Medtem ko potekajo priprave na začetek gradnje Muzeja moderne umetnosti na Bledu, pa družina Lah v svoji Galeriji TR 3 nadaljuje s sprotno in aktualno razstavno dejavnostjo. Pohvalno je, da se je ob odmevnih razstavah nekaterih svetovnih umetnikov v zadnjem času orientirala še k domačim umetnikom, če se spomnimo razstav Jakova Brdarja, Mirsada Begića, Mateja Andraža Vogrinčiča… ali sedaj Tanje Pak. Svoji razstavi je dala naslov Meddih.
Tanja Pak v Galeriji TR 3, vse fotografije Marijan Zlobec
Tanja Pak je vsestranski ustvarjalni estet velike prefinjenosti, notranje občutljivosti, s smislom za material, ki ga uporablja, kompozicijo, prostorsko umestitev svojih del, za dialog znotraj celotne razstave, za finese, ki terjajo neizmerno delovno pripravljenost od začetka do konca brez napak.
Fascinacija s pokrajinami
Zadošča, če opazujemo osrednji prostor z njenim največjim delom v galeriji, kot nekakšna puščavska pokrajina in valovanja okroglastih steklenih avtorsko oblikovanih tisočkrat povečanih naravnih biserov, kot jih najdemo v kakšni vodni kotanji kraških jamah, kjer nanje nenehno kaplja podzemna voda in jih tisočletja dolgo oblikuje v majhne vedno bolj okrogle kamenčke, kot sem jih nekoč videl daleč v globinah Planinske jame, ko smo se v okviru svetovnega speleološkega kongresa z gumijastimi čolni vozili proti toku podzemne reke in pristali tam, kamor človeška noga nikoli ne stopi, da bi videli te bisere. To je dimenzija časa in njegove skrivnostne moči; morda največja skrivnost sploh.
Tanja Pak in Igor Lah
Tanja Pak ve, da je narava sama po sebi najlepša umetnina, vse kar človek počne, pa je lahko zgolj izpeljava iz naravne danosti, iz tistega bogastva, ki se ga sicer zavedamo, a še zdaleč ne v takšni meri, da bi v resnici vplival na naše bolj odgovorno življenje na planetu.
Tanja Pak je preizkusila že vse, od izvirno oblikovanih kozarcev, ki jih ni želela “industrializirati”, do sijajnih prostorskih postavitev svojih objektov, na kopnem in na vodi, če se spomnim njene enkratne razstave v Ribnici, ko je sestavila kompozicije ob galeriji in v vodi ter svoje instalacije znala osvetliti, še posebej seveda zvečer in ponoči. Žal te priložnosti v Ljubljani in na Ljubljanici še ni dobila.
Tokrat je prav tako navdušila s svojimi velikimi fotografijami, s katerimi dokazuje svoj izreden občutek za oblikovanje, za snov, za valovanje svetlobe v črno-beli tehniki, ki se očitno vrača na razstavno fotografsko prizorišče, kot smo videli na več razstavah, nazadnje Borisa Gaberščika v galeriji Fotografija in sedaj Igorja Andjelića v Cankarjevem domu, poleg nekaterih drugih starejših avtorjev, kot sta bili razstava Maria Magajne v Jakopičevi galeriji ali italijanskega Neorealizma v Narodni galeriji…
Bolj skrivnostna je steklena kost ovita z vrvico na tej razstavi. Morda je bolj antropomorfizirana, kot kaže na prvi pogled. Kdo ve, morda pa je gledalec razstave zato tu, da to kost še malo “ogloda” ?
Marijan Zlobec