Očitki urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev dr. Matije Ogrina Edvardu Kocbeku močno presegajo normalni; strokovni in znanstveno-kritični pogled na izjemno kompliciran in hkrati kompleksen čas druge svetovne vojne, v kateri je Kocbek reagiral dnevno, ne da bi vedel, kaj se bo zgodilo jutri, ali bo sploh še živ. Ogrin se vede, kot da je Kocbek vedel bistveno več in celo tisto, kar se je zgodilo kasneje in daleč stran ali povsem neodvisno od njega, naprti pa kar njemu, še posebej “krivdo”, in njegove spise opredeli kot “ubijalsko revolucionarno orožje.”
Franček Župec
Vosovska justifikacija Frančka Župca in Jaroslava Kiklja je v Kocbeku sprožila po Rožmanovi okrožnici, ki so jo prebrali v cerkvah in njegovem govoru na Kikljevem pogrebu ter komentarjih na obe smrti hud napad, komentar in zavračanje vsega, kar je škof poveličeval. Tega si ne upajo niti objaviti, kaj šele komentirati niti partijski niti domobranski zgodovinarji vse do danes. Še bolj pa se boje ciklostirane Ehrlichove, sicer nepodpisane brošure Izdajalska zarota KPS = OF zoper slovenski narod, ki jo je Kocbek poznal in posredno z njo polemiziral. Kocbek je tvegal svoje življenje vsak dan znova; lahko bi padel z vseh možnih strani, a je ohranil svojo pokončno držo, prepričanje, pripadnost državotvornemu in svobodnemu ter izpod tujega okupatorja osvobojenemu slovenstvu, po svoje ali na oseben način krščanstvu, precej manj sami uradni Cerkvi, ki je v bistvu nikoli, vse od začetka tridesetih let pa do smrti leta 1980, ni maral. Bil je sopotnik komunistov, ki so ga sicer v boju za oblast izigrali, a so ga imeli vse do konca življenja za svojega. Klerikalce je sovražil, uradno slovensko Cerkev na čelu s škofom Rožmanom pa je imel za farizejsko in kolaborantsko. Kocbek je bil v slovenskem javnem življenju aktiven pet desetletij, več kot je živel Ivan Cankar (1876 – 1918). Ves ta čas je pokazal izjemen pogum in vztrajnost, kar ga uvršča med najpogumnejše Slovence vseh časov, po svojem intelektualnem profilu in umetniški ustvarjalnosti in javnih, družbenih aktivnostih pa je največji Slovenec dvajsetega stoletja.
Pogreb Jaroslava Kiklja na ljubljanskih Žalah 22. marca 1942
Ne pa kot trdi dr. Matija Ogrin, češ da je z objavo Kocbekovih spisov “slovenska književnost padla na najnižjo možno raven v svoji zgodovini od Trubarja do sodobnosti…” Militantna klerofašistična in aktualna prodomobranska pozicija sicer doktorja literarnih znanosti, s kazanjem na Kocbeka kot na sodobnost vplivajočega političnega agitatorja, se obrača zoper avtorja samega, saj razen njega Kocbeka nihče tako ne razume, kaj šele opredeljuje.
Ljubljanska pokrajina (po italijanskih virih)
Večina komentarjev o dogajanju v Ljubljani leta 1941/1942, objavljenih kasneje, govori o tem, da bi italijanska fašistična oblast Univerzo v Ljubljani zaprla, če se določeno število študentov ne bi včlanilo v GUF, zatem pa so okupatorji popustili in pristali na LUO. Od tedanjih aktivnih ljudi tako na primer trdi dr. Ciril Žebot v svoji knjigi Neminljiva Slovenija. Žebot piše:“Ta improvizirana predstavniška organizacija ne le da ni imela fašističnega imena in programa, temveč je dejansko bila tudi brez članstva. Odbor te fiktivne predstavniške organizacije je bila cena, ki so jo italijanski okupatorji zahtevali za ohranitev slovenske univerze. Pa tudi te nefašistične in neitalijanske organizacije bi študentje ne sprejeli, da jih niso rektor, dekani in profesorji slovenske univerze rotili, naj sprejmejo to žrtev za svojo univerzo. Medvojno in povojno ponarejanje dejstev, češ da so šli nekomunistični študentje v fašistično organizacijo, je služilo le kot opravičilo za VOS-ovski umor dveh članov odbora univerzitetne organizacije, Frančka Župca in Jaroslava Kiklja.” (Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 276).
Ljubljanski župan Juro Adlešič
Edvard Kocbek, kot smo delno že citirali ta problem, je zagovarjal stališče, da naj se ljubljanska univerza raje zapre, kot da bi bila fašistična.
“Če mora biti duhovno ozračje kje popolnoma čisto in zdravo, potem prav na univerzi.. In to še posebej pri Slovencih, ki smo večkrat nasedli tam, kjer se stikata osnovno moralno območje in duhovne odločitve. Vsa zgodovina bi se nam rogala, da smo hoteli v okupatorskem letu 1942 univerzo ohraniti z nemoralno odločitvijo, medtem ko se je vse slovensko ljudstvo nagonsko zavedalo, da ne gre le za ogroženost slovenske univerze, ampak za ogroženost vsega naroda.. Dokončno smo vedeli, da nimamo pravice za tako ceno reševati slovenske univerze, če padajo najboljši sinovi slovenskega naroda, če je na tisoče ljudi zaprtih v ječah, če je na tisoče ljudi v konfinacijah, če gori na desetine slovenskih vasi in če iz dneva v dan raste teror, ki ima en sam cilj: uničiti slovenski narod. Vedeli smo, da smo nevredni sinovi Prešerna, Levstika in Cankarja, če rešujemo slovensko univerzo z vstopom v fašistično organizacijo, ko se mora ves ostali slovenski narod boriti za elementarne pravice človeškega in narodnega življenja.” (Slovenskim akademikom, ZD 10/1 str. 76).
Italijanski grb v Ljubljanski pokrajini (po italijanskih virih)
Tekst Slovenskim akademikom je kot tipkopis ohranjen v Kocbekovi zapuščini v NUK. Urednik knjige Mihael Glavan ugotavlja, da je bil tekst s Kocbekovo oznako Razdeljeno 18. IV. 1942 po vsej verjetnosti razširjen, ni pa še našel nobene oblike njegove objave. In celo nad sedanjo prvo objavo (2018) se dr. Matija Ogrin spravlja z vso vehemenco zapoznelega spreminjevalca zgodovine za nazaj in z določanjem Kocbekove krivde.
Mi mladi borci
Kdo je dolžan po zakonu braniti slovensko univerzo, če ne država sama, potem uslužbenci na čelu z rektorjem in dekani fakultet, zaposleni profesorji, najmanj pa študenti sami, še najmanj pa pribegli in od javnih nastanitev ter finančne podpore odvisni mladi iz Štajerske in Gorenjske. Kocbek je to komentiral kot njihovo zlorabo v korist svojih pozicij (in sužb). Tu je Kocbek dobesedno neusmiljen.
“Klerikalno vodstvo je popolnoma premišljeno poslali nekaj desetin svojih mladeničev v boj proti slovenskemu ljudstvu. In ker jih niso mogli poslati neposredno proti ljudstvu, so se poslužili posredne, verske poti. In ker so vedeli, da se morejo verska čustva razbičati do največje strastnosti in strahotnosti predvsem z dejstvom mučeništva, so šli do skrajnosti ter vede in hote izročili slovenski narodni justici dva od svojih mladeničev. Po obsegu vsega pompa je zdaj to jasno. Vede in hote so ju žrtvovali, da bi njuna smrt služila kot neizčrpen rezervoar za antkomunistično, to se pravi protiljudsko propagando.
Ban Marko Natlačen leta 1939
V knjigi Jaroslav Kikelj Pričevalec vere in veselja, beremo, kako je reagiral profesor Ernest Tomec.
“Ko je bil 18. marca 1942 pred Ljudskim domom na Streliški ulici v Ljubljani ustreljen Jaroslav Kikelj, ki je bil takrat predsednik akademske Katoliške akcije, ni profesor Tomec naročil nobenih protiukrepov. “Stoično je prenašal ta tragični dogodek, ne kot miroljuben človek, ampak kot mirovnik. Večkrat nam je govoril, da je prevod Svetega pisma nepravilen, ker v grškem izvirniku ni napisano “blagor miroljubnim”, ampak “blagor mirovnikom”. (str.161)
Kako bi sicer moral reagirati profesor Tomec s svojimi mladci, ne piše.
Levo grob Frančka Župca, desno grob Jaroslava Kiklja, foto pred aprilom 1943
V zborniku Profesor Ernest Tomec (Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1991) je o srednješolskem profesorju Tomcu objavilo svoje spomine, razmišljanja, analize, predstavitve precej avtorjev. O justifikaciji Kiklja na primer piše Stanislav Mohorič v sestavku Volja in razum. Avtor je Tomca poznal od leta 1935 do njegove smrti 26. aprila 1942. Morda je prva in hkrati najbolj zanimiva avtorjeva izjava o tem, kaj so ga vprašali, ko je prvič obiskal Katoliško akcijo, da bi se vanjo včlanil. Vprašali so, s čim se KA ukvarja. Odovoril je da s politiko.
“Ena izmed naših mladčevskih zaobljub je bila:”Ali se hočete boriti proti največji nevarnosti današnjega časa, proti organiziranemu brezboštvu?” To zaobljubo smo podali v kapeli v palači Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani v kleti….Ob neki priliki nam je profesor Tomec pripovedoval, da moli za Hitlerja, da bi premagal skušnjavo, ki se ga je lotevala, da bi Hitlerja sovražil. Za Stalina ni nikdar govoril, da bi se ga lotevala skušnjava, da bi ga sovražil. Neki študent iz Kocbekove skupine, kasneje ugleden, pa je menda govoril, da sovraži samo Tomca in Hitlerja…” (Zbornik Profesor Ernest Tomec, str. 153)
V zborniku pri istem avtorju lahko preberem še naslednje:“Po ustanovitvi OF ni, kolikor mi je znano, noben mladec simpatiziral ali sodeloval z OF. vendar profesor Tomec ni dal, kolikor vem, v tem oziru nobenih navodil. Člani Katoliške akcije so pač uvideli takoj, da vodijo OF komunisti. Ko je OF odredila bojkot predavanj na univerzi v Ljubljani dne 29. 10. 1941, je bilo na pravni fakulteti več slušateljev kot druge dneve, vendar profesor Tomec tega ni naročil.
Jaroslav Kikelj na mrtvaškem odru
Do konflikta med OF in KA je prišlo v pozni jeseni 1941. Nekateri člani KA (Kikelj, Komar, Lavrenčič) so vstopili v odbor ljubljanske univerzitetne organizacije… Takrat smo dobili poziv za VATO (vaja za točnost). To je bil izreden sestanek KA, ki je bil odrejen zjutraj in smo se morali dopoldne vsi zglasiti v centrali v Alojzijevišču. Za sestanke VATO je veljalo pravilo, da je bil vsak član, ki se ga brez razloga ni udeležil, takoj izključen. To je bil edini sestanek VATO. Na tem sestanku nam je profesor Tomec pojasnil to zadevo. Od takrat dalje smo imeli vse sestanke za zaklenjenimi vrati. Vendar nam profesor Tomec nikdar ni naročal, da naj se borimo proti komunizmu z orožjem. Profesor Tomec se je boril proti brezboštvu z argumenti in prepričevanjem. Spoštoval je motto okrožnice Divini Redemptoris, da se ta rod more pregnati z molitvijo in postom. Do smrti profesorja Tomca in še po njegovi smrti do konca oktobra po padcu Turjaka je veljalo strogo načelo, da je vsak član “eo ipso” izključen, če se vključi v oboroženo borbo proti partizanom.”
Ernest Tomec, imenovan Železni, je umrl po operaciji zaradi hude želodčne bolezni 26. aprila 1942.
Ena izmed strani glasila Mi mladi borci
Edvard Kocbek je bral Tomčev tednik Mi mladi borci, s katerim je polemiziral. Že v prvi številki 18. septembra 1936 lahko preberem na prvi strani stavke kot so: “Da je Španija že imela Katoliško Akcijo, bi danes ti zapeljani požigalci in morilci bili Kristusovi borci. Kdo je kriv, da Katoliške Akcije ni bilo? Ni kriv komunizem, krivi so bili dobri. Izmaknili so se klicu očeta, krivdi je sledila pokora, morala je teči kri…Je čas, ko postane neodločni slabič Kerenski človeštvu ravno tako nevaren kakor zločinski boljševiški krvolok Lenin…Morda človeštvo še nikoli ni hitelo takim in tolikim nevarnostim nasproti kot v naši dobi. Socialne zmote so povzročile neizmerno pomanjkanje in bedo, upropastile delovne sloje, rodile v njih nezadovoljnost, ki raste od dne do dne in prehaja v upornost. A ena nevarnost je, ki je izmed vseh najbolj grozeča, ki združuje v sebi vse nešteto zlo človeške propalosti, ki je vseobsegajoča, splošna, satanska. Ta nevarnost je organizirano brezboštvo in njega nositelj je brezbožni komunizem. Neizmerne so zle posledice tega organiziranega gibanja. Kajti komunizem in z njim organizirano brezboštvo se ne bori le proti Cerkvi in veri, ki je njiju smrtni sovražnik, ampak pomeni tudi konec dostojanstva človeške osebnosti, svetosti družine, reda in varnosti človeške civilizacije, propad najvišjih duhovnih vrednot…” (Mi mladi borci, 1936 st. 1, 2)
Prepoved izhoda iz Ljubljane
Katoliška akcija v Sloveniji je prav gotovo pomenila organizirano obliko boja proti brezbožnemu komunizmu, čeprav tega komunizma še nikjer ni bilo v taki obliki, da bi se z njim sploh dalo praktično boriti. Ko je bil avgusta 1939 na Plečnikovem stadionu za Bežigradom kongres Kristusa Kralja, je bilo v Sloveniji le nekaj deset organiziranih komunistov. Kako je možno, da so na koncu vojne zmagali? Odgovore daje Kocbek v svojih Programsko – političnih spisih sam.
Ernest Tomec
Če analiziramo izjave in spomine na Jaroslava Kiklja, v kontekstu njegove slutnje smrti, potem je jasno, da se je zavedal dejstva, da nekaj ne dela prav. A to ni bila krščanska vera, niti ne boj zanjo proti komunistom, ampak fašistična vojaška okupacija Ljubljane, prevzem tujega poveljevanje v vojaški in civilni sferi ter ne nasprotovanje škofa, hkrati pa lastni prevzem funkcije uslužnega študenta Univerze v Ljubljani v tem primežu s sprejetjem (vsaj nekateri) orožja iz rok fašistov, s katerim so “naši” študenti oboroženi hodili na univerzitetna predavanja. Kikelj ni bil Ljubljančan, ampak je prišel v mesto iz nacistično okupiranega Maribora in ga za ljubljansko oblastni srenjo ni bilo škoda. To je Kocbek takoj spregledal in bom njegove misli kasneje še dodatno citiral.
Kongres Kristusa Kralja leta 1939 v knjigi
Po objavi podlistka v Slovencu leta 1996 se je kot odgovor na nekatere objavljene trditve v zvezi z justifikacijo Jaroslava Kiklja in njegovi vlogi na Univerzi v Ljubljani leta 1942 oglasil Branko Jerkič v zapisu Jaroslav Kikelj – drugačna resnica. Jerkič trdi, da Kikelj ni bil umorjen zaradi dejstva, da je bil predsednik Katoliške akcije, ampak ker je “dejavno sodeloval pri ustanavljanju fašistične organizacije na ljubljanski univerzi ter pri policijskem preganjanju študentov – sodelavcev in simpatizerjev OF.”
Provincia di Lubiana
Jerkič navaja vse študente kot člane direktorija LUO, ki so ga sestavljali podzaupnik in devet članov. Podzaupnik je bil Franček Župec s pravne fakultete. Tu nastopi prvi problem, kako se je ta organizacija sploh imenovala, če ni bila GUF. Jerkič trdi da je bila OUL, dr. Ogrin pa LUO. To je bila v resnici profašistična organizacija in se je imenovala Organizzazione universitaria di Lubiana, torej OUL. Ime so malo ublažili, profašistična vsebina pa je ostala. Člani so bili: medicinec Jaroslav Kikelj, Janez Mehnič, Zvonko Pirc ter Ivanka Lavrič s filozofske fakultete, Milan Komar, Peter Kalan, Aleks Kraševec in Ivo Vadnal s pravne fakultete ter Ladislav Lavrenčič in Gostirad Lončarič s tehnične fakultete. Člani direktorija so bili imenovani predvsem izmed članov akademskega kluba Straža v viharju in akademske Katoliške akcije.
“Kako zagnano so se člani direktorija trudili dokazati zvestobo fašističnemu režimu, lahko razberemo iz ohranjenega pohvalnega dopisa, ki ga je zaupnik OUL Piero Carra 2. decembra 1941 poslal federalnemu sekretarju za Ljubljano. 13. decembra je člane direktorija predstavil Grazioliju.”
Fašistična okupacija Balkana je angažirala 650.000 italijanskih vojakov
Jasno, da so bili fašistu Grazioliju, ki je visoki položaj v Ljubljanski pokrajini dobil po svojem terorju proti tigrovcem na Krasu, ko je imel svojo fašistično postojanko v Sežani, predstavljeni kot zaupanja vredni. Grazioli za svoje zločine proti Slovencem ni bil nikoli kaznovan, čeprav je Tito zahteval njegovo izročitev in sojenje proti njemu v povojni Jugoslaviji. Italija, tedaj že republika, je v resnici ščitila vse svoje zločince, okupatorje Dalmacije, Istre, Primorske, Ljubljanske pokrajine… Oni so to obravnavali kot svoje izgubljene pokrajine, za kar jim je še danes žal.
Jerkič trdi, da se je v OUL do konca januarja leta 1942 vpisalo le 98 študentov.
“Novembra 1941 je policija na tehnični fakulteti izvedla množične aretacije. Večino študentov so v nadaljnjem postopku sicer izpustili iz preiskovalnih zaporov, vendar je tehnična fakulteta ostala zaprta. Kot pogoj za vnovično odprtje fakultete je fašistično vodstvo zahtevalo vpis vsaj sto študentov v OUL. Študentom tehnične fakultete, organiziranim v OF, pa je z akcijo razkrinkavanja fašistov in direktorija OUL uspelo pridobiti večino študentov, da se je uprla vpisovanju v OUL.
Fašisti so tedaj poskusili s pritiski na študente, ki s stanovali v študentskih domovih; za stanovanje v domu je bil pogoj vpis v OUL. Direktorij OUL je pri tem dejavno sodeloval. Zaradi tega je univerzitetni odbor OF izdal letak, na katerem je bila opisana protinarodna dejavnost te peščice ljudi na univerzi. Letak je članom direktorija OUL nagnal strah v kosti. Tako je podzaupnik direktorija Franc Župec že 15. decembra 1941 prek zaupnika Piera Carre zaprosil za dovoljenje, da je na območju Ljubljanske pokrajine lahko oborožen. Po priporočilu zaupnika so tej prošnji ugodili.” (Slovenec, 6. junija 1996, str. 5)
Edvard Kocbek v svojih spisih ta letak omenja in ga je vsekakor dobro poznal.
Ljubljanska pokrajina med vojno okupacijo
Jerkič potem piše o stopnjevanju okupatorskih represij, o preiskavah na seminarjih, v predavalnicah, medtem ko so bile aretacije posameznikov in manjših skupin vsakdanji pojav. Množične racije med študenti so bile zlasti decembra 1941 in še posebej februarja 1942. Tudi o tem piše Edvard Kocbek, Jerkič pa, da se je univerzitetna fašistična organizacija čedalje bolj spreminjala v “pomožno enoto fašistične policije,” hkrati pa citira oceno vodstva fašistične stranke za Ljubljansko pokrajino, češ da gre za “tvorno sodelovanje s policijskimi oblastmi za sporočanje prevratnih študentov, da bi jih takoj aretirali,” o čemer Kocbek prav tako piše.
“V februarju in marcu 1942 se je stopnjevala tudi dejavnost članov Ehrlichove Straže v viharju; le-ti so fašistični policiji pomagali pri uličnih aretacijah. Postavljali so zasede pred Prešernovim spomenikom in na Krekovem trgu ter izdajali fašistični policiji mimoidoče študente, privržence OF. Zaradi čedalje očitnejšega sodelovanja OUL in njenega direktorija s fašističnimi represivnimi organi, je Osvobodilna fronta slovenskega naroda dva ključna člana direktorija OUL Franca Župca in Jaroslava Kiklja obsodila na smrt. Obsodbo je izvršila varnostna služba OF.”
Razglasitev NDH
Že 24. marca 1942 pa je zaupnik OUL poslal Grazioliju pismo, v katerem ga obvešča, da je “…centralni sekretariat GUF s predhodnim obvestilom zadolžen, da pošlje spodaj naštete osebe v Italijo.” To so bili preostali člani direktorija OUL in so jim za življenje v Italiji dali denar.
Jerkič trdi, da je bila OF dobro obveščena o dejavnosti tako Katoliške akcije kot Ehrlichove Straže v viharju, kot piše, v resnici pa stražarjev. “Vendar je, dokler se se Katoliška akcija ni opredelila za javno sodelovanje z okupatorjem, puščala vse možnosti za skupni boj proti okupatorju.” Pri tem še posebej omenja številne članke v Slovenskem poročevalcu, ki so jih objavili krščanski socialisti, ustanovitelji OF, “v katerih vse slovenske kristjane pozivajo, naj se vključijo v skupni boj proti okupatorjem za osvoboditev Slovenije.”Jerkič ne pove, da jih je večinoma napisal kar Edvard Kocbek sam.
Jerkič trdi, da sta Franc Župec in Jaroslav Kikelj “postala gonilna sila fašistične organizacije OUL in se tako skupaj s fašistično stranko Italije za Ljubljansko pokrajino vključila v boj proti OF oziroma v boj proti odporu slovenskega naroda zoper okupatorje.” (ibid.)
Kraljevina Italija po priključitvi Ljubljanske pokrajine (po italijanskih virih)
Če pogledamo objavo v knjigi Jaroslav Kikelj Pričevalec vere in veselja, vidimo, da avtor (podlistka Miloš Metlikovič), nikjer ne omenja vseh imen, ki pa jih očitno na podlagi “preverljivih zgodovinskih virih, predvsem na ohranjenih listinah okupatorskih oblasti in fašistične stranke,” kot izrecno pravi, Jerkič pozna in omenja. Kocbek vseh imen ni poznal, saj jih ne omenja.
Podlistek in knjiga o Kiklju kažeta na to, da so se za svojega študenta vsi bali in da je Kikelj govoril, kako so komunisti vsega zmožni. Še več, ko so govorili o streljanju po ljubljanskih ulicah, so že vedeli, da bo Kikelj ustreljen, sam pa da je govoril, da bodo komunisti pred njim ustrelili še marsikaterega tovariša. Tolažili so se s tem, da bo samo ranjen in da ga bodo v bolnici lahko obiskovali…
Za Kiklja je bila situacija še hujša kot za Župca, ki so ga ustrelili dva dni pred njim, torej je neposredno vedel, kaj ga čaka. A zakaj naj bi ga, kaj je storil takega ? O tem so vsi tiho. Predmeta krivde ni nikjer, prav tako ne konkretnega vzroka ali povoda za smrt, razen omenjenega delovanja v OUL seveda.
Poln Plečnikov stadion na Kongresu Kristusa kralja
Med pričevanji je zanimiva objava, češ da so profesorju Ernestu Tomcu ter Jaroslavu Kiklju in drugim odbornikom Ljubljanske univerzitetne organizacije grozili že decembra 1941. Iz tega lahko sklepamo, da so jih zaupniki OF spremljali več mesecev in poročali, kaj kot člani LUO govorijo in delajo.
Kikelj je bil ministrant in je poslednjič ministriral pri maši za Župca. Svojo smrt je slutil. Ko je nekaj dni pred smrtjo obiskal študentke medicine, jim je glasno dejal:” Jaz sem Jaroslav Kikelj, kandidat medicine in smrti.” Podobno je govoril študentom, le da je tu dodal še kandidat filozofije (ibid. str.168,169).
Italijanska Socialna republika 1943
Iz iste knjige je še razvidno, da se je Kikelj kot predsednik medicinskega društva Vir hodil k inženirju Carri dogovarjat o ustanovitvi Ljubljanske univerzitetne organizacije ter da je zaradi nje imel veliko potov tudi k vplivnim slovenskim možem, da je zvedel za njihovo mnenje.
“Ko je bila novembra 1941 ta organizacija ustanovljena, so bila vsa obstoječa študentska društva razpuščena. Jaro je bil imenovan v odbor društva. To imenovanje je nekaterim mladcem takole opisoval:”Inž. Carra nas je povabil k sebi in nam izjavil: “Visoki komisar vam je izkazal zaupanje s tem, da vas je imenoval v odbor. Če se ne boste izkazali zaupanja vredni, boste aretirani”. Zadnje besede je Jaro povedal s poudarkom in roki prekrižal tako, kot da mu jih že hočejo vkleniti. Pri tem je pomežiknil in se zasmejal.” (ibid, str. 162).
Italijansko nasilje pri nas je v Ljubljani doseglo vrh s streljanjem talcev v Gramozni jami
Prav tako je treba citirati razpoloženje med študenti tehnike in mladci.
“Bilo je konec februarja 1942….Trdo je za člane Katoliške akcije živeti, delati in se truditi, ko se nesporno pripravlja komunistična revolucija, in to še v okoliščinah tuje okupacije. Navzoči smo bili po prepričanju Kristusovi mladci in privrženci jugoslovanske londonske vlade, v kateri je bil tudi dr. Miha Krek kot zastopnik Slovencev. Hkrati smo bili okupiranci Ljubljane. Italijanska oblast ni imela pojma o razmerah in zato je slepo iskala nasprotnike, kar so znali spretno izrabiti predvojni in sedanji sovražniki vsake vere in Cerkve, a tudi jugoslovanske vlade – komunisti. Mi poznamo cilj komunistov – krvavo revolucijo in nato njihovo brezbožno diktaturo. “Kaj novega ?” vprašam Jaroslava, ko ga vidim da je zaskrbljen. “Ha, to, da sem dobil danes nedvoumno sporočilo, kaj me čaka!”…”Starejši medicinec mi je sporočil, da me čaka krogla!”
Zakaj se Kikelj ni vrnil k staršem na Štajersko, če je pravočasno izvedel, kaj nameravajo narediti z njim?
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec