poleg prenosa njene poezije v prozo, deskriptivnosti, poantiranosti, duhovitosti, metaforičnosti, psevdobiografskih prvin s fikcijskimi prijemi…opazil, da je v njem “ženska, ki gre za svojo željo”.
Takih pa tedaj v Avstro-Ogrski ni bilo tako malo, kot se iz slovenske daljave danes zdi, le da so pripadale visokim krogom, če ne najvišjim, ali pa so se v te kroge prebile.
Katja Perat je med drugim omenila, da je zanjo Nadežda Moser simbol vseh dunajskih žensk onega časa, secesijski Dunaj pa zgolj dekor. Ves roman je kot dokazovanje nečesa, v kar sami ne verjamemo oziroma kot mešanica med fikcijo in realnostjo. Eno je akademski diskurz, s poznavanjem in upoštevanjem zgodovine, drugo pa lepota fikcije, ki omogoča pisateljici, da razreši vse dileme. In ko Nadežda spozna, da je njen ljubimec Jakob “navaden, kakor stoletje, v katerem živi,” ji ena njegova napaka pomeni konec iluzij.
Zanimiva pa je bila njene sklepna ugotovitev, da psihologija, psihoanaliza, skratka podoba stare Avstrije današnjemu svetu ni tako daleč, kot smo si mislili.
Manca G. Renko
Manca G. Renko je v svoji spremni besedi Povedati vse zapisala stavek, ki ga je vredno citirati: “Nadežda je notranja resničnost dobe, ki je rodila nostalgijo in jo v svojem bidermajerskem domu gojila kot zasebni muzej. In nostalgija ni nič drugega kot zgodovina brez krivde, v kateri osrednje mesto zavzema hrepenenje po domu, pripadnosti, ne da bi pri tem pomislili na vse, ki so bili žrtvovani na oltarju domačnosti…”
Nadežda Moser je izmišljena ženska, čeprav nosi priimek slavnega Kolomana Moserja.
Jela Krečič, avtorica Knjige drugih in še prej Ni druge
“Knjiga drugih Jele Krečič je roman o tistih knjigah, ki jih nihče ne bere. In o tem, da to ni vedno razlog za zaskrbljenost in nejevoljno vihanje nosu nad »dandanašnjimi časi«, ko naj bi bili ljudje preveč zaposleni, da bi se znali in zmogli posvetiti takšnim zamudnim, a vsesplošno koristnim dejavnostim. Ne, v Knjigi drugih je takšna neprebrana knjiga razlog, da se zgodi ljubezen med igralko Ano in sicer zgolj v svet dramske teorije zaprtim Tinetom. Neprebrana knjiga je razlog, da se odnos med dvema naključnima gospema razvije v iskreno prijateljstvo. Prav ista knjiga je tudi razlog, da simpatično zmedena družina Kaprič ne razpade povsem. Knjige, ki jih nihče ne bere, torej niso zgolj slepe ulice literarnih poskusov. Kot lahko vidimo v pričujočem, prefinjeno humornem romanu, opravljajo pomembno funkcijo. Le da mogoče na način, ki ga ne bi pričakovali.”
Jela Krečič (1979) je novinarka, publicistka, filozofinja. Njen teoretski opus obsega preučevanje nekaterih fenomenov v popularni kulturi (predvsem filma in TV-serij), pa tudi fenomenov v sodobni umetnosti. Je sourednica dveh zbornikov, posvečenih filmu in TV-nadaljevanki, v zadnjem letu je uredila zbornik politične misli The Final Countdown. Romaneskni prvenec Ni druge je izdala leta 2015, izšel je v makedonščini in angleščini ter prejel nominacijo za nagrado International Dublin Literary Award. Deset let deluje kot novinarka, komentatorka in kolumnistka na kulturni redakciji Dela.
Jela Krečič
Jela Krečič je v svojem drugem romanu Knjiga drugih pisateljsko napredovala, tako da nekako tiho že čakamo, da bo že ta ali pa tretji roman takoj za kresnika in Prešernovo nagrado.
Krečičeva gradi junake in junakinje kot celo panoramo romanesknih likov različnih generacij, od najmlajše do najstarejše, ne pa na enem ali dveh junakih. Ukvarja se s psihoanalizo, celimi reliefi človeških značajev… Roman je zgrajen našestih poglavjih O tem, kako…Fikcija je za pisateljico najlepša priložnost, da izumi nov svet, nove dimenzije univerzuma ali svet, ki ga ni, a bi bilo dobro, ko bi bil.
Špela Pavlič
Izvršna urednica knjige je bila Špela Pavlič.
Marijan Zlobec