Eden izmed vrhuncev očitkov dr. Matije Ogrina in napadov na Edvarda Kocbeka v knjigi Zbrana dela 10/2 iz leta 2017, ki pa uradno na Založbi ZRC SAZU še ni bila predstavljena (!), je napuh. V osemdesetih ali skoraj že devetdesetih letih pisanja, bodisi Kocbekovega ali pa o njem, Edvardu Kocbeku nihče še ni očital napuha.
Šenklavška procesija svetega Rešnjega telesa se vrača v stolno cerkev, 21. junija 1941
Kocbekov nenehni družbeni, javno-polemični, narodnoosvobodilni, krščanski, cerkveno-kritični, idejno- politični, dnevniški, publicistični, intelektualno- kulturno in družabni angažma se je sprevrgel v eno izmed najslabših možnih čustev – v napuh.
Gregorij Rožman, foto Wikipedija
Edvard Kocbek je poznal literaturo, ki je v Sloveniji še pred vojno izhajala na “cerkveni strani”. Poznal je zbirko Naša pot, Fantovsko knjižnico, ki jo je izdajal konzorcij Kres, publikacije Zveze fantovskih odsekov v Ljubljani, različna glasila, kot Mi mladi borci ali Revijo Katoliške akcije… Vsebina je izrazito v službi Cerkve kot vrhovne in brezpogojne avtoritete, popolne predanosti papežu in po hierarhiji navzdol do škofov in duhovnikov, v Ljubljani poslušnosti in ubogljivosti dr. Gregoriju Rožmanu.
Italijanske fašistične čete na Kongresnem trgu (po italijanskih virih)
Edvard Kocbek je vedel, da je dr. Ivan Ahčin že leta 1939 napisal in izdal zajetno knjigo Komunizem največja nevarnost naše dobe.
Italijanska konjenica s topovi gre čez Tromostovje leta 1942
Knjiga je odgovor na papeževo okrožnico o brezbožnem komunizmu. Papež med drugim pravi, da mora biti eno izmed uspešnih sredstev za boj tudi katoliški tisk, “čigar naloga je razlagati krščanska socialna načela; zavračati zmote in zablode komunizma; opozarjati na pretkano taktiko komunistov in odkrivati njih zvijačne metode ter pomagati, da se zajezi in onemogoči njih odkrita in skrivna propaganda.”
Preden so jih ustrelili so si morali izkopati grob, (po italijanskih virih)
Po Ahčinovem prepričanju je najboljše orožje kristjanov proti komunizmu resnica, pravica in ljubezen. Te kategorije so povsem abstraktne in z njimi ni mogoče operirati v konkretnih družbenih procesih, še posebej ne proti komunizmu kot najbolj nevarnemu vseevropskemu pojavu po ruski oktobrski revoluciji.
Časopis Kres je že 6. februarja 1941 objavil Naša načela
Naš najvišji ideal na zemlji je država božja, kraljestvo resnice in pravice. Če uveljavita enkrat na zemlji svoje gospostvo resnica in pravica, kolikor je to sploh možno, bo deležno človeštvo časne blaginje, ne da bi izgubilo večno. To gospostvo resnice in pravice pa se ustvarja v Cerkvi. Zato je stvarno naš prvi ideal edinost vseh v Cerkvi in svoboda Cerkve, da more vršiti svoje vzvišeno zvanje. Za svobodo Cerkve smo pripravljeni vse žrtvovati. Svoboda Cerkve — to je naš vzor, svet in nedotakljiv! Če izobraženstvo noče umeti tega, tedaj nam ne preostaja drugega, kakor da se obrnemo na ljudstvo. Ljudstvo čuti, da ni svobode ne njemu ne Cerkvi in da ne bo svobode, dokler se samo ne zgane, samo ne vstane, samo ne skuša uveljaviti svoje volje. A mi smo z ljudstvom in ljudstvo bo z nami! Mi ne učimo ne prevrata in ne upora.
Ustava daje ljudstvu zakonitih pripomočkov, da si pribori svoje pravice in da združeno nastopi proti združenim nasprotnikom. V tem smislu: pozdravljena demokracija!
Vemo pa dobro, da je za zemeljsko blagostanje potrebna tudi država. Tako je naš ideal tudi mogočna in srečna država. Slabotna, tuji sili zasužnjena država ni zares država. Država mora biti samostojna in sama sebi zadostna. V državi pa bodi za vse tista svoboda, ki je vredna človeškega dostojanstva in moderne kulture. Krščanski nauk o bratstvu vseh je prevzel že zavest vseh kulturnih narodov in kultura, omika je bolj in bolj skupna last vseh, zato naj se uveljavi vse bolj tudi svoboda in enakost vseh v državi. Le delo in zasluge naj merijo vrednost in čast državljanov. A vedno in vedno ponavljamo: paladij resnice in pravice nam je le krščanstvo. Materializem je smrt nravnih načel! Brez religioznosti je tudi demokracija ali anarhija ali tiranija. Zato pa bo resnično in pravično svobodo izvojevala demokracija le, če bo krščanska.
(Aleš Ušeničnik: Izbrani spisi V.)
Fašisti so najprej vas zažgali in hiše porušili, nato pa se za spomin fotografirali, (po italijanskih virih)
Katoliška akcija mora smatrati za svojo glavno dolžnost, da ne obnovi samo družin v verskem in moralnem oziru, ampak mora spet vrniti v družine spoštovanje do katekizma, kajti katekizem je »temeljna knjiga znanosti in krščanskega življenja«, je že med krepko razpredeno drugo svetovno vojno sporočal papež Pij XII.. ki je od 12. marca leta 1939, ko je bil posvečen, nadaljeval delo Pija XI.
Feliks Edmundovič Džerzinski, foto Wikipedija
Kako daleč je bil papež od realnega življenja, ni predmet tega zapisa. Začuda pa so bili manj daleč v analizi realnega dogajanja naši avtorji knjig, razprav in člankov o nevarnosti brezbožnega komunizma, boljševiški mladini, življenju v Rusiji po oktobrski revoluciji… Dr. Ivan Ahčin je v rdeči knjižici Boljševiška mladina vedel presenetljivo veliko o družbenem položaju v Rusiji, še posebej v šolstvu, vzgoji, družini…, kjer je bilo treba “otroke vzgojiti za navdušene in resnične bojevnike komunizma” in iz njih “iztrebiti že takoj v prvih letih življenja vero v Boga, svetnike in v vsako nadnaravno moč.”
Slovenski bralec je lahko prebral, da sovjetsko Rusijo gnjavi peščica mož in je v resnici najhujše nasprotje z vsako evropsko državo. V Ahčinovi knjižici je zapisan stavek: “Iz tega vidimo, kako upravičen je vzdih, ki ga katoliška Cerkev doda molitvam po maši: “Odrešenik sveta, reši Rusijo!”
Jean Lescure – Le Bolchévisme de Staline
Dr. Ahčin je v omenjeni knjižici uporabljal predvsem francosko in nemško literaturo o komunizmu, ki bi jo utegnil poznati Edvard Kocbek, oziroma še kaj več, saj je bil leta 1932 v Parizu in je dobro obvladal tako francoski kot nemški jezik… Katoliška strategija je bila nadzorovati Rusijo ter rusko življenje in družbeni ustroj po revoluciji. O Stalinu citira zlasti francosko knjigo Jeana Lescura Le Bolchévisme de Staline, ki je izšla v Parizu leta 1934. Prav tako zanimiva za Ahčina je bila knjiga Georgesa Goyaua Dieu chez les Soviets, Pariz, 1929, ali pa Klausa Mehnerta La Jeunesse en Russie sovietique, Pariz 1933, (ki pa je izšla v nemškem izvirniku že leto poprej). V nemščini je bilo za branje o sodobni Rusiji tedaj zanimivih kar nekaj knjig, kot Ludwiga Berga Was sagt Sowjet-Russland von sich selbst ?, 1930, Renéja Fülöpa – Millerja Geist und Gesicht des Bolschewismus, Fedorja Stepuna Das Antlitz Russlands und das Gesicht der Revolution, 1934, Arthurja Rundta Das Mensch wird umgebaut, 1932, Zyrilla Fischerja Bolschewistische Kinder – und Jugendbewegung in Russland, 1929, Wl. Sensinowa Die Tragödie der verwahrlosten Kinder Russlands,1930…
Georges Goyau, avtor Dieu chez les Soviets
Iz Ahčinove knjižice Boljševiška mladina je ilustrativen končni sklep, da bi v sovjetski Rusiji v zadnjem času očividno radi združili dvoje povsem nasprotnih stvari: marksistični nauk, ki s svojim materializmom zanika boljši, to je duhovni del človeške narave, ker ga smatra zgolj za materijo, in pa živo življenje, ki kljub vsemu svoje zahteva, kot ugotavlja Ahčin.
Arthur Rundt Der Mensch wird umgebaut
Ahčin je vedel več, kot je zapisal, kar lahko razberemo iz stavka, da duhovne verske preroditve ne more dati GPU s svojim terorjem, zapori, pregnanstvi in usmrtitvami. (str. 38) Ahčin je kot mednarodno razgledan novinar očitno dobro poznal GPU – Gosudarstvennoe politichseskoe upravlenie ali Государственное политическое управление при НКВД РСФСР ustanovljeno že leta 1922, ki ga je vodil bivši ustanovitelj in vodja Čeke Feliks Edmundovič Džerzinski.
“Predmet teh strahotnih poizkusov je ves ruski narod, v prvi vrsti pa sovjetska mladina. Ako nravstveno razdejanje med mladim rodom vendar še ni popolno, moramo to šteti v dobro zdravi naravi, ki se protinaravnostim nagonsko upira. Molimo, da bi naravo podprla še božja milost!” (rokopis zaključen 15. mara 1936),
René Fülöp – Miller Geist und Gesicht des Bolschewismus
Ivan Ahčin je že ob koncu dvajsetih let potoval po Evropi, kamor ga je na študijsko potovanje poslal škof Anton Bonaventura Jeglič. Bil je v Franciji, Veliki Britaniji, Belgiji in Nemčiji, kjer je proučeval moderno časnikarstvo in se poglobil v sociologijo. Leta 1929 je postal zunanjepolitični urednik Slovenca, od leta 1930 do 1941 pa je opravljal funkcijo njegovega glavnega urednika. Prvega januarja leta 1942 se je umaknil v Rim, od koder je krajše obdobje še pošiljal prispevke za Slovenca, potem pa ne več. V Ljubljano se ni več vrnil in je celotno uredništvo Slovenca pustil v hudi preizkušnji, o čemer piše Ruda Jurčec v svoji trilogiji Skozi luči in sence, saj je njegovo mesto glavnega urednika moral prevzeti kar sam. Napisal je spomine na Antona Korošca, ki pa so jih odkrili in izdali šele leta 1999 kot Izgubljeni spomin na Antona Korošca.
Ivan Ahčin je bil glavni urednik Slovenca
Ahčin je po vojni kot profesor predaval na slovenskih begunskih semeniščih v Italiji, potem pa v Argentini. O trenjih med intelektualci, novinarji, publicisti pri Slovencu… tu ne morem pisati, jih pa nekaj omenja sam Jurčec. Za nas je bistven en sam njegov stavek: “Medtem so se v uredništvu razširili glasovi, da se je doktor Ahčin umaknil, ker je prejel grozilna pisma, napovedovala so mu bližnjo smrt…” (Skozi luči in sence III, Buenos Aires, 1969, str. 414). Edvard Kocbek je brez dvoma poznal tako Ahčina kot Jurčeca. Kocbek je Jurčeca celo obiskal na domu in ga povabil, da bi sodeloval pri Dejanju, kar pa je Ruda odklonil.
Fedor Stepun Das Antlitz Russlands und das Gesicht der Revolution
Vse njegove knjige in teorije so v družbeni praksi ostale milo rečeno zunaj dejanskega dogajanja, tako v Evropi kot doma v Sloveniji.
Kolaboracija slovenske Cerkve: Ignacij Nadrah, visoki komisar Emilio Grazioli, Gregorij Rožman in Franc Kimovec, 22. aprila 1941
Edvard Kocbek je vse to spremljal, vedel, komentiral in zlasti leta 1942 videl vsa protislovja med slovenskim katolicizmom in klerikalizmom ter porajajočim se narodnoosvobodilnim bojem, krščansko prenovo in samo komunistično revolucijo.
Zyrill Fischer
V škofu dr. Gregoriju Rožmanu je Edvard Kocbek videl velikega nasprotnika, celo pristne krščanske vere in slovenskega naroda v svoji elementarni želji po osvoboditvi, osamosvojitvi in vzpostavitvi “popolne političe in družbene svobode.” (Velikonočna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942).
Vladimir Sensinow – Die Tragödie der verwahrlosten Kinder Russlands
Edvad Kocbek je poznal zbirko Naša pot in v njej objavljene knjižice, ki so neposredno govorile o omejevanju vsakršne človekove svobode, med drugim s prepovedjo branja več kot tisoč knjig. O tem govore kar tri knjige Cerkvene določbe o tisku, tretji zvezek iz leta 1939 pa izrecno objavlja INDEKS. Knjigo je pripravil dr. Alojzij Odar po zadnjem Indeksu iz leta 1938 – Index librorum prohibitorum SSmi. D.N Pii Pp XI. iussu editus anno MCMXXXVIII. Prepovedana niso bila samo teološka, zgodovinska, pravna, filozofska, sociološka in druga sorodna dela, dotikajoča se religije, ampak še leposlovna. Med slednjimi je bila celo ena Balzacova knjiga iz leta 1842 (Omnes fabulae amatoriae), oče in sin Alexandre Dumas, seveda Gabriele D’Annunzio, Ernest Faydeau, od Gustava Flauberta Madame Bovary in Salambo, od Victorja Hugoja Nesrečniki in Parižanka, pa Maurice Maeterlinck, Lamartin, celo La Fontaine. precej spisov Heinricha Heineja, pa Ada Negri, celoten Emile Zola ali George Sand in Anatole France, Stendhal…
Knjižica Boljševiška mladina Ivana Ahčina iz leta 1936
Med prepovedanimi filozofi so bili Kant, Bergson, Croce, Comte, Descartes, Hume, Pascal, Proudhon, Spinoza…tako rekoč ves Ernest Renan, Wieland in Voltaire…
Danes o vsem tem strahotnem pranju možganov s strani katoliške Cerkve nihče ne piše. No, kot veste je obstajala tudi komunistična politična, jugoslovanska povojna prepoved branja in širjenja knjig, tako medvojnega belogardističnega in domobranskega tiska, kot povojnega emigrantskega in celo del zamejskega, vse do leta 1991, ko je prišlo do amnestije.
Takrat sem se srečal s poslancem in kulturnim ministrom Rudijem Šeligom, da bi nekaj naredil v smislu javne objave amnestije. Vprašal me je, kaj naj stori. Rekel sem mu, naj v parlamentu javno objavi amnestijo in svobodo za vse slovenske knjige, ki so kjerkoli in kdajkoli izšle in razglasi njihov svoboden vnos v domovino. Tako je potem storil.
Škof Rožman je bil ves čas fašistične in nacistične okupacije na cerkveni oblasti
Napad Edvarda Kocbeka na škofa Rožmana po njegovem govoru na Kikljevem pogrebu je bil po vsej verjetnosti izpeljan mimo vednosti vodstva OF, to je komunistov Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Iz njegovih besed je razvidno, da škofa sprašuje v imenu “vsega slovenskega naroda”, ne pa Osvobodilne fronte. Pooblastilo, ki si ga je Kocbek izposodil kar pri samem sebi in svojem prepričanju, da stoji za njim slovenski narod, zveni še danes precej pompozno in v vprašanjih vseobsojajoče.
Kocbek je kompozicijsko strateško začel z vprašanjem, na katerega škofu ne bi bilo lahko odgovoriti tako, da bi se vprašanju kot napadu zlahka ubranil.
Zakaj ste sprejeli italijansko odlikovanje in navezali tesne stike z okupatorji, ko dobro veste, da na primer praški kardinal dr. Kaspar (Karel Boromejsky) v treh letih protektorata niti enkrat ni bil pri Hitlerjevem namestniku v Pragi ?
Temu bi lahko rekli Kocbekov šah mat v eni potezi.
Fašistično veselje nad uspešno likvidacijo Slovencev, (po italijanskih virih)
O hitrem italijanskem državnem, to je Mussolinijevem odlikovanju ljubljanskega škofa Rožmanu med drugim pišeta tako dr. Tamara Griesser Pečar, predvsem sklicujoč se na dr. Franceta Bučarja, ki ga uporablja kot nekakšen alibi za svoje ugotovitve, in dr. France Martin Dolinar, oba v knjigi Rožmanov proces.
Komturski red italijanske krone
Dr. Dolinar pravi, da podelitev komturskega odlikovanja reda italijanske krone 4. oktobra 1941 na poseben Mussolinijev predlog ni bila nagrada za “škofovo izdajalsko sodelovanje” z okupatorjem, kot to trdi obtožnica. “Ker vsa dotedanja prizadevanja visokega komisarja pridobiti škofa Rožmana popolnoma na svojo stran očitno niso uspela, so fašistični oblastniki skušali še z neke vrste podkupovanjem. Svoj odnos do italijanskega odlikovanja pa je škof Rožman zelo jasno izrazil z besedami svojemu tajniku, dr. Stanislavu Leniču:”Hujše klofute mi (Italijani) niso mogli dati.” Dolinar si kaj več ne upa reči, predvsem pa citat Leniča škofa še bolj bremeni.
Škof Rožman je ves čas okupacije očitno deloval kot razcepljena oseba: eno je čutil, mislil, v ožjem krogu govoril, jokal, trpel, povsem drugače pa javno nastopal, deloval, ukrepal, vse do svoje skrajno strahopetne ubežne poti v tujino, za katero ni niti vprašal papeža za dovoljenje, se pravi, da je zanikal sleherno cerkveno hierarhijo nad samim sabo. Posledično je pobegu svojega škofa sledilo na tisoče nedolžnih ljudi. Ovce sledijo svojemu pastirju, bi lahko ponovili biblijsko misel, da bo ena čreda, en Pastir.
Slovenec 5. oktobra 1941
Slovenec je o italijanskem odlikovanju škofu Rožmanu poročal 5. oktobra 1941. Dr. Tamara Griesser Pečar pravi, da Rožman odlikovanja ni odklonil, “kar naj bi bilo, po kasnejših stališčih, nekakšno soglasje s takratnimi oblastniki. Toda sprejemanje odlikovanja brez ugovora je po vseh ugotovljenih okoliščinah imelo samo namen, da bi preprečilo prekinitev vseh stikov. Če bi odlikovanje odklonil, bi to verjetno povzročilo razdor. Ali je Rožman s svojim molčečim sprejemanjem odlikovanja šel predaleč, je lahko sporno. O izdaji že na osnovi omenjene motivacije ne moremo govoriti….” (Rožmanov proces, str. 58).
Poklon in zahvala slovenske delegacije Mussoliniju v Rimu 8. junija 1941
Kocbekove Velikonočne poslanice oba zgodovinarja ne omenjata, kot da je ni bilo, tako da bralcem ne sporočita, kako je OF napadla škofa že konec marca 1942. Kocbek ugotavlja, da je “ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman kot predstavnik Cerkve na Slovenskem s tem dejanjem storil usoden političen korak, za katerega katoličani OF odklanjamo vse posledice. Zapomnili si bomo, da je bilo ljudstvo prepuščeno sebi samemu, ker odgovorni cerkveni dostojanstveniki niso niti z mezincem zanj mignili.” ZD 10/1, str. 99) (Kocbek sicer to zapiše na koncu vseh javnih vprašanj škofu Rožmanu, kot jih bomo še citirali).
Kocbek je že v poslanici Slovenskim akademikom opozoril, da so “italijanskega okupatorja kmalu prepoznali v njegovi lisičji naravi in hitro ugotovili, da se na videz sicer razlikuje od odurnega in vseskozi nasilnega hitlerjevskega Germana, da pa je po svojem bistvu hujši od njega.” (ibid, str. 74)
Podelitev italijanskega Mussolinijevega in uradno kraljevega odlikovanja predstavniku Cerkve, ne civilne oblasti, je očitna korupcija, saj se je Rožman že v kratkem času od aprila do oktobra 1941 v italijanskih fašističnih očeh izkazal za zaupanja vrednega, povsem neproblematičnega ne nasprotnika, lojalnega celo do civilnih in vojaških oblasti. Škofovo reagiranje mimo občutkov slovenskega ljudstva po vojaški okupaciji in razglasitvi Ljubljanske pokrajine kot sestavni del Kraljevine Italije, je tako velika izdaja, da sploh ne more biti dvoma. Kocbek izrecno Rožmanu očita, da se ni vedel in ravnal tako kot praški nadškof, ki se ves čas nemške okupacije ni želel sestati s Hitlerjevim zastopnikom. Kocbek je to zapisal že spomladi leta 1942 in je škof Rožman o tem bil obveščen, a je kot odlikovanski skorumpiranec vse ugotovitve katoličanov v OF vede in hote prezrl ter svoj odnos do okupatorjev v naslednjih letih vojne vse do svojega pobega samo še stopnjeval.
Dr. Tamara Griesser Pečar potem citira še odlomek iz Zbornika Svobodna Slovenija in dr. Franceta Bučarja iz knjige Usodne odločitve. Ravno Bučar je svoje najvišje slovensko državno odlikovanje vrnil, tako da je imel glede funkcije odlikovanj najbrž ne le osebno mnenje, ampak sicer kasneje, ko je knjigo leta 1988 objavil, že kar izkušnjo.
Leon Rupnik, Erwin Rösener in Gregorij Rožman
Zgodovinarka iz Zbornika Svobodna Slovenija (Buenos Aires,1965) med drugim citira Sodbo v imenu ljudstva III, kjer je predmet sodbe Podelitev italijanskega odlikovanja, ki jo označuje obtožnica kot priznanje italijanske vlade za škofovo protinarodno in izdajalsko zadržanje. Avtor celotnega zapisa Proces proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu je v ZSS napisal dr. Jože Jagodic, ki pa ga zgodovinarka ne omenja.
Jože Jagodic
Jože Jagodic se je rodil v številni in verni Šnekovi kmetiji na Visokem pri Šenčurju. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in Ljubljani. V prvi svetovni vojni ga je na fronti zelo prizadela usoda slovenskih fantov. Tedaj se je odločil, da bo postal duhovnik. Študiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1922, doktoriral pa je leta 1944. Že kot dijak in bogoslovec se je zanimal za družabno in družbeno življenje. Bil je vsestransko nadarjen. Na odru je nastopal kot igralec in deklamator. Veselila sta ga petje in glasba. Privlačevalo ga je literarno ustvarjanje. Pisal je sestavke za cerkvene namene. Ukvarjal se je z liturgičnim petjem. Bil je škofijski kaplan in tajnik škofa A. B. Jegliča. Bil je urednik Cerkvenega glasbenika in škofijskega lista. Od leta 1930 je opravljal naloge škofijskega kanclerja. Bil je predsednik Cecilijinega društva in Cirilskega društva bogoslovcev. Ob koncu druge svetovne vojne se je umaknil na Koroško. V Avstriji je ostal do svoje smrti 1974 in je pokopan v Leisachu na Vzhodnem Tirolskem. Papež ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja jugoslovanskih katoliških beguncev v Avstriji. V begunstvu je izdajal Uradni list. Z begunstva se je smel večkrat vrniti v domovino in praznovati zlato mašo v farni cerkvi sv. Jurija v Šenčurju. V spomin na fronti padlemu prijatelju je objavil črtico Nebo žari. Napisal je Življenjepis A. B. Jegliča (1941, druga izdaja 1952) in svoje spomine Mojega življenja tek, Celovec, 1974. (iz Gorenjci.si). Posebnost je prva izdaja Jegličevega življenjepisa, ki je sicer natisnjena v štirih knjigah, a menda ohranjena le v Rokopisnem oddelku NUK.
Dokument pove dovolj
Moj odgovor (Rožman, po Jagodic v ZSS 1965)
“Podelitev odlikovanja je imela po moji zanesljivi informaciji namen, pridobiti me za sodelovanje, kar se seveda ni posrečilo. Po nekaj mesecih so fašistični krogi izrazili razočaranje, da podelitev odlikovanja ni imela zaželenega uspeha.” (ZSS, 1965, str. 65).
Prav tako dr. Tamara Griesser Pečar citira stavek iz prvotnega osnutka odgovora škofa Rožmana “...ker moje prepričanje ni na prodaj” (Nadškofijski arhiv) in pojasnjuje, da je škof ta stavek črtal, s čimer je dokazal, kako zelo je njegovo prepričanje na prodaj, česar pa dr. Tamara Griesser Pečar ne misli in ne razlaga tako, ampak le ugotavlja, da “podelitev odlikovanja vselej nima namena nekoga odlikovati. Pogosto naj bi nekoga zavezovala, celo spravila na slab glas ali ga omejevala pri njegovih dejavnostih.” To je besedna varianta tistega, kar je pred pri njej citiranem Bučarju spregovoril avtor sam: “V taki luči je treba presojati tudi neko visoko italijansko odlikovanje, ki naj bi ga škof dobil (menda) v začetku oktobra 1941. Kot dobro vemo, sleherno državno odlikovanje ne pomeni nujno ravno odlikovanja in priznanja: odlikovanje je pogosto blažilo, kadar se hoče oblast koga znebiti; je hipoteka, ki odlikovanca zavezuje; je lahko sredstvo za poveličevanje in propagando tistega, ki odlikovanje daje, odlikovanec pa je samo objekt njegovih manipulacij itd.” (Bučar). Šele tu pride citat zgodovinarke, ki je celo z Bučarjevim tekstom manipulirala.
Zbornik Svobodna Slovenija, Buenos Aires, 1965
Bučar je po citatu Griesser Pečarjeve zapisal, da je bilo “v omenjenem primeru tako odlikovanje gotovo hipoteka nad škofom, vez, s katero so mu hoteli omejiti svobodo ravnanja zunaj okvirov, ki jih določa okupacijska oblast, vsekakor pa tudi dosti uspešen propagandni manever (ki, kot je videti, še sedaj dokaj dobro učinkuje!). Vsekakor bi bilo za škofa mnogo pametneje, da takega odlikovanja ne bi bil sprejel. Ali pa bi bil kaj takega lahko storil ? Odklonitev slehernega odlikovanja v vseh primerih, še posebej pa v vojni, pomeni odkrit izziv. Dotedanje škofovo ravnanje je bilo zanj preveč zavezujoče, da bi si bil kaj takega lahko privoščil. Zavrnitev odlikovanja bi namreč izbrisala vse njegove pomirljive geste do Italijanov. Če se je premišljeno odločil za tako pot, tudi odlikovanja ni mogoče zavrniti. Vsekakor pa bi bilo treba – če se odlikovanje navaja kot obremenilno – navesti tudi utemeljitev, za kaj je bilo podeljeno. Šele potem bi bilo mogoče sklepati, kakšen je bil motiv. Začeti kar s poudarjenim naslovom “Mussolinijevo odlikovanje Rožmana za narodno izdajo” – brez dokazovanja, za kaj je bilo dano in kaj mu na podlagi tega lahko očitamo, pa ne more soditi v obravnavo na strokovni ravni.” (France Bučar, Usodne odločitve, str. 55/56.)
Bučar Kocbeka tu ne omenja, pravzaprav o njem ne ve nič, razen da je bil “od novembra 1941 dalje v redakcijo (Slovenskega poročevalca) pritegnjen tudi Edvard Kocbek kot predstavnik krščanskih socialistov.”
Gregorij Rožman
Dr. Bučar je vsekakor pozabil napisati, da je škof Rožman s sprejetjem italijanskega odlikovanja fašističnemu okupatorji sporočil, da nikoli ne bo niti nasprotoval njihovemu nadzoru Ljubljanske pokrajine, niti dejanjam, niti ne bo pristal na kakršno koli sodelovanje z OF. Redko katero odlikovanje tako stoodstotno in tako hitro doseže svoj namen in cilj. Rožman je bil z njegovo hipoteko (Bučar) obremenjen do svoje smrti.
Kocbekova oznaka italijanske “lisičje narave” je bila več kot zadetek v polno. Škof Rožman je po svoje sicer pravilno razmišljal, češ da bo okupator nekoč odšel, (ne pa, da ga bodo partizani vojaško porazili), medtem ko bodo slovenski komunisti ostali tu ali doma. Sam sebe ni videl ne na eni ne na drugi “strani”, zato je reagiral tako kot je. Najslabše.
Vkorakanje italijanskih čet v Ljubljano (po italijanskih virih)
Kam bi bilo logično, da bi se zatekel, če ne v Vatikan, s popolno vednostjo o dogajanju v Ljubljani in Sloveniji maja 1945 in rešilnim povabilom samega papeža Pija XII. Tako pa je čas “nekrvavega mučeništva” (Kolarič) preživel v Avstriji od 5. maja 1945 do 4. marca 1948, ko se je preselil v Švico. Ves čas je lahko spremljal neuspeh prav njegove Katoliške akcije iz leta 1930.
Dr. Jakob Kolarič v svoji tretji knjigi o škofu Rožmanu piše, da je “Rožman v slavnostnih urah svojega škofovskega posvečenja duševno silno trpel. Kakor je kasneje priznal, je bila njegova duša zavita v vihar temnih slutenj. Slutnje so vedno bolj postajale resnica, posebno v času druge svetovne vojne.” (Kolarič- Rožman III, str. 416)
Ali dr. Gregorij Rožman sploh ne bi smel biti posvečen v škofa ?
Škof Rožman je na Kikljevem grobu govoril o mučeniški smrti… Bolje bi bilo, da bi se ob tem mučeništvu spraševal sam o sebi, a se nikoli ni, ker se do slovenskega naroda in njegove svobode ni vedel tako obrambno jasno, kot bi se moral, o čemer je Kocbek pisal v nadaljevanju Velikonočne poslanice katoličanov v Osvobodilni fronti,1942.
In kar dr. Matija Ogrin še leta 2017 označuje kot “Kocbekov napuh”, čeprav je pesnik pisal svojo poslanico v bunkerju na Resljevi cesti sredi 8000 italijanskih fašističnih okupatorjev samo v Ljubljani in 60.000 v Ljubljanski pokrajini.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec