70 let Janija Goloba na 100 let podlage

Skladatelj in profesor kompozicije Jani Golob je praznoval sedemdesetletnico s koncertnim in hkrati avtorskim večerom svojih kompozicij v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije. Prišli so številni kolegi z Akademije za glasbo, njegovi študenti, nekdanji kolegi z RTV, kjer je začel kot violinist v Simfoničnem orkestru  RTV Ljubljana, skladatelji, člani Društva slovenskih skladateljev, katerega predsednik je nekoč bil… Dobil je veliko cvetja in na koncu je dočakal stoječe aplavze. Uvodoma je jubilanta v izčrpnem nagovoru predstavil skladatelj Tomaž Habe.

Jani Golob, vse fotografije Marijan Zlobec

Bilo je dovolj praznično, še posebej za slovenske razmere, kjer se tako rekoč nobenega ustvarjalca ne časti kaj dosti. Golob si je pridobil svoj krog sodelavcev, kolegov, vzgojil je precej skladateljev oziroma skladateljic…Za vse skupaj pokazano pa bi se dalo reči, da je njegov umetniški profil tradicionalističen, izvira iz mentalitete konca 19. stoletja, ki pa je tedaj gledala naprej, medtem ko Golobova glasba bolj išče stik s preteklostjo, kot da bi tej zgodovinski shemi še kaj manjkalo.

Tomaž Habe

Ti poizkusi Golobovega zapolnjevanja vrzeli so nekakšen anahronizem, hkrati pa opozorilo, da morda glasbeni, še posebej kompozicijski razvoj v zadnjih desetletjih ni bil pravi?

Kaj je naloga skladatelja danes? Odgovor je preprost; da izrazi samega sebe. V širšem kontekstu pa se to vendarle pokaže kot vpetost v kulturo, v njeno zgodovino in sedanjost, ki pa je zelo razvejana, zvrstno razcepljena, odprta, stilno in izrazno polivalentna, različno odmevna…

Marko Hribernik

Jani Golob je od prvega študentskega nastopanja v Ankaranu v poletnih mesecih pred kakšnimi petdesetimi leti napravil razvoj, kot si ga niti sam ni mogel predstavljati. Nastal je opus, med katerim so koncerti, opere, baleti… Pri slovenskih skladateljih pa vendarle nastopi vprašanje, ali so tako rekoč najprej slovensko prepoznavni, znani in ali jih občinstvo želi poslušati ? Drugo vprašanje pa je, ali so in koliko so lahko mednarodni.

Žal se tu nič ne spreminja, na bolje namreč. Vsaka država ščiti svoje ustvarjalce, naša pa niti svojih ne.

Jani Golob ima vsaj srečo, da njegova glasba ne pade čisto v gluho lozo, kot smo videli sinoči v skoraj polni filharmoniji, ko je istočasno na Kongresnem trgu potekal še koncert dveh vrhunskih slovenskih pihalnih godb.

Mojca Zlobko Vajgl

Na Golobovem jubilejnem koncertu smo slišali kar dve noviteti, to sta Koncert za harfo in orkester ter simfonična pesnitev Stari pil. V drugem delu koncerta je Golob presenetil s svojo Missa in Do za soliste, mešani zbor, orgle in orkester.

Golob se je pokazal na različnih ravneh, najprej z željo doseči neko strukturno celovitost kompozicij, pogled na zgradbo v okviru tradicionalnih ali konvencionalnih kanonov. Koncert za harfo in orkester ima tako neko kontinuiteto, ki je v slovenski glasbi dala vsaj dve velikokrat izvajani in hkrati zelo uspeli deli: Lucijana Marije Škerjanca in Zvonimirja Cigliča. Golobova orkestracija je jasna, pregledna, a vendarle rahlo enobarvna. Posamezni delci so prepoznavno slovenski v melosu in temperamentu. Solistični delež se dviga iz celotnega zvočnega vtisa kot avtonomni; močan impulz daje kadenca in soli raznih pihalcev (angleški rog), tolkal. Mojca Zlobko Vajgl, za katero je bil koncert napisan menda že leta 2004, a krstno izveden šele sinoči (!), se je pokazala s svojo suverenostjo znanja in čutenja, tehnične perfekcije in izraznega niansiranja, dialoga znotraj orkestra in izstopanja iz njega.

Aplavz za Mojco Zlobko Vajgl

Drugačen vsebinski impulz je Jani Golob dobil pri pisatelju Vladu Žabotu in njegovem romanu Stari pil. Roman preliti v kompozicijo ni enostavno delo. Če bi rekel, da smo “prebrali” roman na glasbeni način ali s pomočjo glasbe in glasbenega razumevanja literature, bi se ugriznil v jezik, a če bi hkrati rekel, da pa tega v Golobovi glasbi ni bilo, bi se ugriznil prav tako ali še kakšen odtenek bolj. Golobovo videnje in glasbeno čutenje ali celo prevajanje Žabotovega romana vendarle temelji na nekih pasažah, melosu, temperamentu, kronosu…, ki  vodijo skupaj do etnološke snovi. To ni pisanje po libretu, ampak po pisateljski snovi, bližini ljudskega izročila in njegovi magiji. Golob je simfonično pesnitev Stari pil formalno razdelil na štiri stavke: Tranquillo, Calmo, Soave in Poco triste, pri čemer je bil vtis, da mu je ravno zadnjih stavek manj uspel in se je zdelo, kot da kompozicije še ni konec in je dirigent Marko Hribernik čakal, da bo občinstvo vendarle dojelo, da ni nič več “naprej”.

Jani Golob in Vlado Žabot

Nasprotno pa je Jani Golob svoje stavke omenjene maše zlasti v končnicah gradil junaško, kot da bi pisal kakšno partizansko kantato in bi se tako morda celo izkazalo, če bi svoji glasbi podtaknil kakšno takšno besedilo. Lahko celo poizkusi.

Pisanje maš danes se zdi, vsaj v takem kompozicijskem stilu in v latinščini, kot odvod, šolsko akademijska vaja, ne pa liturgija. Golob ni videl ne maše ne Boga, ampak le svoj korekten in efekten študijski pristop k tradiciji ali kontinuiteti. Peli so sopranistka Monika Fele, altistka Urška Bernik, tenorist Martin Logar in basist Janko Volčanšek, vsak s svojim delčkom v celoti, pa še v duetu in ansamblu. Dobro je pel Zbor Slovenske filharmonije (Gregor Klančič). Orkester Slovenske filharmonije se je za jubilanta v celoti dobro pripravil, pokazal voljo in željo slovesnosti dati svoj suveren delež, za kar je imel največ zaslug dirigent večera Marko Hribernik.

Solisti v maši

Počasi bomo začeli spoznavati, da je že več let tu nova generacija dirigentov.

Jani Golob je tako zaokrožil svoj jubilej. Pripravil in organiziral si ga je menda kar sam, a v sodelovanju s Slovensko filharmonijo. Politikov ni bilo, oni imajo svoje maše in koncerte vsak dan.

Marko Hribernik

Marijan Zlobec