Založba Mladinska knjiga je v polnem atriju ZRC SAZU zelo odmevno predstavila nevsakdanjo knjigo pokojnega pesnika Aleša Debeljaka Saj grem samo mimo, v kateri so posmrtno zbrane razglednice Aleševim naslovnikom, to je tistih, ki jim je leta dolgo pisal svoje vtise, izražene na razglednicah in jih je pošiljal od vsepovsod, tudi iz Ljubljane v Ljubljano. Imel je več kot tristo naslovnikov in same razglednice ne predstavljajo njegove edine korespondence.
Predstavitev knjige Saj grem samo mimo, foto Marijan Zlobec
No, glede zgodovine korespondence bi se dalo razpravljati ure in ure, tokrat pa gre vendarle za sodobno kartografijo, razgledničarstvo ki je bolj redek pojav, saj je razglednice že zdavnaj nadomestil pametni telefon, SMS, sporočila pa e-mailu, Skypeu, Watsapu, Wiberju, Twitterju, Facebooku, Instagramu, Messengerju… Kdo bi znal vse našteti in ne vemo, kaj hudega nas še čaka.
Erica Johnson Debeljak
Morda preseneča, kako skrbno in vztrajno je gradil svoje korespondenčne odnose, ne da bi v zameno pričakoval kakšno hvaležnost, to je, da bo vedno prejel odgovor, a jih prav gotov je. Problem je, da te druge podobe v knjigi ni in nismo izvedeli zanjo. Če je Aleš Debeljak tako vneto pisal, ali je bil v svojih nagovorih uslišan in ali so se ga njegovi korespondenti prav tako ali enakovredno spominjali, je še odprto vprašanje ?
Nela Malečkar
Iz objavljenih razglednic sicer ni razvidno, da bi imel kakšen določen primarni ali prvenstveni motiv, da bi zbiral nekaj posebnega, tematskega, a se na koncu, ko sestaviš kolaž, vendarle pokaže neka celota, čeprav se je zbirateljsko ne da opredeliti.
Drugo, kar se pokaže, a o tem na predstavitvi knjige ni spregovoril noben sogovornik za mizo, je v tem, da Aleš Debeljak ni pisal za zgodovino, to je ni sporočal stvari, ki bi bile vsebinsko tako pomembne, analitične, ustvarjalne, avtopoetske, kaj šele teoretične, skratka da bi sporočal nekaj bolj bistvenega o sebi kot intelektualcu, mislecu, uredniku, publicistu, pesniku, profesorju…
Matjaž Pikalo
Morda je tega več v pismih, ki pa bi jih bilo treba, vsaj glede na Debeljakov celovitejši korespondenčni vtis in za risanje profila, v ilustrativnem izboru v knjigo vključiti.
Pozdravni tip razglednic je delni prikaz korespondenčnega profila Aleša Debeljaka.
Je pa res, da se da s pomočjo razglednic oblikovati lepa knjiga, kot je Tanji Radež v celoti uspelo. A je v slovenski zgodovini, če se omejim na pesnike in pisatelje, takih korespondenc še precej, na primer fenomenalna ljubezenska korespondenca oziroma ljubezenska pisma Ivana Cankarja Anici Lovšinovi, ki so pravi biser in se ves čas samo čudim, da še niso izšla kot samostojna knjiga z vsemi elementarnimi dokumenti. Podobno ljubezenska korespondenca Otona Župančiča, če omenim samo dva najbolj znana primera (še ne izdanih pisem in razglednic na tak način ali v taki podobi).
Aleš Berger
V svetovnem merilu je knjig kar nekaj, sam jih imam več v svoji knjižnici, na primer knjiga starih razglednic o Richardu Wagnerju in njegovih operah, knjiga tisoč razglednic Wiener Werkstätte, razglednice iz obdobja art deco, knjiga razglednic evropske secesije, v katero je vključena razglednica Maksima Gasparija z likom Franceta Prešerna in njegovega Sonetnega venca…
Drugo pa je, ko v pismih izražaš svoj ustvarjalni intimni dnevnik, kot je to počel v pismih in razglednicah svoji Almi Mahler skladatelj Gustav Mahler in je bolj kot njej sporočal nam samim, podobno kot Wagner Lisztu, Verdi založniku Ricordiju, Schönberg Kandinskemu, dirigent Arturo Toscanini vsemu naprednemu, antifašističnemu in antinacističnemu svetu…
Igor Štiks
Če pogledam predstavitveno platformo knjige Saj grem samo mimo, kot so jo za mizo podali pesnikova vdova Erica Johnson Debeljak, urednica Nela Malečkar, soavtorji (in hkrati naslovniki) Matjaž Pikalo, Aleš Berger in Igor Štiks, medtem ko soavtorja Andreja Zawackega ni bilo, ter oblikovalka Tanja Radež, potem se njihovo razmišljanje ni kaj dosti razlikovalo, prej dopolnjevalo, nikakor pa ne “problematiziralo ” ali predstavljalo kot kakšno Debeljakovo skribomanijo. Morda se je malo izdal Matjaž Pikalo, ki je dolgo časa mislil, da je tako rekoč Alešev edini korespondent in da je redek izbranec, ko pa je izvedel, da je takih korespondentov še bistveno več, pa je postal malo ljubosumen nanje.
Tanja Radež
Knjiga postavlja v ospredje samo Aleša Debeljaka, medtem ko so vsi drugi korespondenčni junaki padli na bojišču za njegovo slavo.
Marijan Zlobec