Bližajo se volitve, a večina volivcev še ne ve, koga naj volijo. In morda je prav tako. Tisoče ur raznih nastopov vseh možnih kandidatov, bodisi v medijih ali v živo, na srečanjih, kongresih… kažejo, s kakšno lahkoto se ljudje odločajo za vstop v politiko in kako daleč stran so tisti, ki bi jih med politiki ali odločujočimi v državi raje videli.
Politika je edina sfera javnega in poklicnega delovanja, kjer ni treba veliko znati, dovolj je, da si izmisliš neko “aktualno temo” in o njej prepričljivo govoriš, kot da ne obstajajo v državi še nobeni zakoni, strukture odločanja, ustanove, ministrstva, usmeritve, pravila, članstva v povezavah…
Toliko sprotnega izmišljanja in zagovarjanja česarkoli, kot je bilo s pomočjo še posebej televizijskih novinark in nekaj manj novinarjev, voditeljev raznih soočanj ter okroglih miz, doslej še ni bilo. Najbolj pameten, vsaj v okviru možne pameti, ki je nasploh ni bilo veliko, si bil, če si manj govoril ali bil bolj tiho. Težko verjameš, da bi lahko vodili državo taki bahači, širokoustneži, žaljivci, obljubaši, prepirljivci, klevetaši, učitelji zgodovine in prihodnosti…
Bolj kot poslušaš, manj te kdorkoli prepriča, bolj kot se izkazujejo, manjši je vtis, da je kdo sploh lahko predsednik vlade, parlamenta, minister… Pomanjkanje samovidenja kandidatov, ne stoje ob istih mizah pred televizijskimi kamerami, ampak najprej pred lastnim ogledalom, gre čez rob splošnega človeškega okusa in spodobnosti.
Že skoraj histerija posameznih liderjev, ki nimajo niti stranke niti njenih članov, kar je strahoten absurd in političen paradoks, ne more nagovoriti nikogar.
Volitve so vabilo in vljuden ter prepričljiv nagovor ljudi, naj kandidatom že s svojim prihodom na volišče izkažejo vsaj možnost, čeprav kot vsakič na volitvah nepredvidljivo tveganje z mojim, tvojim, njegovim glasom zanje.
V tridesetih letih od začetka demokratičnih gibanj (po aferi JBTZ) v Sloveniji, ki so leta 1991 pripeljala do samostojne in neodvisne države, je izplen uspeha politikov in političnih profilov, to je izkaza zaupanja vrednih političnih osebnosti ali strank, manjši kot na premnogih drugih področjih ali poljih družbenega življenja.
Svoboda v kriminalizaciji družbe na vseh področjih brez kazenskih sankcij, ko prideš na oblast pa toleranca, nevednost, nesposobnost, neobvladljivost, koruptivnost na vseh ravneh odločanja, še posebej tam, kjer so javna sredstva, razpisi, naročila, krediti in najširše poslovanje bank ter denarnih zavodov, hitro ustanavljanje lastnih ali povezanih podjetij, prodajanje tovarn, podjetij, celih sistemov tujcem že skoraj s svetlobno hitrostjo… kažejo, da sta etika in morala v človeškem in civilizacijskem zatonu.
Beg mlade slovenske inteligence (v obdobju po 1991 več kot 200.000 diplomirancev) v mnoge države po vsem svetu, kažejo podobo, kot je politika noče videti.
Preskromen razvoj samostojne Slovenije ne dokazuje, da je v tem času slovenske univerze obiskovalo pol milijona študentov.
In še manj, da se je ta pamet ali dosežena izobrazba kanalizirala in skoncentrirala v slovenski politiki.
Marijan Zlobec
.
2 odziva na “Za koga naj še v(m)olim ?”
ZA KOGA NAJ ŠE V(M)OLIM ?
Glede molitve je nasvet preprost: moli zase in za vse državljane, davkoplačevalce in volivce v RS!
Morda bo iskrena molitev pomagala, da bodo volivci v čim večjem številu spregledali, da stranke aktualne vlade dr. Mira Cerarja v odstopu ter vladajoče in med sabo sprte koalicije SMC-Desus-SD (s podporo leve opozicije), ki po štirih letih praznih obljub in medsebojnih egoističnih popadljivosti ter sprevračanj odgovornosti na “sovražnike”, nikakor ne zaslužijo priložnosti za “ponovitev vaje” oz. “popravni izpit” oz. “stabilno” nadaljevanje regresivne politike “statusa quo”.
Preveč ljudi izgublja zdravje (in življenja!) v vse daljših čakalnih vrstah v javnem zdravstvu;
malo ali nič (ni)so sprti prvaki SMC-Desus-SD storili za obrambo suverenosti slovenskega ozemlja, javno varnost in red v RS;
malo ali nič (ni)so storili za ohranjanje najbolj izobraženih in najbolj obetavnih izobražencev, strokovnjakov, raziskovalcev in podjetnikov v državi;
malo ali nič (ni)so storili za mednarodno uveljavitev RS kot dejavne jedrne članice skupnosti EU ter obrambnega zavezništva Nato;
malo ali nič (ni)so storili za utrjevanje vladavine prava ter zavarovanje univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin;
malo ali nič (ni)so storili za dosledno izvajanje veljavne ustave in zakonodaje ter dosledno uresničitev nekaterih obvezujočih pravnomočnih odločb ustavnega in vrhovnega sodišča RS; malo ali nič (ni)so storili za nujno zmanjšanje birokratskih ovir, vitkejšo, gospodarnejšo in učinkovitejšo državno upravo v službi davkoplačevalcev in skupne blaginje;
malo ali nič (ni)so storili za izkoreninjenje vseh plodovitih “mrhovišč” razbohotene korupcije v javnem sektorju in v podjetjih v državni lasti, in sicer z nič kolikokrat obljubljeno in nikoli uresničeno privatizacijo slabo vodenih in upravljanih podjetij v državni lasti, ki so najplodnejša gojišča korupcije, klientelizma in nepotizma ter nenadzorovanega prečrpavanja javnega denarja davkoplačevalcev na zasebne račune brezimnih vplivnih mogočnikov politično-kriminalnega podzemlja mafijsko organizirane “globoke države” oz. vladajoče kleptokracije.
Za koga naj volim, po vsem zgoraj zapisanem, ni vprašanje!
Izbira različnih obetavnih pozitivnih političnih alternativ, ki obetajo preboj iz “stabilnosti” mrtvoudnega “statusa quo”, je, na srečo, dovolj številna, argumentirana in prepričljiva.
Če je nakomu dilema, koga naj voli, potem ta ne živi v Sloveniji.
V Sloveniji nam vlada levica praktično od osamosvojitve. Od najboljše socialistične države (republike) na svetu, smo postali najslabša država v EU. To je zasluga levice, ki vlada in še bolj intrigira iz ozadja.Torej od Židana preko Cerarja, Erjavca do Šarca in Dobovška je isti pakaž, ki uničuje Slovenijo. Če te odštejemo, je izbor že lažji. Med Janšo in Požarjem je razlika, vendar med tema dvema skoraj ni razlike, med tem, ko je med levico in desnico razlika vsaj za stoletje. Levica je še vedno v oktobrski revoluciji.